Najtežje je vprašanje, kaj je bil vzrok smrti

Ob vstopu v njeno pisarno zagledamo škatle s posmrtnimi ostanki že davno preminulih ljudi. »Z Gosposvetske,« pojasni asistentka na oddelku za arheologijo ljubljanske filozofske fakultete Tamara Leskovar, specializirana za človeško osteologijo in paleopatologijo.

»Se kdaj počutite nelagodno,« vprašamo bolj zaradi lastnega nekoliko neprijetnega občutka, ki nam ga vzbudi pogled na zgornji del lobanje ter druge kosti in koščice. »To ne, a je treba imeti spoštljiv odnos, saj gre vendarle za posmrtne ostanke. Nekoč so bili to ljudje, po drugi strani pa v kosteh vidim vir informacij, ki jih nato sestavljam v širšo sliko, kdo so bili, kako so živeli … To je nekako moj prispevek, no, tudi opravičilo, da se jih zdaj, po toliko letih, dotikam,« se nasmehne.



Tamara Leskovar je strast do kosti odkrila v drugem letniku študija na terenskih vajah v Solkanu, kjer so izkopavali grobišče. Zanimivo ji je bilo, koliko skritega je v njih, koliko zgodb lahko nosi posameznik ali bolje rečeno posamezno okostje in kako se te prelevijo v sliko o celotni populaciji. Nabiranje znanja o človeških kosteh v arheoloških kontekstih jo je vodilo v tujino, znanstveni magisterij je zagovarjala na priznani angleški univerzi Bradford, nato se je kot mlada raziskovalka izpopolnjevala še v ZDA.



Njeno delo se pogosto začne že na terenu, ko z drugimi arheologi izkopava posmrtne ostanke, kot je bilo ob zadnjem večjem odkritju v Ljubljani, na Gosposvetski, kjer so se med drugim pokazali grobovi, tudi s sarkofagi. »Navadno skelet najprej pregledamo makroskopsko, ko se že da prebrati nekaj značilnosti, marsikaj pa je odvisno od ohranjenosti kosti, prav tako od samega konteksta najdbe.« Pri izkopavanjih je zelo pomembno, da ne pride do kontaminacije, še posebej kadar nameravajo opravljati nadaljnje molekularne analize, od izotopov do DNK. To so sicer že večji posegi v skelet, pa tudi stroški so večji, poudari Leskovarjeva in doda, da se za dodatne analize odločajo na podlagi vprašanj, ki jih obravnavajo v posameznem projektu.

Starost je najlažje določiti po zobeh

Že natančnejša vizualna analiza, ki sledi čiščenju kosti in podrobnemu dokumentiranju, lahko o posamezniku razkrije zelo veliko. »Presenečeni bi bili, koliko se vidi na kosteh in zobeh. Najprej seveda, ali gre za odraslega ali otroka. Za oceno spola je najbolj izpovedna medenica, z nekaj previdnosti tudi lobanja. Starost je najlažje ocenjevati po zobeh, pri otroku jo lahko določimo do enega leta natančno, pri odraslem je uspeh določitev starosti na pet let natančno.«

»Najprej smo pozorni na razvoj skeleta in zob, ki poteka do okoli 30. leta, nato pa na deneregativne spremembe. Pri dobro ohranjenem skeletu lahko iz modelov izračunamo približno višino osebe, prepoznati je mogoče patološka stanja. Zobje so najbolj očitni, vidijo se karies, parodontalna bolezen, ali so zobje izpadli pred smrtjo ... Prepoznamo lahko kakšna nespecifična vnetja, na okostju so opazne spremembe zaradi slabe prehrane in pomanjkanja vitaminov, v primeru kroničnosti sta denimo lepo vidna rahitis zaradi pomanjkanja vitamina D ali anemičnost zaradi pomanjkanja železa, potem razne infekcijske bolezni, tuberkuloza, sifilis, gobavost ali Hansenova bolezen, in pa seveda zlomi. Četudi so kost lepo naravnali, se vidi, če je bila zlomljena.«

Sogovornica opozori na otroško okostje, ki so ga izkopali na najdišču Orehovec pri Zibiki. »Očitno je bilo, da je otroku manjkal vitamin D, saj je značilno, da se ob pomanjkanju mineral v kosti ne tvori pravilno in so kosti bolj elastične. Videlo se je, da je otrok že shodil, ko je trpel za pomanjkanjem vitamina D, saj je imel upognjeni stegnenici. Če bi se še plazil, bi bile spremembe vidne na rokah.«



Ali je bila bolezen za človeka, čigar proučevani skelet izvira izpred nekaj sto ali celo tisoč let (sogovornica proučuje kosti z arheoloških izkopavanj in ne z mlajšimi okostji, denimo iz povojnega obdobja), tudi usodna, je skoraj nemogoče ugotoviti. »Najtežje je vprašanje, kaj je bil vzrok smrti. Pri paleopatologiji imamo omejen vpogled in tako nikoli ne določamo, ampak ponujamo le ocene: oceno starosti, oceno spola, tega po potrebi sicer natančno potrdimo z analizo DNK, prav tako podajamo interpretacije, na primer, zakaj je omenjenemu otroku manjkal vitamin. Morda so ga bolj zadrževali v notranjosti bivališča, ker je bil krhkega zdravja. Prepoznamo lahko neko bolezen, ne moremo pa potrditi, da je bila ta vzrok smrti. Dodatna težava je, da v arheologiji težko naletiš na dobro ohranjen celoten skelet. Nekoliko lažje je podajati interpretacije dogodkov pri mlajših obdobjih, iz katerih so že pisni viri.«

Kako izluščijo DNK

Več o posamezniku pove DNK, iz katere določijo na primer spol, barvo las, oči, sorodstvene odnose, toda pridobiti DNK iz kosti, kjer večinoma ni mehkega tkiva, je zahteven postopek, včasih nemogoč, ker je DNK v kosteh že povsem propadla, razloži Tamara Leskovar. Postopek pridobivanja tega zapisa o človeku izvajajo v popolni zaščitni opremi, da ne pride do kontaminacije, manjši del kosti se spremeni v prah, a velikokrat ne dobijo dovolj dobrega rezultata, da bi o osebi izvedeli kaj več. Lažje se do DNK dokopljejo, če so ohranjeni še koža, lasje, nohti.



Podobno zahteven izziv je, ko v roke dobi sežgane posmrtne ostanke. »Tudi ti so seveda še vedno zelo izpovedni. Celotno zgodbo o določenem obdobju tako ali tako sestavljamo iz posameznih koščkov mozaika, kako je bil človek sežgan, kako skrbno so nato kosti pobrali in jih zložili v grob. Z naravoslovnimi analizami denimo ugotavljamo, kakšen les so uporabili ali kakšna je bila temperatura pri sežigu. V tem primeru dobimo manj podatkov o posamezniku, veliko pa nam ti pokopi povedo o populaciji in njenem dojemanju smrti. Zanimivi so predvsem primeri, ko na istem grobišču najdemo sežgane ostanke in skeletne pokope, takšno je najdišče Križna gora, prav tako najdišče Kozolec na Slovenski v Ljubljani, kjer je bilo 19 grobov s sežganimi ostanki in 70 s skeletnimi. Zdaj bi radi ugotovili, zakaj so bili eni sežgani, drugi ne. Morda bomo dobili odgovor,« pove Tamara Leskovar, ki je med drugim sodelovala pri raziskavah na Drnovem, v Dobovi, na Muljavi, Ponikvi in nazadnje na Gosposvetski. Tam so ob zadnjih delih naleteli na več kot 300 grobov, v njih je bilo okoli 50 sarkofagov, kar kaže, da je v takratni Emoni živela premožnejša skupnost, ki si je lahko privoščila poltonsko kamnito »krsto«.



Do zdaj je sogovornica pregledala okoli 30 okostij z Gosposvetske, kar je po njenih besedah še premajhen vzorec, da bi lahko dala jasne odgovore na številna vprašanja, ki se porajajo v okviru celotne slike na arheološkem najdišču: kako so se prehranjevali, zakaj so umirali, kako so živeli, so se selili in podobno. »O okostjih z Gosposvetske lahko za zdaj govorim bolj na individualni ravni, kaj več ne. Na terenu je bilo videti, da so imeli lepe zobe, natančnejši pregled pa je pokazal ogromno kariesa in zobnega kamna. Med 30 analiziranimi okostji je bilo kar nekaj otrok, večinoma mlajših od sedem let, odrasli so umirali razmeroma mladi, med 35. in 45. letom. Na skeletih je poleg težav z zobmi opaziti različne travme, denimo zlome rok in nog, vnetja, bolezni sklepov … Vsekakor bo to zelo zanimiva študija, saj je število izkopanih grobov res veliko.«

Železna doba v Podonavju

Gosposvetska bo torej več povedala o rimskem času, projekt Železna doba v Podonavju, pri katerem sodeluje, pa, kot pove že ime, o precej starejši dobi. »V razkrivanje obdobja od 800 do 400 let pred našim štetjem so poleg Slovenije vpete še Avstrija, Slovaška, Hrvaška in Madžarska. Uporabljamo najrazličnejše metode, od klasičnih arheoloških izkopavanj do proučevanja izotopov in CT-skeniranja. Lahko bi rekli, da se tu srečujeta naravoslovje in arheologija. Po obdelavi skušamo zgodbo sestaviti v celoto, da bi o naših prednikih in tudi o našem delu čim več izvedela še javnost,« predstavi projekt, ki je zaradi inovativnosti med finalisti za nagrade regiostars, ki jih podeljuje evropska komisija za dobre prakse v posameznih regijah.



Ker proučuje različna obdobja, sledi še vprašanje, ali ji je katero ljubše. »Bolj me zanimajo ljudje kot posamezniki, ali lahko iz posmrtnih ostankov izpovem njihovo zgodbo. Marsikdo si iz kupčka kosti težko predstavlja, da je to nekoč bil človek. Lepo je, če lahko sestavim individualne pripovedi, ki jih nato še z drugimi arheološkimi podatki razširimo na celotno populacijo in s tem ohranjamo zgodovino za prihodnje rodove,« sklene Tamara Leskovar.