Skandinavci se znajo pohvaliti s Karlom Linnéjem, mi pa na svojega »Linnéja« pozabljamo, čeprav Giovanni Antonio Scopoli velja za enega najpomembnejših evropskih naravoslovcev. Kot prvi je opisal več kot 350 novih živalskih vrst, izdal prelomna knjižna dela in zakoličil temelje ne le medicini dela na Slovenskem, botaniki, kemiji in metalurgiji, pač pa tudi geologiji in veterini. V soboto, 3. junija, bo minilo 300 let od njegovega rojstva.

Giovanni Antonio Scopoli se je rodil leta 1723 na Južnem Tirolskem. Po študiju medicine so ga poslali v Idrijo, kjer je deloval rudnik živega srebra. Ko je leta 1754 prispel v mesto, nad njim ni bil navdušen. »Ta kraj, ki je dobil ime od bližnjega lijaka, sestoji iz zelo revnih, tja v hribe postavljenih rudarskih koč. Ko sem ga od daleč zagledal, se je mojega srca polastila slutnja vseh nezgod, ki sem jih potem skoro šestnajst let prebivati moral v tej ječi. Namesto plače je imel zdravnik pravico trgovati z vinom. Jezik kranjskega ljudstva mi je bil popolnoma neznan,« je zapisal, a kljub občutku utesnjenosti na tem območju pustil trajne sledi.

Bil je prvi rudniški zdravnik v Idriji in proučeval tako bolezensko kot socialno stanje rudarjev. Svoj težki vsakdan si je lajšal z raziskovanjem okoliške flore in favne ter objavil nekatera temeljna naravoslovna dela – De Hydrargyro Idriensi, Flora Carniolica in Entomologia Carniolica –, s katerimi je Kranjska postala pomembna evropska znanstvena sila. V Flori Carniolici, ki velja za prvo znanstveno delo o naravi pri nas, je opisal okrog 1100 rastlinskih vrst iz severozahodnega dela Slovenije.

Nadvse pomembna iz Scopolijevih »idrijskih« let je tudi knjiga De Hydrargyro Idriensi, v kateri ne piše le o živem srebru, pač pa tudi o zastrupitvi knapov s hlapi, s čimer je zasnoval temelje medicini dela. Rudniška uprava ga ni sprejela prav odprtih rok, saj je takoj začel opozarjati na razmere, v katerih so knapi kopali rudo, pa tudi zase je zahteval izboljšanje delovnih razmer.

Na Scopolija je pomembno vplivalo dopisovanje s Karlom Linnéjem, saj je bil švedski naravoslovec njegov vzor pri poimenovanju vrst. Linné je v naravoslovje namreč uvedel dvojno poimenovanje: vsaka rastlinska ali živalska vrsta je označena z rodom in vrsto. V knjigi Entomologia Carniolica, prvi monografiji o žuželkah in drugih členonožcih, ki jih je našel na slovenskem ozemlju vse do Trsta, je Scopoli objavil, da se čebelja matica oplodi s troti zunaj panja. V knjigi med drugim piše, da »klije komaj kak list, ki ga ne bi razjedala kaka ličinka«.

Kolegom predstavil človeško ribico

Karl Linné je na primer človeško ribico in polha prvič spoznal prav iz Scopolijevih opisov. Doc. dr. Al Vrezec z Nacionalnega inštituta za biologijo pojasnjuje, da je »po Scopolijevi zaslugi Slovenija pri marsikateri vrsti danes zapisana kot tako imenovano klasično nahajališče oziroma locus classicus, torej kraj, od koder izvira tipski primerek, ki je nosilec znanstvenega imena vrste in s tem še danes temeljna znanstvena referenca«. Scopoli je prvi opisal čuka iz Ljubljane, gorskega škržata iz Idrije in planinsko pevko iz Julijskih Alp.

Čeprav po rodu Italijan, je v svojih latinskih in mednarodno uveljavljenih delih zapisoval tudi kranjska oziroma slovenska imena živali, s čimer velja za začetnika slovenske naravoslovne terminologije ter vzor kasnejšim naravoslovcem, med katere spada Žiga Zois. Baron je bil menda nad Scopolijem izjemno impresioniran in je imel v svoji knjižnici kar nekaj njegovih del, med drugim letopis iz leta 1769 s popisom kranjskih ptic – izvod, na katerega je Zois k Scopolijevim slovenskim imenom s svinčnikom dopisal še dodatne nazive, danes hranijo v Nuku.

Slabo poznan

Leta 1763 je začel Scopoli predavati kemijo in metalurgijo v na novo ustanovljeni metalurški strokovni šoli v Idriji, v Banski Štiavnici na današnjem Slovaškem pa prevzel mesto profesorja mineralogije in metalurgije na rudarski akademiji. Kasneje je bil imenovan za profesorja kemije in botanike v Pavii – tu je 8. maja 1788 tudi umrl. Njegova zapuščina je še danes nadvse pomembna.

Doc. dr. Al Vrezec pojasnjuje, da je bil Scopoli »vrhunski raziskovalec svetovnega formata, ki ni le zdravil idrijskih rudarjev z uvajanjem novih metod, bil celo pionir medicine dela, pač pa je prepotoval celotno Kranjsko ter prvič znanstveno popisal slovensko bio- in geodiverziteto, uvajal nove kulturne rastline, recimo bučo, in postavil tedanjo Kranjsko oziroma današnjo Slovenijo na zemljevid sodobne svetovne naravoslovne znanosti«. Že tedaj so ga znanstveni krogi cenili. Četudi je Scopoli v Idrijo prispel s težkim srcem, je kasneje tedaj že znani evropski naravoslovec in popotnik Baltazar Hacquet, sicer kirurg, sam prosil dunajski dvor za službovanje v rudarskem mestu, ker je tam deloval slavni Scopoli – a znanstvenika se zaradi različnih pogledov na Hacquetovo delo nista ujela.

Vprašanje je, koliko ga danes pozna (splošna) javnost. Doc. dr. Vrezec méni, da dokaj slabo. »Dejstvo, da je bil po rodu Italijan in državljan tedanje habsburške monarhije, je v Slovencih nekako zabrisalo njegovo pionirstvo pri raziskavah narave Slovenije in pri razvoju naravoslovnih znanosti pri nas, vključujoč medicino, veterino, agronomijo, metalurgijo, geologijo in biologijo. Po zapisih sodeč, je imel že sam Scopoli težave zaradi brezbrižnosti prebivalstva do naravne dediščine Slovenije. Čeprav se zaradi splošnih evropskih in svetovnih trendov o pomenu ohranjanja biodiverzitete dojemanje naše države kot biotskega vrta pri nas izboljšuje, je prizadevanje za ohranjanje in proučevanje biotske pestrosti še vedno cokla razvoja in velja za nepotreben del domoznanstvenega izobraževanja, ki je omejeno zgolj na slovenski jezik, literaturo in zgodovino ter ne vključuje spoznavanja slovenske biotske pestrosti in narave. V 250 letih so si mnogi narodi zgradili velike biodiverzitetne centre, ki so biotsko pestrost in njen blagor za človeštvo raziskali ne le doma, temveč tudi drugod po planetu, Slovenci pa smo se nekako potuhnili v Scopolijevi senci.«

Al Vrezec pri tem poudarja ponos, ki ga Skandinavci čutijo do Karla Linnéja ali Britanci do Charlesa Darwina, medtem ko smo mi na Scopolija pozabili, a saj niti v preteklosti – pri laični javnosti – ni bilo dosti drugače.

Že omenjeni popis kranjskih ptic Descriptiones avium, ki je v latinskem jeziku izšel leta 1769, so že leto dni kasneje prevedli v nemščino. Kot pojasnjuje doc. dr. Vrezec, je prevajalec menil, »da morajo Nemci svoje ptice spoznavati v svojem lastnem jeziku« – Kranjska je bila tedaj del Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti. Slovenci Scopolijevega dela nismo nikoli prevedli v materni jezik.

Je pa od leta 2004 prevedena pisemska korespondenca med njim in Linnéjem; ohranilo se je 13 Linnéjevih pisem in 17 Scopolijevih. Dopisovala sta si v latinščini. V enem od njih švedski znanstvenik piše o kranjski flori, od katere se bo »brez dvoma veliko naučil; pri vas so najredkejše rastline Evrope, ki so poznane le maloštevilnim botanikom«. Slovenija je bila v središču Linnéjevega botaničnega zanimanja; ker je poznavanje rastlinstva na Slovenskem večinoma izšlo iz Idrije, mestu ne pravijo zaman botanične Atene.

V Scopolijevem letu se bo morda vsaj za hip pozornost javnosti obrnila k njegovemu prispevku k slovenski in evropski znanosti. Na pobudo več institucij je občinski svet občine Idrija leto 2023 razglasil za Scopolijevo leto.

Da bi ostal v zavesti Slovencev kot utemeljitelj naravoslovja na Kranjskem, v Botaničnem vrtu Univerze v Ljubljani, na Biotehniški fakulteti, v Prirodoslovnem muzeju, Centru za upravljanje dediščine živega srebra in Muzejskem društvu Idrija pripravljajo pester nabor dogodkov, posvečenih znanstveniku. Scopolijeve zasluge za botaniko sta v preteklosti že Karl Linné in dunajski botanik Nikolaus Joseph von Jacquin kronala s tem, da sta po njem imenovala strupeno kranjsko buniko oziroma kranjski volčič (Scopolia carniolica).