Najpomembnejše delo o Kranjski iz 18. stoletja

Nedavno smo lahko v Delu brali o pomembni pridobitvi Nuka, Schönlebnovem rokopisu iz let 1680 in 1681. Zdaj lahko poročamo o podobno pomembnem dosežku – izidu slovenskega prevoda Hacquetovega dela Oryctographia carniolica oder Physikalische Erdbeschreibung des Herzogthums Krain, Istrien und zum Theil der benachbarten Länder. To je prevod prvega od štirih delov Oryctographie, ki je izšel leta 1778 v Leipzigu.



Baltazar Hacquet je za Slovenijo zelo pomemben, ne le kot naravoslovec, ampak tudi kot botanik, profesor, planinec (eden prvih se je povzpel na Triglav), v takratnem smislu geolog, mineralog, kemik, etnograf in še marsikaj drugega. Njegova Oryctographia je najobsežnejše in najpomembnejše delo o Kranjski iz 18. stoletja, ki ni le kompilacija del starejših avtorjev, do katerih je pogosto kritičen, temveč večinoma sad njegovih lastnih opazovanj in poizvedb na številnih potovanjih po vsej Kranjski.
 

Od zdravilca do dekana

Rodil se je v Loreni ali Alzaciji, takrat v okviru nemškega cesarstva, leta 1739 ali 1740. Kaže, da je bolje obvladal nemščino kot pa francoščino. Pri jezuitih je pridobil doktorat iz zdravilstva. Kot prostovoljec se je udeležil sedemletne vojne in bil zaporedoma ujetnik angleških, pruskih in avstrijskih sil. Ostal je v Pragi kot avstrijski vojaški višji kirurg in učitelj anatomije. Po odpustu je na priporočilo osebnega zdravnika Marije Terezije dobil državno službo, na lastno željo se je zaposlil kot rudniški zdravnik v Idriji (1766). Tam je ostal do leta 1773, ko je bila v Avstriji razpuščena jezuitska družba in so ga premestili v Ljubljano za javnega profesorja anatomije, fiziologije, kirurgije in porodništva. V Ljubljani je postal stalni tajnik Cesarske kmetijske družbe, leta 1794 pa je bil imenovan za rudarskega svetnika. Leta 1787 se je odzval vabilu za profesorja prirodoznanstva na novoustanovljeni univerzi v Lvovu. Leta 1803 je bil premeščen v Krakov, kjer je ustanovil prirodoznanski kabinet, bil dekan medicinske fakultete in dodeljena mu je bila stolica za kemijo in botaniko. Leta 1810 se je kot upokojenec naselil na Dunaju in ostal tam do smrti 1815.



Oryctographia je pravzaprav prvi podrobni »fizikalni zemljepis« Kranjske, sodobnejši in drugačen od Valvasorjeve topografije Kranjske. Ker je Hacquetova knjiga že razmeroma redka in jo je dobiti le v posebnih knjižnicah, ker je napisana v nemškem jeziku 18. stoletja in tiskana v gotici, je za sodobne bralce, tudi strokovnjake, težko dosegljiva in še teže berljiva ter razumljiva. Čeprav je knjižnica Jožeta Udoviča osrednja splošna knjižnica, kakršnih je kar nekaj v Sloveniji, ima na pobudo direktorice Marije Hribar tudi poseben program: izdajanje prevodov starejših temeljnih del o Cerkniškem jezeru oziroma del, ki pišejo tudi o tem jezeru. Program, ki bi bil vreden državnega pokroviteljstva, je gotovo slovenska posebnost. Leta 2015 je pri njih izšel prevod Steinbergovega dela Temeljito poročilo o na Notranjskem ležečem Cerkniškem jezeru iz leta 1758, dve leti kasneje pa prevod dela Tobije Gruberja Pisma hidrografske in fizikalne vsebine s Kranjske iz leta 1781. Obe navedeni deli kot tudi Oryctographio je prevedel naš najboljši prevajalec iz stare nemščine Primož Debenjak.
 

Zahtevno prevajanje

Slovenskemu prevodu sicer ne moremo reči faksimile, je pa enakega formata kot original, ima ponatis vinjet in, kar je posebej koristno in razveseljivo, enako število strani in prevod se od strani do strani ujema z originalom. Prevajalec je imel z imeni gotovo veliko dela in težav: Hacquetov princip je bil, da zapiše imena v jeziku dežele, oziroma kakor jih uporabljajo prebivalci, kar je bilo za takratne čase s stališča Kranjcev zelo dobrodošlo. Slovenska imena je zapisoval, kot jih je slišal, tako da je njegov zapis včasih težko »prevesti« v sodobno ime. Za imeni Carloviz ali Karlouza in Dolinavass najbrž ni težko ugotoviti, da gre za jamo Karlovico in za Dolenjo vas. Da je pravo ime izvira Zemid Cemun, je pa že teže uganiti. Zato je zelo koristno na koncu knjige dodano kazalo toponimov, ki vsebuje nekaj čez 400 Hacquetovih zapisov ter sodobno interpretacijo imena. Sicer je dodatka vsega skupaj 52 strani: poleg kazala toponimov še slovarček manj znanih izrazov, prevodi latinskih in drugih odlomkov, avtorjevi viri ter sestavka o življenju in delu Baltazarja Hacqueta.

Hacquetov stil pisanja, v katerem se poleg stvarnih opisov prepletajo najrazličnejši komentarji in primerjave, je mogoče razbrati že iz pregleda kazala toponimov. Poleg kranjskih topografskih imen in imen krajev naletimo v seznamu tudi na imena, kot so Ardeni, Bolgarija, Čimboraso, Petrovaradin, Stevns Klint in Vezuv, če naštejem le nekaj značilnih primerov. Hacquetovo besedilo vsebuje kar nekaj latinskih, francoskih in celo angleških citatov, katerih prevode najdemo v navedenem slovarčku. Hacquet se je veliko ukvarjal z mineralogijo, geologijo in kemijo – zase je običajno zapisal, da je kemik. Za opis in določitev zanj nove kamnine, fliša, ki ga je poimenoval »peščeni srednji kamen«, je naredil kar 17 mineraloško-kemijskih poskusov in jih v knjigi tudi opisal. Prevajanje strokovnih izrazov teh ved, povrhu pa še iz rudarstva in železarstva, je poglavje zase. Celo slovenski izrazi, kot so presnato železo, steklena zemlja, zemeljska mast in žveplova jetra, so nerazumljivi tudi marsikateremu strokovnjaku.
 

Eden od pionirjev krasoslovja

V prvem delu Oryctographie je toliko o Kranjski, od opisov pokrajine, geologije in mineralogije do steklarstva, rudarstva in fužinarstva, da se je težko odločiti, kaj je najbolj zanimivo. Kakor za koga. Ker je geološka osnova velikega dela tedanje Kranjske apnenec, torej kras, je Hacquet raziskoval kraško površje in podzemlje, ugotavljal posebnosti krasa in njegovega razvoja, raziskoval kraške jame in zakonitosti nastajanja kapnikov. Krasoslovni izsledki ga uvrščajo med pionirje v svetovnem merilu, za nas so posebej pomembni njegovi opisi Cerkniškega jezera, Postojnske jame, Jame pri Predjami in Svete jame pri Socerbu.



Hacquetov Fizikalni zemljepis vojvodine Kranjske lahko štejemo za prvi celovit opis krasa na Kranjskem. Hacquet se je med bivanjem na Kranjskem imel za Kranjca, kranjski jezik pa za svoj materni jezik, zato je še toliko bolj pohvalno, da smo končno dobili njegovo najpomembnejše delo, Oryctographio Kranjske, tudi v »njegovem«, zdaj slovenskem jeziku.