Bennu in Rjugu: podobna, a tako različna

Dve odpravi trenutno raziskujeta asteroida. Japonska Hajabusa 2 raziskuje Rjuguja, Nasina sonda OSIRIS-Rex pa Bennuja. Oba sta tako imenovana ogljikova asteroida, Rjugu ima premer okoli 900 metrov, Bennu 500. Prve analize, objavljene v revijah Science in Nature, kažejo, da oba kamna skrivata kar nekaj presenečenj.

Bruhanje prahu in kamenja

Nasin osiris-rex se mudi pri asteroidu Bennu, ki je presenetil z izbruhi prahu in kamenja. Gre za kamenčke, velike do nekaj deset centimetrov. Nekateri so se ujeli v orbito asteroida in so tako postali miniaturne lunice. »To odkritje je eno največjih presenečenj v moji znanstveni karieri,« je povedal Dante Lauretta, glavni raziskovalec pri projektu. »Tudi zelo pester teren je v nasprotju z našimi pričakovanji. Bennu nas že zdaj preseneča in vznemirljivo potovanje se šele začenja,« je dodal.

Sonda se je v orbito asteroida utirila 31. decembra lani, izbruhe je odkrila 6. januarja, nato so si ti sledili v naslednjih dveh mesecih.

Kaj povzroči izbruhe materiala, še ni vedo, a znanstveniki menijo, da je najverjetnejši vzrok led v notranjosti asteroida. Ko se Bennu približa soncu, lahko ta led sublimira, zato s površja odnese nekaj materiala. To pa tudi pomeni, da Bennu verjetno ni nastal v pasu med Zemljo in Marsom, kjer je zdaj, saj bi do zdaj moral ves led že izginiti s površja.



Sonda je sprva opazovala kamen z večje razdalje, nato so znanstveniki potrdili, da kamenčki ne predstavljajo nevarnosti. »Prvi trije meseci bližnjega opazovanja so nas opomnili, za kaj pravzaprav gre. Gre za presenečenja, hitro razmišljanje in fleksibilnost odprave. Asteroide, kakršen je Bennu, preučujemo, da bi izvedeli več o nastajanju Osončja. Vzorec, ki ga bo predvidoma pobrala sonda, nam bo odgovoril na največja vprašanja, kakršno je, od kod prihajamo,« je povedala Lori Glaze, direktorica oddelka za planetarno znanost pri Nasi.

Kamen je presenetil še z zelo skalnatim površjem, kar otežuje glavni namen odprave, to je pobiranje vzorcev. Opazovanja z Zemlje so kazala, da ima asteroid bolj ali manj ravno površino z nekaj večjih skal. Izkazalo se je, da je površina zelo razorana in gosto posuta s skalami. Znanstveniki so pričakovali, da bodo z lahkoto našli 25 metrov široko območje za pobiranje vzorcev, zdaj iščejo precej manjše območje, hkrati pa bodo morali biti zelo natančni pri manevriranju.
 

Ni vode

Japonska sonda Hajabusa 2, ki je nekaj prahu že pobrala s površja Rjuguja, pa je razkrila, da je ta asteroid že skoraj povsem brez vode, čeprav so pričakovali prav nasprotno. Način rotacije nakazuje, da se je asteroid nekoč okoli svoje osi vrtel dvakrat hitreje kot danes, ko zarotira v nekaj manj kot štirih urah. Šibke sile svetlobe so z leti najverjetneje vrtenje upočasnile, je poudaril član ekipe odprave Sheji Sugita z univerze v Tokiu.

Notranjost asteroida je zelo porozna. Po vsej verjetnosti je bil Rjugu del večjega kamna, ki je v davni preteklosti razpadel. »Menimo, da je imelo matično telo precej več vode,« je pojasnil in dodal, da je bilo to verjetno staro okoli 4,6 milijarde let, da je torej izviralo iz samega začetka Osončja. Kako je kamen dehidriral, ni povsem jasno. Ena izmed možnih razlag je notranje segrevanje ob prisotnosti radioaktivnega materiala. Možno je tudi, da je voda izhlapela zaradi dolgotrajnega bombardiranja drugih kamnov.