Neomejen dostop | že od 9,99€
Teh instrumentov je več. Pravkar sem za dva meseca zaključil z uporabo laserskega prikazovalnika (pointerja), saj sem imel v tem semestru ogromno predavanj. Na drugo mesto vsekakor uvrščam računalnik. Uporabljam ga za obdelavo podatkov in iskanje in pisanje člankov o raziskavah. Na tretjem pa so vsi laboratorijski instrumenti, s katerimi te podatke pridobivam, od različnih enostavnih inkubatorjev do zapletenih aparatov, kot sta plinski in tekočinski kromatograf, s katerimi določamo produkte delovanja mikroorganizmov v vampu.
Raziskujem dogajanje v prebavilih prežvekovalcev, kjer spremljam, merim in s prehranskimi dodatki skušam usmerjati mikrobno aktivnost v predželodcih (vampu) živali. Uporabljeni prehranski dodatki so večinoma naravni, predvsem zdravilne rastline in njihovi izvlečki. Preučujem delovanje zlasti tistih dodatkov, ki vplivajo na mikrobno fermentacijo in prebavo hranljivih snovi. Z usmerjenim delovanjem na mikroorganizme v vampu bi lahko v prvi vrsti prirejo mleka in mesa naredili še bolj sonaravno in bolj trajnostno. S prehranskimi dodatki bi morali zagotoviti tudi dobro zdravstveno stanje živali in zmanjšati njihov vpliv na okolje, saj smo prežvekovalce obtožili, da so največji producenti toplogrednih plinov, predvsem metana.
V znanosti se redko srečamo z rutinskimi opravili. Zato so rezultati vedno nekaj novega. Z raziskovanjem lahko potešim svojo radovednost. In vedno znova presenečeno ugotovim, kako genialne rešitve je ustvarila narava. Znanost imam rad tudi zato, ker je večino mojih dognanj mogoče neposredno prenesti v prakso.
Časi velikih, epohalnih odkritij posameznikov so najverjetneje minili. Danes so raziskave produkt dela več posameznikov, skupin, zato svoje delo vidim kot dodajanje posameznih kamenčkov v velik mozaik znanja na področju prehrane živali.
Izraz znanstvenik zveni nekako vzvišeno, bolj mi je pri srcu raziskovalec. Do odločitve za ta poklic sem prišel šele med študijem bolj ali manj po naključju. Tudi po zaslugi profesorjev, ki so študijsko snov predstavili na zanimiv način in pri tem dali vedeti, da je marsikaj še neznanega.
Ob družini in delu mi ostaja še dovolj časa za ukvarjanje z »adrenalinskimi« športi, kot so turno smučanje, gorsko kolesarjenje in plezanje, čeprav je od zadnjega najverjetneje ostalo samo še plazenje po skalah. Zadošča pa mi tudi navadno brezciljno vandranje v naravnem okolju. Pri vseh dejavnostih definitivno v obsegu in težavnostih, prilagojenih moji enotni matični številki občana.
Radovednost, odprtost za nove ideje (tudi bolj bizarne, če so dobro argumentirane) in vztrajnost.
To bomo odkrili šele, ko bo to odkritje odkrito. Pa ne takoj, ampak ko bo preteklo nekaj časa. Tudi odkritja Nikole Tesle niso bila takoj prepoznana kot prelomna. Menim pa, da v sedanjosti in prihodnosti ne bo več tako velikih, revolucionarnih odkritij, kot so bila v preteklost. Upam, da se motim. Katero bo? Warp pogon ali kakšen drug neskončen vir energije, nekakšen perpetuum mobile, ki bo, v nasprotju z jedrsko energijo, popolnoma varen.
Ne. Mogoče na izlet, na piknik, na srbske žgalne daritve (jedi z žara). Potem pa takoj nazaj na tretji kamen od Sonca. Na tem kamnu imamo vse, kar potrebujemo.
Sonce, veter, voda. Ne nujno v tem vrstnem redu. Definitivno obnovljivi viri.
Vsekakor z nekom, ki v življenju dela še kaj drugega, kot samo raziskuje. Mogoče z nekom, ki se ukvarja s podobnimi prostočasnimi dejavnostmi. S takšnimi ljudmi pogovor hitreje in lažje steče. Drugače se lahko pogovarjamo samo še o vremenu, kajne?
Mora biti nujno s področja znanosti? Knjige s področja znanosti so pogosto dolgočasne in zanimive samo za ozek krog ljudi in za raziskovanje. Sicer pa večkrat posežem po knjigah, kot so Za soncem Alaina Gerbaulta, Zvezdni dnevnik Iona Tihega Stanislawa Lema in Pot Nejca Zaplotnika.
Ali vemo, da so mikroorganizmi v predželodcih (v vampu) goveda tako učinkoviti, da so sposobni iz čiste celuloze (papirja) in sečnine pokriti potrebe živali po beljakovinah in energiji ter proizvesti še okoli 15 kilogramov mleka? In krave celulozo tudi dejansko jedo, kar smo v analognih časih, torej v časih brez aktivnega (sintetičnega) perila, neredko doživeli na slovenskih planinskih pašnikih.
———
Dr. Andrej Lavrenčič je izredni profesor za področje prehrane živali. Zaposlen je kot predavatelj in raziskovalec na oddelku za zootehniko Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.
Hvala, ker berete Delo že 65 let.
Vsebine, vredne vašega časa, za ceno ene kave na teden.
NAROČITEObstoječi naročnik?Prijavite se
Komentarji