Mogočni oceani, skromni ribniki in biotska pestrost

V začetku leta so znanstveniki s pomočjo vodilne evropske satelitske mreže Copernicus na Antarktiki odkrili novo kolonijo pingvinov. Po naključju se je ravno takrat začel projekt, v katerem bodo ta sistem za opazovanje Zemlje uporabljali za zaščito ogroženih rib in kitov.

»Podatki bodo še posebej v pomoč oblikovalcem politik, tistim, ki upravljajo morska okolja, ter ribogojnicam,« pravi Stefano Ciavatta, koordinator projekta Neccton, ki bo trajal do leta 2026. »Želimo poskrbeti za boljše simulacije in napovedi stanja morskih ekosistemov in njihove sposobnosti za zagotavljanje primernih virov za različne skupnosti rib.« V projektu, ki ga financira Evropska unija, bodo uporabljali storitev Copernicus Marine, s katero bodo zbirali podrobnejše podatke o vrstah, ki jim grozijo izguba življenjskega prostora, netrajnostni ribolov in industrijsko onesnaževanje.

Toplejša morja ogrožajo arktične kite

Od satelitov do morskega dna

Evropska unija, ki ima več kot 68.000 kilometrov obale, kar je več kot ZDA in Rusija skupaj, vedno več pozornosti posveča zdravju morij in oceanov. Nov zagon za zaščito biotske raznovrstnosti pa sta prinesla srečanje Združenih narodov v Kanadi decembra lani in prelomni sporazum o odprtem morju, ki so ga Združeni narodi sprejeli marca letos.

Storitev Copernicus Marine (CMEMS) zagotavlja analize in napovedi za morska okolja za celo vrsto uporabnikov, od amaterskih ribičev do mornaric držav članic Evropske unije. Storitev vodi francoska neprofitna organizacija Mercator Ocean International, ki je v postopku pridobivanja statusa medvladne organizacije. S storitvijo spremljajo vsa evropska regionalna morja in svetovne oceane. Z modeli ustvarjajo napovedi o temperaturah, plimovanju in tokovih morja ter tako omogočajo predvidevanje dogodkov, kot so vzorci selitev rib.

Cilj projekta Neccton je zagotoviti celovitejšo sliko okoljskega stanja omenjenih voda z zbiranjem podatkov o ribah, onesnaženju in življenjskih razmerah na morskem dnu. »Razvili bomo nova orodja za delitev modelirnih zmožnosti storitve Copernicus Marine z raznimi centri po Evropi, za optimizacijo znanstvenega dela in za spodbujanje sodelovanja,« pravi Ciavatta, oceanograf pri organizaciji Mercator Ocean International.

Končni cilj je uporabnikom storitve zagotoviti več informacij, da bodo lahko sprejemali ustrezne odločitve o trajnostni rabi morskih virov. S storitvijo Copernicus Marine bi, na primer, lahko ugotovili, kje so populacije tunov in ali so v določenem morju razmere za delfine ustrezne.

FOTO: Andy Mann/AFP

Za sprejemanje politik znanstveniki in odločevalci potrebujejo projekcije o vplivih sprememb zaradi globalnega segrevanja, onesnaževanja in čezmernega ribolova na morske sisteme. V sklopu projekta nameravajo znanstveniki simulirati spremembe v organizmih v prehranski mreži z uporabo različnih podnebnih scenarijev. Tako bodo raziskovalci lahko bolje razumeli, kako bo upadanje populacij rib v prihodnjih desetletjih vplivalo na morske ekosisteme.

Zakladi v ribnikih

Pri zaščiti biotske raznovrstnosti pa raziskovalci niso osredotočeni le na mogočne oceane. Posvečajo se tudi drobnim ribnikom.

V okviru projekta Ponderful, ki ga financira Evropska unija, raziskujejo odnos med ribniki in njihovo okolico. Poudarek je na širokem naboru živih organizmov, ki prebivajo v teh ribnikih. Ribe, krastače, polži, kačji pastirji in pijavke so le nekatera od bitij, ki sestavljajo ogromno, uravnovešeno mrežo, in če se ta mreža strga, to lahko povzroči razpad celotnega ekosistema.

»Če jih razumemo kot eno veliko celoto, so ribniki najbogatejši sladkovodni habitati,« pravi Sandra Brucet, koordinatorica projekta, biologinja in raziskovalka s področja morske ekologije na Univerzi v Vicu v Španiji. Kljub temu pa so oblikovalci politik ribnike do zdaj večinoma ignorirali. Na primer: pomembna evropska zakonodaja iz leta 2000 o čiščenju vodnih teles ni vključevala vodnih teles, ki so bila manjša od 50 hektarov. Poleg tega do danes ni bilo opravljenih veliko raziskav o ribnikih.

»Pred dvema desetletjema so se raziskovalci večinoma osredotočali na jezera in reke,« pravi Sandra Brucet, ki se ji je utrnila ideja za projekt Ponderful. Ta se je začel proti koncu leta 2020 in bo potekal še dve leti, stvari pa se že spreminjajo. Več kot 80 raziskovalcev iz 11 držav (Belgije, Danske, Francije, Nemčije, Portugalske, Španije, Švedske, Švice, Turčije, Združenega kraljestva in Urugvaja) v okviru iniciative širi znanje o najboljših načinih za ravnanje z ribniki in njihovo ohranitev v spreminjajočem se podnebju.

V sklopu projekta ocenjujejo ribniške krajine prihodnosti na osmih demonstracijskih lokacijah, na katerih je skupno več kot 500 ribnikov. S preizkušanjem bodo poskušali razviti smernice za zmanjšanje onesnaženosti v ribnikih, za ustvarjanje novih ribnikov in za izpolnjevanje širših okoljskih ciljev, kot je ohranjanje biotske raznovrstnosti.

Zdravje ribnikov ogrožata zlasti akumuliranje delcev in večja obremenitev s sedimenti, ki so večinoma posledica erozije kmetijskih površin in v katerih je ponavadi veliko hranil zaradi gnojil. Večanje količine sedimentov je še pospešeno zaradi erozije robov ribnikov in sezonskega kopičenja organskih snovi, kot so odmrle rastline in odpadlo listje. Hranila v teh snoveh pogosto povzročijo cvetenje alg, ki lahko proizvajajo strupe ter ubijejo ribe, sesalce in ptice. To akumulacijo se da preprečiti s čiščenjem in odstranjevanjem sedimentov.

Poleg tega lahko preoblikovanje robov ribnikov, ki so umetno izpraznjeni za namene kmetijstva, prepreči tudi čezmerno uhajanje vode. Raziskovalci so ugotovili, da se zaradi spodbujanja življenja v ribnikih povečujejo populacije ogroženih žab, krastač in pupkov, korist od tega ima tudi flora.

»Biotska raznovrstnost vodnih rastlin se po čiščenju ribnikov znatno poveča,« pravi raziskovalka Sandra Brucet. Zdravi ribniki igrajo pomembno vlogo na še eni pomembni okoljski fronti – v boju s podnebnimi spremembami. So namreč »skladišča ogljika«, v katerih so shranjeni toplogredni plini, med drugim ogljikov dioksid.

———

Raziskave, omenjene v tem članku, je financirala EU. Članek je bil prvotno objavljen v reviji Horizon, reviji EU za raziskave in inovacije.