Puščica, ki lahko prepreči armagedon

Varuhi planeta budno spremljajo vse večje asteroide in komete, ki bi lahko ogrozili naše bivanje na Zemlji. Sem ter tja se kak manjši seveda izmuzne nadzoru in z uničujočo močjo opozori na prežečo nevarnost. K sreči nobeden večji, ki bi lahko uničil naš planet, trenutno ne brzi proti nam, vendar se pri Nasi kljub temu pripravljajo na neposreden spopad. Kako bi lahko potekal, bodo demonstrirali v ponedeljek, ko se bo sonda Dart zaletela v asteroid. Dogajanje bo mogoče sprem­ljati v živo.

Precej preprosta sonda Dart je po desetmesečnem potovanju priprav­ljena, da se od blizu spozna z dvojnim blizu­zemeljskim asteroidom Didimos (65803 Didymos ali v prevodu dvojček), ki so ga odkrili pred več kot dvema desetletjema. Dvojni asteroid pomeni, da okoli večjega Didimosa kroži njegova lunica Dimorfos (Dimorphos). In ta je pravzaprav Dartova tarča. Premer Didimosa je 780 metrov, Dimorfos pa meri 160 metrov (kot Velika piramida v Gizi). Dimorfos obkroži Didimos v 11 urah in 55 minutah na oddaljenosti enega kilometra. Ob morebitnem trčenju z Zemljo bi nastale obsežne posledice (aste­roid, ki je padel na Čeljabinsk, je imel premer okoli 20 metrov, asteroid Chicxulub, ki je povzročil izumrtje dinozavrov, pa približno 10 kilometrov), a k sreči se njune poti ne križajo s tirnico našega planeta. In kot vseskozi poudarjajo pri Nasi, bo tako ostalo tudi po trku z Dartom.

FOTO: Nasa/Johns Hopkins Apl

Satelit LiciaCube bo posnel dogajanje

Trčenje se bo zgodilo v torek zgodaj zjutraj, predvidoma ob 1.14 po srednjeevropskem času, ko bo dvojni asteroid od Zemlje oddaljen približno 11 milijonov kilometrov. To bo prva prava demonstracija tehnologije, s katero bi lahko obvarovali naš planet. »Prvič v zgodovini bomo zaznavno spremenili orbito nebesnega telesa v vesolju,« je poudaril Robert Braun iz laboratorija za fiziko pri Univerzi Johnsa Hopkinsa (JHUAPL).

Dart se bo v Dimorfos zaletel s hitrostjo 24.140 kilometrov na uro. Dogajanje bo snemal italijanski satelit LiciaCube, ki se je nedavno odcepil od matične sonde in zdaj potuje za njo, da bo lahko dokumentiral zgodovinski dogodek. Tri minute po trčenju bo Licia­Cube poletel mimo Dimorfosa ter posnel in poslikal posledice. Prenos podatkov iz vesolja je še vedno zelo počasen in šele čez nekaj dni bodo vsi posnetki prispeli v nadzorni center, bodo pa dogajanje v realnem času spremljali z veliko zemeljskimi teleskopi ter s Hubblom in sondo Lucy.

»Zelo smo navdušeni nad odpravo. Vseskozi spremljamo stanje satelita, ko se približuje asteroidu. Prve fotografije bomo prejeli nekaj dni po trčenju, z njimi bomo potrdili uspešnost odprave in dodali pomembne informacije o prahu, ki se bo dvignil ob trku. To je zelo velika vrednost fotografij,« je dejal Simone Pirrotta iz italijanske vesoljske agencije. LiciaCube je sestavljen iz dveh kamer Luke in Leia. Njuni posnetki bodo dopolnili slike, ki jih je že posredoval sam Dart s svojo kamero Draco, ki je tudi edini znanstveni instrument sonde. Ta je glede na naravo glavne naloge – da se zaleti in uniči – preprosta nizkocenovna kvadratasta škatla s stranicami malo daljšimi od enega metra. Kamera Draco je že priskrbela boljše posnetke asteroida, ključna pa bo proti koncu, ko bodo znanstveniki pobližje spoznali površje ovalno oblikovanega Dimorfosa.

Lunico so izbrali, ker je asteroid relativno blizu Zemlje, da ga lahko spremljajo z zemeljskimi teleskopi, hkrati pa sprememba njene orbite ne vpliva na spremembo orbite celotnega sistema. Trk, čeprav bo hitrost velika, ne bo korenito vplival na hitrost kamna, ta se bo spremenila le za 0,4 milimetra na sekundo, so pojasnili pri Nasi, a to bo dovolj, da se bo njegova krožnica okoli Didimosa skrajšala. »Orbita Dimorfosa se bo spremenila za približno deset minut. Prepričani pa smo, da ne bomo spremenili orbite Didimosa okoli Sonca,« je zatrdil znanstvenik pri odpravi Andy Rivkin. Že tako majhna sprememba hitrosti, če se doseže dovolj zgodaj, bi lahko pomenila rešitev Zemlje pred uničujočim vesoljskim kam­nom, saj se milimetrska razlika v nekaj letih lahko spremeni v kilometrsko. Za našo varnost je torej ključno, da morebitne nevarne asteroide najdejo dovolj zgodaj.

»Trčenje bi lahko primerjali, kot da se vozilo za golf zaleti v veliko piramido. Ampak pri tem govorimo o majhnem odklonu in ne veliki motnji. S trčenjem ne bomo razstrelili asteroida,« je poudarila Nancy Chabot iz JHUAPL. Masa Darta ob trčenju bo okoli 570 kilogramov, masa Dimorfosa ni neposredno izmerjena, na podlagi znanih podatkov o velikosti in sestavi pa je ocenjena na okoli pet milijonov ton. Didimos je oblikovan kot vrtavka, torej je ob ekvatorju debelejši, Dimorfos pa je podolgovat. Kako je Dimorfos nastal, ni znano, vendar menijo, da se je morda sestavil iz ostankov, ki so odleteli z večjega kamna, zaradi njegovega hitrega vrtenja okoli svoje osi. Vendar so mogoče tudi druge razlage.

Lunico so izbrali, ker je asteroid relativno blizu Zemlje, da ga lahko spremljajo z zemeljskimi teleskopi, hkrati pa sprememba njene orbite ne vpliva na spremembo orbite celotnega sistema. FOTO: Nasa/Johns Hopkins Apl

Sledila bo Hera

Nasina odprava je šele prvi del širšega projekta zaščite planeta, oktobra 2024 sledi še drugi, ko bodo na pot proti istemu cilju poslali evropsko Hero. Sonda bo Didimos ujela decembra 2026 in preučila, kako veliko rano je na Dimorfosu pustil Dart (predvidevajo, da bo nastal kakšnih 15 metrov širok krater). Kot so zapisali pri Esi, se krater v štirih letih naj ne bi bistveno spremenil. Hero bosta pospremila dva manjša satelita, ki bosta natančno preučila binarni asteroid, še posebno pozorni bodo na maso manjšega kamna, da bodo dobili natančne podatke, kako je trčenje vplivalo nanj. Podrobneje bodo preučili tudi sestavo dvojnega asteroida.

Planetarna zaščita

Vesoljske agencije spremljajo vsa blizuzemeljska nebesna telesa. Po Nasini definiciji so to lahko telesa, ki se Soncu v orbiti približajo na manj kot 1,3 astronomske enote, to je okoli 195 milijonov kilomet­rov. Večina bližnjezemeljskih teles je asteroidov, če gre za komet, je to kratkoperiodični komet z obhodnim časom, manjšim od 200 let. Omenjene asteroide delijo glede na oddaljenost od Zemljine orbite v štiri skupine Atira, Aton, Apolo in Amor. Če se asteroid nevarno približa orbiti in je tudi dovolj velik, da povzroči večjo škodo ob morebitnem trčenju, ga označijo za potencialno nevaren objekt, četudi izračuni kažejo, da so možnosti za trčenje majhne. Asteroid potencialno ni nevaren, če se Zemlji ne bo približal na razdaljo, manjšo od 0,05 astronomske enote ali 7.480.000 kilometrov, in ima premer manjši od 150 metrov. Trenutno je približno 2270 znanih potencialno nevarnih asteroidov, to je okoli osem odstotkov vseh znanih blizu­zemeljskih nebesnih teles. Okoli 150 jih je večjih od kilometra.