Daleč stran od Zemlje je sonda »poljubila« asteroid

Potem ko je japonski Hajabusi 2 uspelo zagrabiti nekaj kamenja z asteroida Rjugu in je že na poti domov, je drzni manever okoli 330 milijonov kilometrov stran od Zemlje opravila še ameriška sonda Osiris-Rex. Nasino plovilo je z Zemlje poletelo pred štirimi leti, dve leti kasneje je pripotovalo na cilj k 500 metrov širokemu bližnjezemeljskemu asteroidu Benn.

Dobiti vzorce z asteroida v zemeljske laboratorije je vse prej kot lahka naloga. »Ni preprosto navigirati okoli majhnega nebesnega telesa,« je dejala Heather Enos, ki je za ta trenutek delala 12 let. Vznemirjenje v nadzornem centru podjetja Lockheed Martin, v katerem so zgradili sondo, je bilo nekaj minut po polnoči po našem času na vrhuncu. Osebje je zadrževalo dih, ko je glavni komunikator oznanil, da se je sonda, ki se je proti površju spuščala s hitrostjo 10,2 centimetra na sekundo, uspešno izognila vsem morebitnim nevarnostim in se dotaknila površja, pa je završalo od navdušenja. Sledil je aplavz in visoko dvignjene roke. 



Glavni raziskovalec Dante Lauretta z univerze v Arizoni, ki si je več let prizadeval za takšno odpravo, je vidno čustven poudaril velik tehnološki dosežek in znanstveno vznemirjenje, ko bodo lahko preučevali vzorec nebesnega telesa, starega okoli 4,5 milijarde let.  

Po več kot desetletju načrtovanja je ekipa navdušena nad uspehom. Čeprav imamo še nekaj dela, da analiziramo in ugotovimo izkupiček pobiranja vzorca, so že uspešen dotik, sprostitev plina in umik od Bennuja ogromen dosežek celotne ekipe. Veselim se analize, da izvemo, kakšna je masa vzorca,« je dodal.

»To je bil neverjeten dosežek. Zgodil se je napredek tako za znanost kot tehnologijo. Del prvobitnega kamna, ki lahko priča o celotni zgodovini osončja, je zdaj pripravljen, da pride na Zemljo, kjer bo ponudil nova znanstvena odkritja,« je bil uspeha vesel Thomas Zurbuchen, direktor Nasinega znanstvenega direktorata.



Sonda, velika kot manjši avtomobil (2,44 × 2,44 × 3,15 metra), se je spustila proti površju in nalogo opravila v vsega nekaj sekundah, v tako imenovani akciji »Dotakni se in pojdi«. V nekaj trenutkih se je zgodilo veliko. Nekaj več kot tri metre dolga roka za pobiranje vzorca je izstrelila plin, da se je sloj na površju nekoliko dvignil in premešal. »Zaradi nizke težnosti ne moremo pristati na površju asteroida, lahko ga le poljubimo,« je dejala Beth Buck iz podjetja Lockheed Martin. Ves postopek je popolnoma avtomatiziran, iz nadzornega centra ne morejo storiti ničesar v realnem času, saj radijski signal do sonde potrebuje 18 minut. 

Ko je Osiris-Rex opravil glavno nalogo odprave, je prižgal potisnike in se začel umikati na varno razdaljo. 

Preliminarni podatki kažejo, da je postopek potekal povsem po načrtih, so sporočili iz Nase, za katero je to prva odprava za pobiranje vzorca z asteroida.

Celoten postopek je sonda tudi fotografirala, iz česar bo tudi vidna uspešnost odprave. Prve fotografije bodo predvidoma dobili že v sredo čez dan, koliko vzorca je zagrabila, pa bo najverjetneje znano šele čez nekaj dni.
​Sonda naj bi pobrala vsaj 60 gramov. Pri Nasi so bližnja srečanja s površjem sicer večkrat testirali in je šlo gladko, tako upravičeno pričakujejo, da bo robotu uspelo pridobiti kilogram ali celo nekaj več prsti.

»Prepričan sem, da bomo dobili veliko materiala, glede na značilnosti območja Nightingale in na vsa testiranja, ki smo jih naredili z mehanizmom za pobiranje vzorcev (Touch-and-Go Sample Acquisition Mechanism). V najboljšem primeru bomo dobili kilogram ali celo več kot kilogram vzorca,« je poudaril Lauretta. 



Če se bo uresničil ta scenarij, bo to najtežji tovor nezemeljskega vzorca, ki ga bodo pridobili po odpravah Apollo, ko so astronavti na Zemljo prinesli kamenje z Lune. Če pa se bo izkazalo, da sonda tokrat ni pobrala dovolj vzorca, bo sledil drugi poskus 12. januarja 2021, in sicer v območju Osprey, ki leži v bližini ekvatorja asteroida. 

Sonda se bo sredi prihodnjega leta poslovila od kamna in se napotila na dolgo pot proti domačemu planetu, kamor bo predvidoma prispela 24. septembra 2023.
​
​Pri japonski odpravi Hajabusa 2 je zanimivo, da pravzaprav ne vedo, koliko je sondi uspelo ukrasti Rjuguju, saj kapsula za vzorec ni bila opremljena s senzorji, ki bi povedali ta podatek. Vzorcev naj bi bilo za nekaj gramov.




​
Marsikaj zanimivega so znanstveniki že razvozlali o asteroidu, a nekaj povsem drugega bo, ko bodo v roke in pod precej bolj sofisticirano znanstveno opremo dobili vzorec. »Asteroidi so kot časovne kapsule, ki lebdijo v vesolju in nam lahko povedo marsikaj o rojstvu Osončja,« je na ponedeljkovi novinarski konferenci pojasnila Lori Glaze, vodja Nasinega oddelka za planetarno znanost. Predvsem se znanstveniki veselijo, da bodo lahko analizirali aminokisline in druge organske spojine, ki naj bi jih vseboval asteroid tipa B, ki spada med ogljikove asteroide. 

»Veliko razlogov imamo, da menimo, da bo vzorec z Bennuja vseboval veliko organskih molekul, to je gradnikov življenja,« je nadaljevala Jamie Elsila iz Nasinega Goddardovega centra. Seveda pa znanstveniki ne pričakujejo, da bi odkrili sledi življenja. »Iščemo gradnike, da bomo lahko razumeli, kakšne so bile sestavine v mladem Osončju, ko je na Zemlji vzniknilo življenje, in kako so morda ravno takšne organske molekule prispele na površje Zemlje in morda tudi kam drugam v Osončju,« je dodala.  



Bennu, ki je ime dobil po staroegipčanskem božanstvu, povezanim s soncem, stvarstvom in ponovnim rojstvom, je sondo in znanstvenike negativno presenetil kmalu po prihodu na cilj leta 2018, saj se je izkazalo, da je površje precej bolj hrapavo in posuto s skalami, ki lahko poškodujejo dele sonde. Predvidevali so, da bo površje bolj podobno peščeni plaži. Nato je sonda opazila še, da sem ter tja asteroid izbruhne in pošlje delce v svojo okolico.



​Kar nekaj mesecev so iskali primerno mesto z dovolj širokim ravnim območjem. Izbrali so mesto, imenovano Nightingale, ki ima premer osem metrov. Sonda se je pri spuščanju zanašala na senzorje, da se je tako izmaknila nevarnostim, med temi je bila tudi ogromna skala, ki so jo poimenovali Gora pogube. Če bi sonda, katere solarni paneli od enega konca do drugega merijo 6,2 metra, ki se sicer zložijo, zaznala kakršnokoli nevarnost, bi se lahko ustavila okoli pet metrov nad površjem in se pomaknila na varno.