Najvišje in najgloblje

Ameriški pustolovec in raziskovalec ter milijonar Victor Vescovo je stal na najvišjih vrhovih vseh celin in dosegel oba zemeljska pola, kar je uspelo le nekaj več kot 60 ljudem. A višave 53-letnemu Teksašanu niso bile dovolj. Iskal je naslednje meje in našel drugačen izziv. Pet najglobljih točk sveta: Portoriški jarek v Atlantskem oceanu, Sandwiški podmorski jarek v Južnem oceanu, Javanski jarek v Indijskem oceanu, jarek Tonga v Južnem Tihem oceanu, Marianski jarek v Tihem oceanu in jarek Molloy v Arktičnem oceanu. In tako postal prvi človek, ki je bil najvišje in najnižje.

»Posvetiti z lučjo tja, kjer je milijone let ni bilo,« je opisal najlepši del pustolovščine, ki si jo je želel že kot otrok, ko je prebiral knjige o velikih avanturah pustolovcev 20. stoletja. Investitor in upokojeni mornariški častnik se zaveda, da mu brez ekipe ne bi uspelo: »Če imate pravo, talentirano in strasti polno skupino ljudi, ki je vztrajna in sposobna prebroditi težke trenutke, je mogoče pravzaprav karkoli.« Še vedno je na tem planetu veliko območij za 'prvič', je dejal ob zadnjem potopu v jarek Molloy: »Še zdaj nekako ne morem verjeti, da sem imel to posebno pravico, da sem upravljal podmornico do krajev, kjer ni bil še nihče.«



Bogataš si je lahko privoščil najboljšo tehnologijo. Dvanajsttonska podmornica Limiting Factor je stvaritev podjetja Triton Submarines. Šef podjetja Patrick Lahey mu je svetoval, naj ima sopodmorničarja za Pet globin, kakor se imenuje projekt, o katerem bo konec leta ugledala beli dan dokumentarna serija televizije Discovery Channel. Toda za Vescova ta možnost ni obstajala. Izpit ima tako za različna letala kot helikopter in odločen je bil, da bo upravljal tudi podvodno plovilo. »Patricku sem rekel že na začetku: podmornico bom na dno petih oceanov spravil sam,« je za portal Popular Science dejal človek, ki je (naj)raje sam. »Ko nekaj počneš sam, ima to drugačno vrednost. Nagrada je večja.«



Aprila letos se je tako pohvalil z rekordom za najgloblji solistični potop, in sicer v skoraj enajst kilometrov dolg in globok Marianski jarek. Leta 1960 sta se kot prva na globino 10.912 metrov spustila Don Walsh in Jacques Piccard, leta 2012 je kanadski režiser in pustolovec James Cameron, katerega filma Titanik (mimogrede, Vescovo je financiral odpravo, ki se je nedavno spustila do razbitin slavne ladje)  in Avatar sta osvojila srca množic po vsem svetu, sam dosegel globino 10.908 metrov. Vescovo je šel še nekaj metrov dlje in rekordno zastavico zataknil na globini 10.924 metrov.



Cameron, sicer s poklonom dosežkom Vescova, zdaj zmajuje z glavo. »Kar je storil, je izjemno. Ne strinjam pa se z besedami, da je šel globlje,« je komentiral za New York Times. Globlje pač ne gre, je poudaril Cameron, saj je dno tam ravno. Takega je videl z lastnimi očmi, v dokaz pa je dodal še posnetke. Ustvaril jih je robot, ki ga je tja leta 2009 poslal inštitut Woods Hole Oceanographic, s katerim je pri potopu sodeloval slavni režiser. Vodja ekipe Andy Bowen je za New York Times povedal, da je sicer mogoče, da je Vescovo našel kakšen še globlji del, a je to kljub vsemu malo verjetno, čeprav znanstveniki dopuščajo odstopanja. Vescovo je v odzivu prav tako izrekel hvalo kanadskemu režiserju, vendar pripomnil, da je imel sam sodobnejšo in natančnejšo tehnologijo kot Cameron pred sedmimi leti.



Strinjata se, da sta obiskala različna koščka sicer istega območja. »Reči, da je tam doli vse ravno kot miza za biljard ... Menim, da tega nihče ne ve zagotovo. Vem pa, da je sonar na območju, velikem pol kilometra krat pol kilometra, zaznal različne značilnosti. Med njimi dolinico oziroma skledico, kot smo jo poimenovali, in tja sem se spustil,« je Vescovo povedal za Wired. Morda je za razliko v teh nekaj letih poskrbela sama Zemlja, ko je premikala tektonske plošče, je dodal. Ker se zdaj mnenja krešejo za nekaj metrov, v »spor« vpletena gospoda poudarjata tudi druge plati svojih dosežkov. Ena je gotovo tehnološki napredek, ki ga je postavil v ospredje Bowen. »Če umaknemo pogled z rekordov, je precej pomembnejša ideja, da je človeštvo dokazalo, da lahko s podmornicami dosežemo katerikoli kotiček oceanov, kar bi lahko dodobra spremenilo poznavanje in razumevanje globin.« Največji izziv je bil izdelati sisteme, ki so se lahko večkrat potopili več tisoč metrov globoko in vzdržali orjaški pritisk, se je strinjal Vescovo.

Po podatkih ameriške uprave za ozračje in oceane (NOAA) je še 80 odstotkov oceanov neraziskanih. Imamo boljše zemljevide površja Lune in Marsa kot podvodnega površja. Očitno tudi precej laže izmerimo razdaljo do Jupitra kot do najglobljega dela morskega dna. »Znanost je proces redefinicij, a vse se gradi na temeljih predhodnikov. V znanosti ni nič vklesano v kamen. Newton je vse razvozlal, nato pa je prišel Einstein,« je žebljico na glavico zadel Cameron.



Oba sta na dnu morja spoznala nekatera najbolj nenavadna bitja, prilagojena na skrajne razmere. »Na dnu oceana je bilo življenje, to še zdaleč ni mrtvo območje. Občutek je bil neverjeten: biti v stroju izpod človeških rok, katerega lupino stiska velikanski pritisk. A vendar sem se počutil kot v pilotski kabini. Čudovito je, da nas je znanje pripeljalo do preprostosti potovanj tudi v najbolj neprijazna območja, in tako lahko še naprej raziskujemo naš svet. Čutil sem vznemirjenje in bil sem počaščen, da lahko to vidim, hkrati pa me je preveval mir, saj je to res tih in spokojen kraj,« je doživetje za Newsweek opisal Vescovo.

S poznavanjem globokomorskih jarkov bi lahko bolje razumeli tektoniko, podnebje in celo sam izvor življenja. »Odgovor, kako lahko obstaja življenje tako globoko, je nemara hkrati odgovor na vprašanje, kako je življenje nastalo na Zemlji in kako morda na drugih planetih. Poleg tega znanstveniki podatke, zbrane v globinah, lahko uporabijo pri raziskavah podnebnih sprememb in med drugim ugotavljajo, kako oceani lovijo ogljik in toploto,« je poudaril.

Kar je bilo eno najbolj neprijetnih presenečenj ne le zanj, ampak za vse nas, pa je potrditev, da smo onesnažili celo najbolj odročne kotičke. Tam je namreč plaval kos plastike.