Francoski raziskovalec Jean-Claude André je s kolegoma Alainom le Méhautéjem in Olivierom de Wittom leta 1984 prvi na svetu patentiral tridimenzionalno tiskanje. »Takrat so mi v francoski industriji in na centru za znanstvene raziskave CNRS rekli, da v tej tehnologij ni prihodnosti, in patent je bolj ali manj romal v koš,« pravi André, ki je gostoval na inštitutu Jožefa Stefana. Tako za izumitelja 3D-tiska večinoma navajajo Charlesa Hulla, ki je patent vložil v ZDA tri tedne za francoskimi raziskovalci.

Po treh desetletjih je tehnologija močno izpopolnjena in doživlja pravi razmah, saj skoraj ni panoge, kjer ne bi bila uporabna. »Da nova tehnologija prodre v ospredje, mora preteči nekaj časa,« meni André. »Ko se pojavi nekaj novega, moramo najprej razburkati miselnost, saj smo v glavi precej konservativni. Poleg tega mora industrija zamenjati stroje, izobraziti delavce … Za vse to je potreben čas. Moja vizija v raziskovanju je predvsem odpirati vrata, ne le dodajati nove izume.«

Prilagodljivi 4D

Postopek tridimenzionalnega tiskanja temelji na gradnji strukture po principu zaporednega dodajanja osnovnih 3D-gradnikov, ki določajo končno celostno obliko vzorca. A tehnologija danes že ubira razvojne korake v štiridimenzionalni tisk, ki omogoča prilagajanje oblike natisnjenega objekta glede na okolico, in v biotisk za gradnjo žive materije.

4D-tiskanje dodaja novo dimenzijo, ko lahko natisnjeni predmet spreminja obliko pod vplivom zunanjih sil, kot so pritisk, toplota in svetloba. S to tehnologijo bi lahko iz novih pametnih materialov naredili cevi, ki bi premer prilagajale glede na pretok vode. Zaradi prilagodljivosti bi se lahko tudi samopopravile, če bi počile. André navede še en preprost primer uporabe takšne tehnologije: »Imate pametni avtomobil, ki ga vozite vi in vaš partner. Ko se usedete vanj, vas prepozna in prilagodi sedež. Ta se prilagaja tudi glede na način in hitrost vožnje.«

Poleg avtomobilske industrije je najbolj zanimiva uporaba 4D-tiska s prilagodljivimi materiali po njegovem mnenju še v medicini in mehki robotiki s posnemanjem naravnih materialov. »Trg za jutrišnjo tehnologijo je velikanski,« meni francoski znanstvenik, vendar poudarja, da bo minilo še kar nekaj časa, preden bo tehnologija dozorela.

Ubili bi smrt

Šele »pojutrišnjem« pa bo nared biotisk. »Biotiskanje je izjemno zanimivo: predstavljajte si, da potrebujete novo ledvico. Iz matičnih celic bi lahko ustvarili nov organ, ki ga telo ne bi zavrnilo, kot se dogaja s presajenimi tujimi organi. A pri tem bo treba združiti znanje kemije, biologije, fizike, medicine in inženirstva, kar pa pomeni prepričevanje ljudi v razvijanje interdisciplinarnih področij, celo epistemologije, da bi vedeli, kako sploh začeti. Zgraditi moramo novo znanost, kar ni lahko,« poudarja André, ki tehnologijo sprejema z veliko previdnosti, saj je še daleč od zanesljive. »Znanstvenike bi bilo treba prepričati, da delajo nekaj, kar ni neposredno del njihovega področja. Porabili bi čas in denar za tvegane raziskave. Tega večina noče. Tudi politiki, ki lahko usmerjajo raziskovanje, ne marajo tvegati.«

»Za zdaj imamo samo koncepte, potencial pa je res velik. Ocenjena tržna vrednost te tehnologije raste, danes je 20 milijard dolarjev, dosegla pa bi lahko tudi tisoč milijard. Navsezadnje gre za tehnologijo, s katero bi ubili smrt,« pojasni.

Pri biotisku je tudi veliko etičnih pomislekov. »Morda bi lahko ustvarili ljudi z dvema glavama ali s štirimi rokami. Morda bi lahko ustvarili biorobote. Morda, ne vem. Ampak nemogoče je ustaviti raziskovanje,« sklene Jean-Claude André.