Nagrada za kozmologa Uroša Seljaka

Nagrada za slovenskega kozmologa

Slovenski kozmolog Uroš Seljak, redni profesor na univerzi Berkeley v Kaliforniji, kjer vodi center za astrofiziko, je letošnji sodobitnik Gruberjeve nagrade za kozmologijo. S sodelavcema Marcom Kamionkowskim in Matiasom Zaldarriago je razvil tehniko, s katero je mogoče iz mikrovalovnega sevanja ozadja (sevanje iz zgodnjega obdobja vesolja) pridobiti podatke o lastnostih širjenja vesolja in o snovi v vesolju. Gruberjevo nagrado podeljujejo vrhunskim raziskovalcem za pomemben prispevek k razumevanju vesolja, trije nagrajenci pa si bodo razdelili pol milijona dolarjev. Uroš Seljak je po maturi na novogoriški gimnaziji leta 1989 diplomiral na ljubljanski fakulteti za naravoslovje in tehnologijo in dve leti pozneje tam še magistriral. Doktoriral je leta 1995 na MIT. Kariero je nadaljeval na centru za astrofiziko Harvard-Smithsonian, profesorsko mesto je imel na univerzi Princeton, nato je deloval tudi na mednarodnem centru za teoretsko fiziko v Trstu in na univerzi v Zürichu. Pred dvema letoma je postal redni član ameriške akademije znanosti.

Vinska klet v vesolju

Ena od nalog znanstvenikov na mednarodni vesoljski postaji 400 kilometrov nad Zemljo je bila lani tudi kletarjenje. Verjetno sicer niso storili drugega, kot preložili 12 steklenic približno 5000 evrov vrednega bordojca Pomerol Petrus letnik 2000 iz kapsule v vesoljsko postajo, 440 dni kasneje pa bo dražbena hiša Christie's vino ponudila na dražbi po izklicni ceni milijon dolarjev za steklenico. Za takšen pribitek v ceni sta »kriva« breztežnost in dejstvo, da vina s takšno vesoljsko nego na Zemlji pač ni mogoče kupiti. Zbiratelji se bodo lahko potegovali za enajst steklenic, eno so namreč že odprli na posebni degustaciji, kjer so imeli najboljši enologi čast, da bordojca primerjajo s prav istim, ki se je medtem staral na Zemlji.



V reviji Decanter, ki je imela na degustaciji svojo predstavnico Jane Anson, so zapisali, da so okuševalci zaznali blago, a očitno razliko med vinoma. »Čudovito vino z bolj prijetnimi, mehkejšimi tanini in jasnim karakterjem, ki ima nezmotljivo drugačen izraz od 'zemeljskega',« je komentirala Ansonova, ki je obema vzorcema namenila oceno 98. Enajst kupcev bo ob vinu za res izjemne priložnosti dobilo še steklenico običajnega petrusa istega letnika, odpirač, narejen iz meteorita, dekanter in kozarce, vse skupaj pa bo zapakirano v posebno omarico s trezorjem, ki se bo skrival za repliko sončnega sistema Julesa Verna. 

Parkerjeva solarna sonda razkriva skrivnosti Venere

Nasina sonda Parker, ki od blizu proučuje Sonce, je 11. julija lani obletela Venero, ker potrebuje njeno gravitacijsko pomoč, da se pravilno zavihti okoli Sonca, ki se mu bo čez nekaj let približala na le 6,2 milijona kilometrov. Nad Venero je tokrat sonda letela na oddaljenosti 833 kilometrov in zaznala naravne radijske signale, ki nakazujejo, da je letela skozi zgornji del atmosfere.



To so prve neposredne meritve v ozračju sosednjega planeta po skoraj 30 letih in podatki so precej drugačni od preteklih, so navedli na spletni strani Nase. V študiji so potrdili, da na to plast atmosfere močno vplivajo spreminjajoči se solarni cikli, ki trajajo okoli enajst leta. Instrument FIELDS, ki zaznava električno in magnetno polje, je pri Veneri zaznal nizkofrekvenčni radijski signal, ki ga oddaja ionosfera, to je zgornji del atmosfere, v kateri so nabiti delci plina. V preteklih odpravah so ugotovili, da je Venerina ionosfera precej tanjša, ko je Sonce v svojem minimumu, to je v mirnem obdobju, ko je manj aktivno. Z neposrednimi meritvami Parkerjeve sonde, ki so nastale pol leta po solarnem minimumu, so potrdili, da je ta del atmosfere precej tanjši kot pa v času maksimuma.

Prirojeno ali naučeno?

Netopirji svet dojemajo z eholokacijo. Svoje okolje prepoznavajo z oddajanjem zvokov in nadaljnjim analiziranjem odbojev. Znanstveniki pa še ugotavljajo, ali je njihov občutek za hitrost zvoka prirojen ali naučen. To so zdaj preverjali v študiji, v kateri so določeno število netopirjev vzgajali v ozračju, ki so mu dodali helij. Takšno je manj gosto, zaradi česar se poveča hitrost zvoka.



Raziskovalca Eran Amihaj in Josi Jovel z univerze v Tel Avivu sta ozračju dodala toliko helija, da se je hitrost zvoka povečala za 15 odstotkov. V poskusu so sodelovali tudi divji netopirji. Učili so jih, da zaznajo objekt, od njih oddaljen 130 centimetrov. Uporabili so dva scenarija: enkrat je bilo ozračje normalno, drugič pa so mu dodali helij. Ugotovili so, da so netopirji napačno ocenili oddaljenost predmeta v ozračju z dodanim helijem. Pri tem ni bilo pomembno, v kakšnem ozračju so bili vzgojeni. Iz tega sledi, da je njihov občutek za hitrost zvoka prirojen, so objavili v članku v reviji Proceedings of the National Academy of Sciences. Kako je to pomembno za njihovo življenje, ni povsem jasno. Zaradi napačne ocene so nekoliko nerodno pristali, a to sta raziskovalca pripisala tudi drugačnemu tlaku. Je pa bilo zanimivo, da so v nasprotju z neprilagodljivo eholokacijo netopirji drugače zamahnili s krili v manj gostem ozračju, da so lažje vzleteli.