Kdor je rekel, da je opazovati, kako trava raste, najbolj dolgočasna stvar na svetu, ni imel v mislih morske trave. Morske trave, ki jih pogosto zamenjujemo z morskimi algami in jim redko namenjamo posebno pozornost, so vse prej kot dolgočasne. Pravzaprav so eden najbolj produktivnih ekosistemov na svetu.

Morske trave tvorijo gosto poraš­čene podvodne travnike in imajo pomembno vlogo pri ohranjanju ribištva, absorpciji ogljika in zaščiti obal pred erozijo, toda njihovo prihodnost ogrožajo podnebne spremembe, onesnaževanje in drugi človekovi vplivi. Rastejo v plitvih obalnih vodah po vsem svetu, razen na Antarktiki. So območja odraščanja ali hranjenja za več sto vrst morskih živali, vključno s hobotnicami, sipami in aljaškimi polaki, ki so ena najbolj lovljenih vrst rib na svetu.

Samo v Sredozemlju vsaj 30 odstotkov vrednosti gospodarskega ulova predstavljajo ribe, ki so v mladosti odvisne od morske trave, saj jim ta daje hrano in zavetje. Morska trava zagotavlja tudi pomembna ribolovna območja za rekreacijski ribolov. »Čeprav pokriva zelo majhen delež oceanskega dna, pomembno vpliva na ribištvo in lokalno gospodarstvo,« je povedala Marija Sciberras, docentka za ohranjanje ribištva na škotski univerzi Heriot Watt. V okviru projekta Pioneer je preučevala travnike morske trave na Majorki. Ugotovila je, da imajo ribe na območjih z večjo gostoto morske trave večjo telesno maso. Stopnja rasti mladic pa je bila višja na območjih z manjšo gostoto morske trave. »Razlog je morda to, da morajo hitro odrasti, saj so bolj izpostavljene plenilcem,« je dejala.

Morska trava pod stresom

Številne vrste morske trave so izpostavljene vse večjemu stresu zaradi vpliva človekovih dejavnosti. Podvodne travnike včasih uničijo, da bi naredili prostor za novo pristaniško infrastrukturo, nasipe ali valobrane, čeprav rastline varujejo obalo pred erozijo, ki nastaja zaradi neviht. Razrujejo jih lahko tudi plovila, ki se zasidrajo na njih ali čez njih vlečejo ribiško opremo in za seboj puščajo gola pobočja, ki nato potrebujejo več let, da si opomorejo.

V regijah, kjer so morske trave zakonsko zaščitene, z Evropsko unijo vred, jih je treba v takem primeru znova nasaditi. »Vendar so poskusi sajenja pogosto neuspeš­ni,« je povedala Francesca Rossi, višja raziskovalka na francoskem Nacionalnem centru za znanstvene raziskave (CNRS) na Univerzi na Azurni obali.

Raziskovalka pri projektu Healsea Laura Soissons je preučevala vpliv še enega stresnega dejavnika – to je onesnaževanje z gnojili. Gnojila namreč lahko zmanjšajo količino svetlobe, ki dosega liste morskih trav, in tako upočasnijo njihovo rast. Ugotovila je, da morske trave pogosto ne kažejo očitnih znakov stresa, dokler ne dosežejo kritične točke, po kateri nenadoma propadejo.

Na ekstremno vreme naša infrastruktura ni pripravljena

»Propadanje travnikov bo imelo uničujoč vpliv na ribje vrste,« je poudarila. »Če nimamo habitata, v katerem se lahko živalska vrsta prehranjuje, skriva ali razmnožuje, je ta vrsta obsojena na propad. Poleg tega je morska trava temeljnega pomena za vse obalne ekosisteme in ljudi, saj ustvarja življenje, ga varuje in ščiti območje pred obalno erozijo.«

Kljub tej ključni vlogi so podatki o obstoju in propadanju podvod­nih travnikov omejeni. Toda raz­iskave potrjujejo, da se morska trava v številnih regijah bori za preživetje. Ena od študij v Sredozemlju je pokazala, da je med letoma 1842 in 2009 izginilo od 13 do 50 odstotkov travnikov pozejdonke (Posidonia oceanica). Pri preostalih površinah pa se je gostota poganjkov zmanjšala in postale so bolj razdrobljene. Po neki drugi študiji se količina morske trave na svetu zmanjša v povprečju za sedem odstotkov na leto.

Štiri vrste morskih trav rastejo tudi v našem morju. FOTO: Blaž Samec

Ponor ogljika

Izginjanje morske trave bi lahko vplivalo tudi na sposobnost ocea­nov, da absorbirajo ogljik. Po podatkih Svetovnega sklada za naravo (WWF) morski travniki vpijajo ogljik do 35-krat hitreje kot tropski deževni gozdovi. Podatki te organizacije še kažejo, da čeprav pokrivajo le 0,2 odstotka morskega dna, travniki vsako leto absorbirajo 10 odstotkov ogljika v oceanih. V nasprotju s številnimi kopenskimi rastlinami ga morske trave večino shranijo v koreninah, zato ostane v tleh tudi potem, ko listni del odmre. Vrste, ki rastejo hitreje ali imajo gostejšo strukturo, še zlasti dobro vsrkavajo ogljik. Propadanje travnikov bi se lahko še povečalo zaradi podnebnih sprememb, ki že zdaj povzročajo segrevanje morskih voda in povečujejo njihovo zakisanost.

Dr. Nick Kamenos, predavatelj o globalnih spremembah na Univerzi v Glasgowu, je koordiniral projekt Seamet, v okviru katerega so preučevali vpliv podnebnih sprememb na morske trave v Atlantskem, Tihem in Indijskem oceanu ter Sredozemskem morju. Rastline so analizirali tudi v laboratoriju. Dognali so, da je njihov odziv na povišanje temperature odvisen od vrste in lokacije. Mnoge rastline so ogrožene, zlasti tiste, ki že tako rastejo na meji svoje toplotne tolerance. »Tudi travniki na Arktiki so zelo ogroženi,« je povedal. Arktika je še posebej prizadeta zaradi podnebnih sprememb in se segreva hitreje od svetovnega povprečja.

Nevarnost, povezana s podnebnimi spremembami, so zagotovo spremenljive temperature. »Rastline, ki so bile tisočletja navajene na stabilne razmere, verjetno ne bodo prenesle temperatur, ki se spreminjajo iz leta v leto,« je pojasnil. Kombinacija hitrega segrevanja in povečanega nihanja temperatur »lahko nekatere od teh sistemov potisne čez rob«. Velika grožnja je tudi zakisanost morja. »Kako se bodo morske trave odzvale na podnebne spremembe, še vedno ni znano,« je dejal dr. Kamenos. »Toda dokazi kažejo, da razmere niso rožnate.«

Eden od pomembnih načinov, kako bi lahko morskim travam pomagali pri spopadanju z vplivi podnebnih sprememb, je, da jih zaščitimo pred drugimi stresnimi dejavniki, zlasti onesnaževan­jem in poškodbami, ki jih povzročajo gradnja in plovila. Cilj EU je, da zavaruje 30 odstotkov svojih morskih območij, obnovi morske ekosisteme in omeji onesnaževan­je svojih voda. Na svetovni ravni si več kot 70 držav prizadeva, da bi v konvencijo ZN o biotski raznovrstnosti dodali cilj, da se do leta 2030 zaščiti 30 odstotkov morskih voda.

Izboljšanje stanja njihovega habitata bo morskim travam omogočilo »le rahlo boljše življenjske razmere, dokler ne bomo obvladali podnebnih sprememb«, je dejal dr. Kamenos. »Vendar to ni izgovor za malodušje pri izvajanju ukrepov v zvezi s podnebnimi spremembami. Na tem področju moramo ukrepati hitro,« je opomnil.

–––

Raziskave, omenjene v članku, je financirala Evropska unija. Članek je bil prvotno objavljen v reviji Horizon, reviji EU za raziskave in inovacije.