Prvega strahu ne pozabiš nikoli

Ko je švicarski psiholog in nevrolog Édouard Claparède na začetku 20. stoletja zdravil pacientko, ki je imela hudo obliko amnezije, saj ni mogla tvoriti novih spominov, je naključno prišel na sled pomembni ugotovitvi o delovanju človeških možganov. Pacientki se je moral vsak dan znova predstaviti, ker si zaradi bolezni njunih zaporednih srečanj ni zapomnila in ji je bil njegov obraz vsakič znova tuj.



Nekoč pa je v roko skril risalni žebljiček, pacientka se je ob rokovanju zbodla in se prestrašila. Zanimalo ga je, ali jo bo naslednji dan spet lahko zbodel, ker se njunega srečanja dan prej ne bo spominjala. Pacientka ga, kot že velikokrat prej, ob ponovnem srečanju ni prepoznala, roke pa mu vseeno ni hotela dati, čeprav ni znala povsem pojasniti, česa jo je strah.

Strah v amigdali

Da obstaja v možganih več ločenih mehanizmov za tvorjenje različnih vrst spomina, je bilo iz podobnih zgodb znano že dlje časa. Toda do pomembnega napredka v bolj natančnem razumevanju poti, po katerih potujejo informacije v možganih, je prišlo šele pred nekaj desetletji. Ključne mehanizme s področja »biologije strahu« je s svojimi sodelavci odkril ameriški nevroznanstvenik Joseph LeDoux, ki se je problema najprej lotil kirurško.

Podganam je sistematično odstranjeval posamezne dele možganov in preverjal, ali se še lahko priučijo strahu pred tonom, ki ga spremlja šibek elektrošok. Po mnogo poskusih je ugotovil, da je del možganov z imenom amigdala (mandelj po slovensko) ključni element, brez katerega se podgana ne more priučiti strahu.

Kasnejše študije so pokazale, da je v amigdali vozlišče, v katerem se sprožajo »alarmi« ob nevarnih situacijah. Amigdala je pomemben del možganskega sistema, ki zazna nevarnost in nanjo odgovori. Služi nam za to, podobno kot drugim vretenčarjem, da se učinkovito odzovemo na nevaren dogodek, celo preden se zavemo, kaj se je dejansko zgodilo.

Dva spomina na strašljiv dogodek

LeDoux in njegovi sodelavci so sčasoma ugotovili, da obstajata v možganih dve ločeni poti, ki aktivirata amigdalo. Pri prvi se dogodka najprej zavemo, zavedanje nevarnosti pa aktivira alarm. Ta pot je natančna in zanesljiva, a zanjo možgani potrebujejo kar veliko časa, zato za odzivanje na nevarnosti, v katerih moramo odreagirati v trenutku, ni učinkovita.

Druga pot zaobide zavestno analizo dogodka, kar pomeni, da se lahko izvede bistveno hitreje. Zaznave, ki pridejo iz čutov v možgane, se deloma neposredno preusmerijo v amigdalo in tako povzročijo takojšnjo fiziološko reakcijo v telesu, deloma pa gredo v predel možganov, kjer se dogaja natančnejša, a počasnejša analiza. Pri živalih se je razvilo več oblik odziva na strašljiv dogodek. Žival se lahko požene v boj, pobegne ali pa nepremično otrdi, kar v naravi velikokrat pomaga, saj se plenilci odzivajo na gibanje. Podobne reakcije lahko sproži amigdala tudi v človeškem telesu.

Odziv neposredno prek amigdale je hiter, vendar ni tako natančen in zanesljiv. Prav lahko se namreč zgodi, da bo hiter odziv napačno prepoznal denimo cev za zalivanje rož kot kačo, zaradi česar se bomo prestrašili in odskočili, čeprav v resnici nismo videli nič nevarnega. To se bo zgodilo zelo hitro oziroma bistveno hitreje, kot bo natančnejši zavestni mehanizem ugotovil, da v resnici ne gre za kačo, ampak za vrtno cev. Vendar so prav takšne hitre reakcije v nekaterih okoliščinah zelo pomembne za preživetje, saj nas obvarujejo pred resnimi nevarnostmi. Žal pa moramo zaradi hitrosti reakcije vzeti v zakup občasne lažne alarme. Zavestni mehanizem je seveda bolj natančen, a potrebuje dlje časa, da se aktivira, medtem ko se nezavedni mehanizem aktivira zelo hitro, a je površen.

Težave z emocionalnimi spomini

Bistveno pri obeh mehanizmih sprožanja strahu je, da se tako hitrih nezavednih kot tudi počasnejših zavestnih odzivov priučimo. Vsakdo na podlagi lastnih izkušenj in vzgoje ustvari svoj sistem eksplicitnih zavestnih in hitrih emocionalnih spominov. Emocionalni spomini se začnejo tvoriti pri otroku že bistveno prej kot eksplicitni, tako da ustvarijo njegov »emocionalni jaz«, še preden začne tvoriti običajne zavestne spomine, ki se jih bo lahko spominjal tudi kasneje v življenju.

V čustveno intenzivnih okoliščinah se lahko ustvari emocionalni spomin, ki sproži alarm v telesu ob povsem nedolžnih vzrokih. Recimo, da smo udeleženi v prometni nesreči, ko se v avtomobilu na radiu predvaja neka pesem. Lahko se zgodi, da bomo kasneje ob tej pesmi občutili strah, saj bo amigdala pesem povezala s travmatičnim dogodkom. Veliko ljudi, ki iščejo psihološko pomoč, ima težave prav z emocionalnimi spomini, nad katerimi nimajo nadzora. Sprožajo jim namreč neželene telesne in čustvene odzive tudi v situacijah, ko za to ni nikakršne potrebe.

Strahu se zelo težko znebimo

​​Zmožnost zavestnega vplivanja na priučeni strah oziroma emocionalni spomin je žal po sami strukturi povezav v možganih zelo omejena. Evolucijsko je to pri živalih koristno, saj se za preživetje nujne hitre reakcije ne smejo sčasoma izgubiti ali spremeniti. Ljudje pa imamo zaradi tega pogosto težave. Naj si razumsko še tako dopovedujemo, da nas nečesa ne sme biti strah, bomo s tem le malokdaj kaj spremenili. S terapijo lahko ublažimo predvsem intenziteto emocionalnega odziva na določen dražljaj, za katerega se je ustvarila emocionalna povezava, samega emocionalnega spomina pa se, ko se enkrat oblikuje, zelo težko znebimo.​​

****
Sašo Dolenc je urednik Kvarkadabre, spletnega časopisa za popularizacijo znanosti.

Več zgodb, ki jih piše Sašo Dolenc.