Zakorakali smo v jesen. Sončni žarki so manj močni, zaradi slabšega vremena se že manj zadržujemo na prostem, zato prejemamo manj za naše zdravje zelo pomembnega vitamina D. Ključen je za zdravje okostja, nujen pa je tudi za delovanje imunskega sistema. Študije ugotavljajo, kako ta vitamin vpliva na obrambo proti koronavirusu in kako pri prebolevanju covida.

Po hrani, bogati z vitaminom D, in po prehranskih dodatkih in zdravilih z vitaminom D smo lani jeseni verjetno posegli skorajda vsi. Inštitut za nutricionistiko je namreč objavil rezultate raziskave, ki je pokazala, da kar okoli 80 odstotkom odraslih prebivalcev Slovenije v jesensko-zimskem obdobju, med novembrom in aprilom, tega vitamina primanjkuje, pri 40 odstotkih zdravih Slovencev pa so odkrili hudo pomanjkanje. Zaradi epidemije, med katero smo še več časa preživeli doma, se je stanje še poslabšalo.

Vitamin D je edini vitamin, ki ga lahko človeško telo v zadostni količini biosintetizira, in sicer v koži pod vplivom ultravijolične svetlobe (UVB). Tako na splošno velja, da nam ga ne primanjkuje poleti, ko smo več zunaj, saj že z krajšo, 15-minutno izpostavljenostjo kože na obrazu in rokah v delu dneva, ko je sonce najbolj visoko na nebu, telo tvori dovolj tega vitamina. »Nekatere skupine ljudi pa se tudi poleti ne gibljejo na prostem, to so starejši in nepokretni,« spomni prof. dr. Marija Pfeifer, internistka in endokrinologinja. Jeseni in pozimi sončni žarki na Zemljo padajo pod preostrim kotom, žarki UVB, potrebni za sintezo vitamina D, pa se v atmosferi porazgubijo.

Takrat ga lahko nadomestimo s prehrano, a ga je v naši hrani veliko premalo, da bi izpolnili potrebe po njem. V živilih rastlinskega izvora je v obliki ergokalciferol (vitamin D2), medtem ko ga v živilih živalskega izvora najdemo kot holekalciferol (vitamin D3). To obliko pod vplivom žarkov​ UVB sintetizira tudi človeško telo.

»Naše glavno sporočilo je: poskrbite, da vam vitamina D ne bo primanjkovalo. Ima namreč preštevilne ugodne učinke, med drugim spodbuja naravni imunski sistem in veča našo odpornost. Seveda to ni čudežno zdravilo, ki nas bo zaščitilo pred vsemi boleznimi,« poudarja. V zadnjih mesecih zaradi pandemije pogosto slišimo nasvet, naj posežemo po večjih odmerkih vitamina D, kar pa ni najbolj pametno.

Temelj vsega je gotovo zdrav življenjski slog, ustrezna prehrana, s katero dobimo vitamine in minerale, gibanje, dovolj spanja. »Narava najbolje ve, kaj je za nas dobro, zato je, preden posežemo po različnih prehranskih dopolnilih, najbolje poskrbeti za raznovrstno prehrano, iz katere dobimo ustrezne nutriente,« pravi Pfeiferjeva. Toda kot opozarja prof. dr. Igor Pravst z Inštituta za nutricionistiko, je zadosten prehranski vnos vitamina D za velik del prebivalstva precejšen izziv, saj so z njim bogata le redka živila. Taka so na primer ribje olje, ribe in jajca. Še posebno težko je za ljudi z akutnim pomanjkanjem, ker bi morali pojesti izredno velike količine te hrane, zato so priporočali odmerke z ustreznimi dopolnili.

Kaj za nas naredi vitamin D

Osnovna funkcija, pojasnjuje prof. Pfeiferjeva, je preprečevanje rahitisa pri otrocih in osteomalacije pri odraslih, torej bolezni mehkih kosti, ter obnova kosti in mišic vse življenje. Pomanjkanje privede do zmanjšanja kostne gostote, oslabelosti mišic in večjega tveganja za padce in zlome ter za nastanek osteoporoze v zrelih letih. »Vitamin D omogoči, da se iz hrane absorbirata kalcij in fosfor. Še zlasti je to pomembno v obdobju hitre rasti, torej v otroštvu in najstništvu. Ključen je tudi za zdravo nosečnost, predvsem v prvem trimesečju.«

Vpliva na celični cikel oziroma na obnavljanje celic. »V celičnih procesih nastajajo napake in vitamin D prepreči, da bi se poškodovane celice, iz katerih se lahko razvijejo tudi rakave celice, delile naprej. Zadnja metaanaliza je pokazala, da je bila pri rakavih bolnikih, ki so jemali nadomestke vitamina D, manjša umrljivost. Delež je bil kar visok v največji zajeti raziskavi: ugotovili so 35-odstotno manjšo smrtnost v primerjavi s skupino, ki je prejemala placebo, celotna metaanaliza pa je pokazala 15-odstotno zmanjšanje. Ni pa še dokazov, da bi tisti, ki so jemali vitamin D, tudi manj zbolevali za rakom. Da bi raziskave dokazale manjše pojavljanje rakavih bolezni, če nadomeščamo vitamin D, morajo trajati desetletje ali več. Takih študij pa še ni bilo,« pravi strokovnjakinja in nadaljuje, da je še veliko razhajanj med rezultati opazovalnih in interventnih študij.

»Pri opazovalnih študijah so merili raven 25(OH) vitamina D (to je oblika, ki iz navadnega vitamina D, ki nastane v koži ali ga zaužijemo, nastaja pri prvem prehodu skozi jetra) in ugotovili, da tisti z optimalno koncentracijo manj zbolevajo za sladkorno boleznijo, srčno-žilnimi boleznimi, depresijo, avtoimunskimi boleznimi,« našteva, a opozori, da interventne raziskave tega niso v celoti dokazale.

Vitamin D in covid

Podobno je pri študijah, ki se osredotočajo na povezave med tem vitaminom in covidom. »Trdnih dokazov, da vitamin D pomaga pri zdravljenju covida, ni,« poudarja. Vsekakor drži, da povečuje naravno odpornost proti okužbam, zlasti proti okužbam dihal. »Celice imunskega sistema lahko aktivirajo neaktivni 25(OH)D v aktivni steroidni hormon D, to je 1,25(OH)2D – kalcitriol,« pojasnjuje. »V makrofagih, ki jih napade virus, pod vplivom hormona D nastajajo endogeni antimikrobni peptidi katelicidin in defenzin beta, ki pospešijo uničenje virusa. Za ta učinek so potrebne optimalne ravni 25(OH) vitamina D.«

»Po nekaterih raziskavah so tisti z znižano koncentracijo vitamina D pogosteje zbolevali za covidom. Študija, objavljena v strokovni medicinski reviji Jama, je pokazala, da so preboleli imeli nižje ravni vitamina D v primerjavi z nezbolelimi. Toda v študijo zajeti so imeli še pridružene bolezni, bili so na primer predebeli, imeli so sladkorno bolezen, torej bolezni, za katere sta značilna nižja koncentracija vitamina D in hujše zbolevanje za covidom. Nekaj manjših interventnih študij so opravili, da so ljudem, ki so jih zaradi covida sprejeli v bolnišnico, dodajali vitamin D. V španski raziskavi so 52 bolnikom dodajali omenjeno obliko 25(OH)D, ki je takoj na voljo imunskim celicam, in pokazala se je velika razlika tako pri nadaljnjem poteku bolezni kot pri stopnji smrtnosti, vendar je raziskava problematična, ker ni bila dvojno slepa. Večja študija v dveh barcelonskih bolnišnicah z enakim protokolom je pokazala enako ugodne učinke 25(OH)D. Toda v teh časih res potrebujemo natančne podatke in dvojno slepe s placebom kontrolirane raziskave, da bi dokazali vzročnost med dodajanjem vitamina D in ugodnim izidom. Pri več študijah se je namreč že pokazalo zlorabljanje podatkov,« poudarja prof. Marija Pfeifer.
»Zagovarjamo, da moramo biti z vitaminom D optimalno preskrbljeni, če želimo dobro odpornost, ampak tu so še drugi dejavniki. Vitamin D ne bo dovolj, če bomo neprespani, če bomo v kroničnem stresu, izčrpani. Uživati moramo zdravo hrano, imeti tudi dovolj vitamina C, cinka in drugih vitaminov in mineralov, pomembnih za delovanje imunskega sistema.«

Seveda moramo optimalnost vitaminov vzdrževati, prav nič ne pomaga, če le nekajkrat vzamemo (zelo) velike odmerke. Visoki odmerki vitamina D, ki so jih v raziskavah jemali enkrat na mesec ali še redkeje, niso pokazali ugodnih učinkov na imunski sistem, niti na preprečevanje padcev in zlomov, ampak obratno. Prav tako ni dobro dolgoročno čezmerno uživanje vitamina D v zelo visokih odmerkih, posebno ne skupaj z veliko količino pripravkov kalcija. »Ob dolgoročnem uživanju ekstremno velikih količin se pojavijo znaki hiperkalcemije – dehidracija, zmanjšan apetit, utrujenost in nastanek ledvičnih kamnov. Pri kalciju je najbolj varen način in tudi najboljši, da ga dobimo z ustrezno prehrano, bogato z mlekom in mlečnimi izdelki, vitamin D pa optimalno jemljemo vsak dan ali morda enkrat na teden sedem odmerkov skupaj,« poudarja endokrinologinja.

Kolikšni morajo biti odmerki

Uveljavljeno je, da se v primeru odsotnosti UVB-inducirane biosinteze vitamina D preskrbljenost s tem vitaminom pri zdravih odraslih lahko ohranja s prehranskim vnosom 1000 enot (to je enako 25 mikrogramov). Pretežkim ljudem priporočajo dvojno, celo trojno količino, saj se vitamin delno odlaga v maščobno tkivo in ostaja neporabljen. »Če pa človeku močno primanjkuje vitamina D, po raziskavi je kar 40 odstotkov Slovencev s hudim pomanjkanjem, potem je treba začeti z nekoliko večjimi odmerki, to je 4000 enot na dan en do dva meseca, da dosežemo normalne ravni, nato je dovolj 1000 enot za vitke ljudi. Po vseh smernicah je 4000 enot (100 μg) na dan tudi zgornja varna meja. Sicer pa je vitamin D v neaktivni obliki in ga naše telo aktivira v aktivni hormon D le toliko, kot ga potrebujejo posamezna tkiva. Zato ima holekalciferol zelo veliko terapevtsko okno in je na splošno varen. Optimalna raven 25(OH)D je nad 75 nanomolov na liter (30 mikrogramov na liter), toksična raven pa je 375 nmol/l. Slednjo je zelo težko doseči.«

Vitamin D je v precejšnjih količinah v malo živilih, več ga je v tistih živalskega izvora. Najbogatejši viri so z maščobo bogata živila, kot so nekatere ribe, na primer losos, sardine in tun, jajca, obogateno mleko in mlečni izdelki in druga živila, obogatena z vitaminom D. Po podatkih Inštituta za nutricionistiko se pri nas povprečne zaužite količine vitamina D pri najstnikih gibljejo okoli 4 μg, pri mladostnikih (od 19 do 29 let) okoli 3 μg, pri odraslih okoli 2,5 μg, pri starejših odraslih (nad 70 let) pa le okoli 1 μg. En mikrogram je enak 40 enotam vitamina D. Takšni vnosi v zimskih mesecih vsekakor niso zadostni, zato je smiselno uživati obogatena živila ali prehranska dopolnila z vitaminom D, opozarjajo.

Pfeiferjeva ob tem še poudarja, da starostniki, nepokretni in ljudje, ki zaradi kakšnega drugega vzroka ne smejo oziroma ne morejo na sonce, niti poleti nimajo dovolj vitamina D. To vodi v začarani krog. »Številne simptome, ki so posledica pomanjkanja vitamina D – poleg manj trdnih kosti tudi mišično oslabelost in bolečine v mišicah – preprosto pripišemo starosti in drugim pridruženim boleznim.« Endokrinologi so tako letos dosegli, da zdravstvena zavarovalnica plača stroške predpisovanja vitamina D vsem, za katere je ugotovljeno oziroma se predvideva, da jim ga manjka, ker bivajo pretežno v zaprtih prostorih.