Našli izgubljeni zvezdni katalog antičnega astronoma

Starogrški astronom Hiparh naj bi okoli leta 130 pred našim štetjem izdelal zvezdni katalog z opisi in koordinatami približno 850 svetlih zvezd. Na katalog so se sklicevali številni zgodovinski pisci, a dokument je veljal za izgubljenega, mnogi raziskovalci so celo dvomili, da je kdaj obstajal.

Dvomljivci bodo bržkone morali svoje mnenje spremeniti. Pred kratkim so namreč znanstveniki presenetili z novico, da so odkrili kopijo Hiparhovega kataloga. Poleg potrditve obstoja kataloga je študija pokazala tudi, da so bile Hiparhove meritve položajev zvezd izredno natančne.

Opazovanje zvezdnatega neba je verjetno staro toliko, kot je staro človeštvo. Nespremenljivi zvezdni vzorci in njihovo periodično spreminjanje položaja na nebu so spodbudili nastanek prvih koledarjev, napovedovali so spremembo letnih časov in pomagali pri orientaciji in plovbi. Okoli zvezd in kasneje odkritih zvezdnih vandrovcev, ki se jim položaj glede na druge zvezde spreminja (ali planetov, beseda namreč izvira iz grške besede planetes, ki pomeni sprehajalec, vandrovec), so se izoblikovale različne mitologije, razvila pa se je tudi astrologija. Ni čudno, da je natančno opazovanje zvezd že tisočletja pomembna dejavnost.

Babilonci, ki so jih zanimala nebesna znamenja, so opazovali predvsem zvezde v bližini ekliptike, to je poti, ki jo Sonce opravi glede na zvezde na nebu skozi leto. Pri tem so razvili modele za napovedovanje mrkov. Sčasoma je opazovanje postajalo vedno bolj sistematično in pojavili so se prvi katalogi, ki so vsebovali položaje večine vidnih zvezd na nebu. Kot prvi pravi zvezdni katalog, podoben modernim, se omenja katalog astronoma Hiparha (okoli leta 190–120 pr. n. št.). Vplivni katalog ima zgolj eno pomanjkljivost: za njim se je izgubila vsaka sled.

Antični vplivnež

Hiparh je eden izmed mitičnih likov iz sveta znanosti, s katerim se, če ne prej, študentje srečajo na prvem predavanju o astronomiji. Rodil se je v mestu Nicaea na severozahodu današnje Turčije, večino svojega dela pa naj bi opravil na Rodosu. Preživel ga je le eden od množice napisanih tekstov; kar vemo o njegovih delih in njegovem življenju, smo izvedeli iz zapisov kasnejših avtorjev.

Hiparh naj bi bil vztrajen, iznajdljiv in natančen opazovalec zvezdnatega neba. Prvi naj bi zvezde razporedil v šest razredov glede na njihov navidezni sij – na njegovem sistemu še danes temelji sistem zvezdnih magnitud, strah in trepet vsakega nadobudnega astronoma. Prav tako je prvi izmeril pojav precesije Zemlje. Zemljina os vrtenja je nekoliko prekucnjena. Tako kot os vrteče se nagnjene vrtavke opisuje krog okoli navpičnice, tudi Zemljina os ne kaže vedno v isti del neba, ampak se počasi vrti okoli navpičnice – premakne se za približno eno stopinjo v 72 letih. Zanimiva posledica precesije je, da zvezda Severnica, proti kateri trenutno kaže os vrtenja, čez nekaj stoletij, kaj šele tisočletij, ne bo več igrala trenutne vloge. Pred okoli pet tisoč leti je bila tako »severnica« zvezda Tuban v ozvezdju Zmaja. No, Hiparh je izmeril, da se os premakne za eno stopinjo v 78 letih, kar kaže, kako neverjetno natančen je bil.

Eden najslavnejših zvezdnih katalogov pripada Klavdiju Ptolemaju (okoli leta 100–170 n. št.). Ta je okoli leta 150 napisal Almagest, ki spada med najvplivnejše znanstvene tekste. V svojem velikem delu je Ptolemaj zaobjel tedanje znanje o matematiki in astronomiji. Vključil je tudi katalog s 1025 zvezdami in 48 ozvezdji. V tekstu je namignil, da naj bi podatki temeljili na starejših opazovanjih po Hiparhovem katalogu. Ker je imel Ptolemaj Hiparha še posebej v čislih, ni bilo povsem jasno, ali so podatki res temeljili na njegovem delu. A zdaj so znanstveniki s pravim detektivskim delom pokazali, da so zgodovinska pričevanja skoraj zagotovo resnična.

Skriti zapisi

Trije evropski raziskovalci so minula leta proučevali Codex Climaci Rescriptus, rokopis iz devetega ali desetega stoletja, najden v samostanu svete Katarine na Sinajskem polotoku, v Egiptu. Kodeks, danes shranjen v Muzeju Biblije v Washingtonu, vsebuje krščanska besedila, napisana v sirščini.

Pod besedilom se opazi starejše praktično neberljivo besedilo. Pisalni material, kot sta pergament ali tablica, s katerega je bilo pred ponovno uporabo izpraskano ali sprano izvirno besedilo, imenujemo palimpsest. Večkratna uporaba materiala je bila v preteklosti pogosta praksa.

Na videz izgubljeno besedilo lahko izostrimo, če ga pogledamo pod različno svetlobo. Znanstveniki so tekst obsvetili z ultravijolično svetlobo v različnih valovnih dolžinah in poiskali tisto, ki razkrije največ izbrisanega besedila. Na devetih lističih so izluščiti starejše besedilo o astronomiji, ki verjetno izvira iz petega ali šestega stoletja. Besedilo, napisano v grščini, vsebuje prepise še starejših tekstov, med drugim dele Aratove pesmi Phaenomena in zapise Eratostena, še enega slavnega starogrškega polihistorja. Na eni izmed strani pa so raziskovalci opazili tudi koordinate. Ugotovili so, da stran opisuje ozvezdje Severna korona, koordinate pa označujejo položaj štirih s prostim očesom vidnih zvezd ozvezdja.

Kako vemo, da gre za prepis Hiparhovega kataloga? Koordinate zvezd se ne ujemajo z današnjimi, toda če upoštevamo spremembo lege zvezd zaradi precesije zemeljske osi, se popolnoma ujemajo z lego ozvezdja v Hiparhovem času. Raziskovalci poudarjajo, da se stil pisanja in koordinatni sistem –​ Hiparh je uporabljal ekvatorialni koordinatni sistem – ujemata z zapisom v edinem Hiparhovem ohranjenem delu. Čeprav bo težko nedvoumno potrditi, da gre za katalog slavnega astronoma, so dokazi vseeno precej prepričljivi.

Zanimivo je, da so Hiparhove meritve natančne na eno kotno stopinjo, kar je precej bolje od natančnosti Ptolemajevega kataloga. Ta uporablja tudi drugačen koordinatni sistem. Raziskovalci predvidevajo, da Ptolemajev katalog torej ni vseboval le Hiparhovih podatkov. Obenem trdijo, da je z odkritjem postalo jasno, da so koordinate zvezd treh ozvezdij (Velikega in Malega medveda ter Zmaja), najdene v latinskem rokopisu Aratus Latinus, ravno tako pobrane iz Hiparhovega kataloga. Prav mogoče je, da bo prišlo na dan še več izgubljenih strani slavnega kataloga, saj v knjižnicah in samostanih po Evropi čaka še na tisoče nepregledanih palimpsestov.

Je Hiparh res izdelal prvi moderni zvezdni katalog? Tega zatrdno ne bomo nikoli vedeli, a njegovemu vplivu ne kaže oporekati. Natančno opazovanje zvezd in planetov je igralo vodilno vlogo pri razvoju znanosti in katalogi so še vedno nepogrešljivo orodje znanstvenikov. Od Hiparhovih 850 zvezd smo prišli do gigantskih katalogov, kot je katalog satelita Gaia, ki vsebuje okoli dve milijardi zvezd. A natančno popisovanje zvezd ima danes enako funkcijo, kot jo je imelo pred več kot dvema tisočletjema: radi bi spoznali vesolje in svoje mesto v njem.