Od blaženja učinkov k aktivni obnovi narave

Gre za pristope, ki poskušajo naravo in njene funkcije ne le ohranjati in varovati pred škodo, temveč jo tudi aktivneje obnavljati in ekološko stanje v njej izboljšati.

Teče (med letoma 2021 in 2030) desetletje Združenih narodov za obnovo ekosistemov, ki spodbuja oživljanje poškodovanih ekosistemov po vsem svetu. Decembra 2022 je bil sprejet Kunminško-montrealski svetovni okvir za biotsko raznovrstnost, ki je določil, da mora biti do leta 2030 v učinkoviti obnovi vsaj 30 odstotkov ekosistemov, tako kopenskih kot morskih. Letos poleti je EU sprejemala zakon o obnovi narave, ki ga bodo države članice (ko bo v končni obliki) začele implementirati v prihodnjih letih.

Zakaj obnova narave

Osnovni namen prizadevanj za obnovo narave so povečanje biotske raznovrstnosti in ekosistemskih storitev, ter ekološka celovitost in povezljivost. Skupna iztočnica je dejstvo, da ekosistemi podpirajo vsakršno življenje na Zemlji, od zagotavljanja hrane, vode, virov, zdravil do našega psihofizičnega zdravja. Bolj ko so zdravi naši ekosistemi, bolj zdrav je planet – in ljudje na njem. Z obnovo narave naj bi ustavili in obrnili trend propadanja ekosistemov na vseh celinah in v vseh oceanih. Obnova narave bi nam lahko pomagala tudi pri družbenem cilju odprave revščine in boja proti podnebnim spremembam.

Kako se lotiti obnove

Razmisleki o tem, kako bi obnova morala potekati, so za zdaj razmeroma skromni, a se bodo morali okrepiti in načrti za konkretne projekte tudi. Eno temeljnih vodil sodobnih upravljavskih procesov naj bi bilo, da morajo biti posegi v specifičnem lokalnem kontekstu – tako družbenem kot ekološkem. Obnova narave v Sloveniji mora v določeni meri imeti torej lastno podobo, ki jo bomo razvijali na podlagi ekološke in pokrajinske danosti v Sloveniji glede na potrebe razvijajoče se družbe in videnja prebivalcev. Načela obnove bodo podobna tistim iz drugih delov Evrope ali sveta, njihovo uresničevanje pa bo zagotovo imelo določeno specifiko.

Načrtovanje obnove narave mora temeljiti na osnovnih načelih okoljskega prava in znanosti, za udejanjanje projektov pa je ključno lokalno znanje rednih uporabnikov narave, zlasti lokalnih prebivalcev. Pomembno se je lotevati najprej degradiranih ekosistemov, ne pa tistih v zadovoljivem ekološkem stanju. Ključno je zmanjševati vsakovrstna tveganja obnove (denimo pri vnosu novih vrst v ekosistem) in preprečevati neželene posledice oz. nasprotne učinke (npr. da zaščita območja privede do povečanega pritiska nanj). Ukrepi morajo biti zasnovani holistično in upoštevati druge ekosisteme in vse rabe določenega območja ter v tesnem sodelovanju z rednimi uporabniki, ki imajo lahko zelo raznolike poglede in vrednote. Ko jih izberemo, je učinke ukrepov treba spremljati in jih nato še ustrezno prilagajati.

Vsako od teh načel se bo uresničevalo drugače glede na ekosistem in konkretno izbiro ukrepa, glede na cilj in obseg človekove intervencije. Razmišljamo lahko o ukrepih varovanja območij pred izkoriščanjem, npr. s prepovedjo lova, o odstranjevanju invazivnih vrst, o obnovi travišč, vzpostavitvi nasadov (raznolikih) rastlinskih vrst, uvajanju ključnih živalskih vrst v ekosisteme, obširnem ozelenjevanju mest, ustvarjanju novih habitatov, kadar je smiselno, tudi z umetnimi tvorbami. Vse to lahko poteka tako v kopenskih kot tudi morskih ekosistemih: »pogozduje« se lahko z mešanim gozdom na kopnem ali s pozejdonko, ki je pomemben ponor ogljika in življenjski prostor za veliko število morskih organizmov.

Kako uspešna je lahko obnova

Ljudje se pretežen del zgodovine nismo ukvarjali z obnovo narave. Naravo smo proučevali, nanjo vplivali, prizadevali smo si jo varovati, si jo podrejali, izkoriščali in bili del nje. Naravovarstveno gibanje v zahodnih družbah in politikah so oblikovali interesi po blaženju škode in vzdrževanju čim boljšega stanja, manj po bolj radikalnem preobratu, ki bi ekološke funkcije postavil v središče prizadevanj.

Pri novem upravljavskem prijemu obnove narave nam lahko spodleti na številnih točkah. Na primer z nevključevanjem deležnikov, z oblikovanjem zgolj kratkoročnih ukrepov, ob pojavu neželenih učinkov, s premajhnim obsegom obnove ali z neupoštevanjem, da se tudi ekosistemi sami nenehno spreminjajo z naravnimi procesi preobrazb in da niso vedno odvisni od človeka. Spodleti nam lahko zlasti pri tem, da bomo obnovo zasnovali in dojemali kot še enega od blažilnih obližev na rano med nadaljevanjem uničujočega pohoda čezmernega izkoriščanja virov, čezmerne potrošnje in pritiska na prostor v korist dobičkov maloštevilnih privilegiranih skupin.

Na Mediteranskem inštitutu za okoljske študije Znanstveno-raziskovalnega središča (ZRS) Koper izvajamo številne mednarodne projekte, ki prispevajo k načrtovanju ali izvajanju obnove narave in aktivno prepletajo interdisciplinarno akademsko znanje z njegovo aplikacijo. Nacionalni raziskovalni projekt Ocena napredka k okoljski in trajnostni preobrazbi (ARRS J5-2562) umešča obnovo narave v potrebo po preseganju dosedanjih načinov ohranjanja narave in ustaljenih praks našega sobivanja z naravo. Strateški projekt POSEIDONE (Promocija zelene in modre infrastrukture za nov okoljski razvoj, št. ITA-SI0400091), ki se izvaja v sklopu programa Interreg VI-A Italija-Slovenija, podpira ohranjanje biotske raznovrstnosti z zmanjševanjem turističnega pritiska na obalne in morske naravne parke, razvojem zelene in modre infrastrukture, s spodbujanjem agrobiodiverzitete in širjenjem okoljskega znanja in ozaveščanja. Projekt ECO2SMART (Spodbujanje aktivne ozaveščenosti državljanov za krepitev odpornosti, na ekosistemih temelječega prilagajanja in preprečevanja tveganja nesreč, št. ITA-SI0100053) iz programa sodelovanja VI-A Interreg Italija-Slovenija pa krepi zeleno infrastrukturo za zaustavljanje upadanja biotske raznovrstnosti in prilagajanje na posledice podnebnih sprememb.

   

   

    

Dr. Jerneja Penca, dr. Liliana Vižintin, Mediteranski inštitut za okoljske študije ZRS Koper

Naročnik oglasne vsebine je Znanstveno-raziskovalno središče Koper