Oglasna deska skrajne desnice

Račun Donalda Trumpa na twitterju ni bil edina odmevna žrtev čistke, ki so jo po napadu na ameriški kongres v začetku januarja na svojih omrežjih izvedli informacijski velikani. Prav tako razvpita je postala usoda parlerja, nekakšne odpadniške različice twitterja z zrahljanimi pravili. Zaradi vloge pri organizaciji izgredov so mu podjetja množično odrekla gostoljubje in ga tako v praksi vrgla z interneta.

Toda tik pred tem je uspelo aktivistom pridobiti večino objavljenih vsebin uporabnikov – tudi na stotine videoposnetkov – ki so bistveno pripomogle k rekonstrukciji dogodkov 6. januarja. Kaotična zgodovina parlerja ponuja zanimive lekcije v razumevanju robnih, svobodnjaških spletnih mest, kjer se zbirajo skupnosti s skrajnejšimi prepričanji.

Kdor je konec lanskega leta obiskal to družabno omrežje, je lahko videl povsem klasično podobo mikroblogerske platforme. Pred seboj je imel nanizane kratke objave uporabnikov, dolge do tisoč znakov, in če se je na omrežje prijavil, je lahko sledil želenim osebam ter z njimi navezal neposreden stik z zasebnimi sporočili.



Toda že iz začetnega izbora objav je moralo biti vsakomur jasno, da gre za specifično usmerjen okoliš. Z osebnih sličic so večinoma pozdravljali znani akterji s konservativnega političnega in medijskega pola, kot so Ivanka Trump, Sean Hannity ali – Janez Janša, ki je lanskega julija na parler vabil tudi Slovence. Vsebina objav je bila izrazito politično nabita in vezana na aktualne dogodke v ZDA ter na Zahodu. Ni bilo treba kopati prav daleč, da smo naleteli na rasistično in antisemitsko hujskanje, pa različne teorije zarote, s privrženci kulta Qanon na čelu.


 

Forum za vse

Da je parler postal takšen prostor za spletne piknike desno usmerjenih ekstremistov, je bila v marsičem stvar organskega razvoja, kajti stroge politične opredeljenosti v njegovem pravilniku ni bilo zaslediti. Ko sta ga avgusta leta 2018 ustanovila Američana John Matze in Jared Thomson, sta imela v mislih najprej oblikovanje prostora brez cenzure, ki naj bi jo po prepričanju ameriških konservativcev nad njimi izvajali administratorji uveljavljenih družbenih omrežij, kot sta facebook in twitter. Kakor je Matze rad dejal: »Če lahko nekaj izrečeš na ulicah New Yorka, potem ima mesto tudi na parlerju,« dobrodošli pa so bili ljudje vseh prepričanj in nagnjenj.

Prav tako ni nepomembna podrobnost, da prikazane vsebine niso prirejali algoritmi, temveč so si objave sledile povsem kronološko, da bi lahko imel uporabnik boljši nadzor nad servirano vsebino.

Sprva parler ni bil prav obiskan, do začetka lanskega leta je nabral nekaj sto tisoč rednih uporabnikov. Za primerjavo: twitter jih ima tisočkrat, facebook pa desettisočkrat toliko. Številka je vidneje poskočila vsakokrat, ko so privržence s seboj prinesli konservativni akterji, ki so zaradi skrajnih stališč padli v nemilost pri uveljavljenih platformah, na primer Milo Yiannopoulos. Novo poglavje pa se je za omrežje začelo lani, ko se je močno zaostril dvoboj med Trumpovo administracijo in informacijskimi giganti.

V resnici lahko vsak občuten skok v številu članov parlerja povežemo z moderatorskim dogajanjem na drugih družbenih omrežjih. Največja takšna dogodka sta bila neposredno po ameriških predsedniških volitvah v novembru, ko so začeli twitter in drugi omejevati Trumpove trditve o »ukradenih volitvah«, ter po napadu na kongres. V obeh primerih se je parler za nekaj dni zavihtel na sam vrh prenosov na Applovi in Googlovi tržnici. Tako je v začetku letošnjega leta dosegel vrhunec, s približno petnajstimi milijoni uporabnikov. Še vedno razmeroma majhen drobec glede na mainstream konkurenco, a dovolj, da se je pojave na njem začelo jemati resno.


 

Samo da ni iztrebkov

Opisana dinamika prihodov novih članov je v praksi pomenila, da je bil parler vseskozi nabito poln ljudi prvenstveno ene politične opcije. S tem se je na ravni celotnega omrežja ustvaril učinek informacijskega mehurčka, ko so uporabniki v odgovor v glavnem dobivali odmev lastnih prepričanj, ki so se s tem le še utrjevala.

Ker je šlo v prenekaterih pogledih za skrajneže in oportuniste raznoraznih sort, je bilo tamkajšnje načelo ohlapnega moderiranja hitro postavljeno na preizkušnjo, ki ji skrbniki omrežja nikoli niso bili kos. Ves čas svojega obstoja je imel parler problem s prikazovanjem pornografije, nasilja in drugih nelegalnih vsebin, kot je oglaševanje drog. Problematiko bizarno orisuje prenova pravil iz lanskega junija, ko so uporabnike med drugim prosili, »naj v komunikaciji ne uporabljajo fotografij svojih iztrebkov in ne grozijo s fizičnim nasiljem«.

V parlerju so na lastni koži boleče občutili vse razloge, zakaj brez učinkovitega moderiranja kratko malo ni kvalitetnih spletnih vsebin. Matze je sprva upal, da bodo lahko normalno obnašanje zagotovili z zahtevo po telefonski številki ob prijavi na omrežje, saj da naj bi identifikacija oseb »preprečila, da bi anonimneži počeli grde reči«, a je bilo to docela utopično. Peščica prostovoljnih moderatorjev se je hitro sesedla pod bremenom in podjetje je moralo hočeš nočeš zaposliti dodatno delovno silo. V krčevitem trudu, da bi ustavili naval izprijenih vsebin, so naposled do konca leta 2020 pravilnik tako zaostrili, da je parler postal karikatura samega sebe, saj je bilo na njem prepovedanih več stvari kot na konkurenčnih platformah, ki naj bi jim bil svobodnjaška alternativa.



Obenem se je izkazalo, da je bil tudi moderatorski kader z enega političnega pola, zato je večina izpričanih levoliberalnih aktivistov, ki so se skušali omrežju pridružiti za vsebinsko protiutež, zbežala. Tako ta spletni prostor nikdar ni presegel mnenjske omejenosti, in to se je v začetku letošnjega leta naposled pokazalo v še posebej destruktivni luči.
 

Neslavni konec

Napad Trumpovih privržencev na ameriški kongres 6. januarja je bil organiziran in spodbujan s sodobnimi informacijskimi prijemi, kot sta spletna komunikacija ter video javljanje v živo na družbenih omrežjih. Tu je parler odigral bistveno vlogo, zaradi česar so internetni velikani naposled stopili na zavoro. Najprej je 8. januarja aplikacijo s svoje tržnice vrgel Google, dan pozneje Apple, 10. januarja pa je prišel najhujši udarec, saj mu je storitve odrekel še Amazon, na katerega oblaku AWS je imelo družbeno omrežje svoje domovanje. To je bil udarec, od katerega si parler bržkone ne bo nikoli več opomogel, kajti oblačna storitev takšnega tipa ne pomeni zgolj golega hranjenja podatkov na strežniški farmi, temveč širšo bero funkcij in programskih rešitev, ki so bistvene za delovanje okolja. Zato bo prehod drugam, če se bo sploh zgodil, težaven in dolgotrajen.



V urah pred zatonom se je odvila še prav posebna zanimivost. Hekerki z vzdevkom donk_enby je uspelo z omrežja na hitro postrgati (angl. scraping) za osemdeset terabajtov objav, kar naj bi bila skoraj vsa objavljena vsebina. To razkriva katastrofalno varnostno in programersko prakso skrbnikov tega omrežja. Aktivistka je namreč pridobila tudi izbrisane objave, ki so bile tako zgolj nevidne, ne pa zares pobrisane; za podvig pa je zadoščala razmeroma preprosta skripta, ki je izrabila dejstvo, da parlerjev programski vmesnik (API) ni zahteval avtentikacije!

In še češnja na torti: zaradi amaterskega programiranja pri parlerju niso brisali lokacijskih metapodatkov objav, kar pomeni, da je bilo mogoče natančno določiti, od kod so uporabniki pošiljali objave. Na tej podlagi je raziskovalno-novinarski medij ProPublica zbral zares navdušujočo zbirko več kot petstotih videoposnetkov iz žarišča dogajanja na Kapitolskem griču, ki so jih skrajneži naložili na platformo. To je resen opomin za vse uporabnike interneta, koliko v resnici pomeni varnostna disciplina nekega spletnega mesta in kako previden velja biti pri uporabi družbenih omrežij.
 

Negotova prihodnost

Danes nas na Parlerjevi spletni domeni pričaka sporočilo, da Matze in sodelavci pripravljajo skorajšnjo vrnitev. Toda v intervjujih je čutiti, da niti Matze ne ve natančno, kdaj se bo to zgodilo in ali se sploh bo. Praksa ekstremističnega foruma 8kun (nekdanji 8chan) kaže, da se v takšnih primerih spletna mesta umaknejo bolj v podtalje in se oprejo na storitve s sivega trga. Tudi tu se šušlja o dogovarjanju s spletnim ponudnikom Epikom, ki gosti še eno desničarsko omrežje, gab, pa o povezavah s kontroverznim ruskim podjetjem za oblačne storitve DDoS Guard, ki ima med strankami vrsto skrajnih ali celo kriminalnih entitet.



Toda ob vsem tem ne smemo pozabiti, da je bil parler le delček mozaika v spletni komunikaciji skrajnežev in da se je glavnina radikalizacije še vedno odvila na facebooku, twitterju in youtubu, ki bi si zdaj radi na hitro umili roke. Sta pa parlerjevo delovanje in usoda pomenljiva učna ura, posebno od dejstvu, da povsod po svetu vznikajo posnemovalci. Tudi v Evropi, kjer na Poljskem nastaja konservativno omrežje albicla, na Madžarskem pa hundub.