Če bi lahko slišali vse zvoke, ki jih ustvarjajo žuželke, ptice in druge živali, bi bil svet zelo zelo hrupen, pravi biolog dr. Tomi Trilar. Tišine živalskega sveta pa si ne smemo in ne moremo dovoliti ali privoščiti, čeprav podatki kažejo, da biodiverziteta upada na skoraj vseh ravneh. Med (kritično) ogroženimi so tudi številne vrste žuželk, ki so temelj našega obstoja.

»Brez njih bomo potegnili kratko. Žuželke predstavljajo največjo biomaso na tem planetu. So ene najpomembnejših dekompozitorjev. Če jih ne bi bilo, bi nas rastline z listjem v eni sezoni zasule dva metra globoko. In seveda so izjemno pomembne opraševalke. Ljudje si naivno predstavljamo, da so opraševalci samo domače čebele. Ni res, opraševalci so tudi muhe, komarji, hrošči, kožekrilci, kamor spada tudi domača medonosna čebela. Obstaja okoli 670 vrst divjih čebel, ki so na tak ali drugačen način specializirane za opraševanje. In vse te živali to za nas delajo brezplačno,« poudarja dr. Tomi Trilar, raziskovalec in poznavalec živali, predvsem žuželk. Deluje kot muzejski svetnik na kustodiatu za nevretenčarje v Prirodoslovnem muzeju Slovenije in vodja Slovenskega arhiva živalskih zvokov.

Zelo je skrb vzbujajoče, kot pravi sogovornik, da biodiverziteta upada tudi na območjih Nature 2000, ki so bila ustvarjena zato, da bi vrste tam kar se da dobro uspevale. Glavni vzroki za upad populacij žuželk je spreminjanje življenjskih prostorov. »Kar človek povzroča z zelo intenzivnim kmetijstvom, od (pretirane) uporabe raznoraznih biocidov do spremembe namembnosti površin, problematično je tudi intenzivnejše gozdarstvo. Z globalizacijo smo na druga območja zanesli številne tujerodne vrste, tako rastlinske kot živalske, kar ne vpliva dobro na domače vrste. Negativen vpliv ima tudi svetlobno onesnaževanje. Človek je po mojem popolnoma nepotrebno osvetlil okolje, namesto da bi tudi sam užival v temi.«

Na žuželke vplivajo tudi vse višje globalne temperature, nekaterim vrstam celo prijajo, za druge pa so lahko zadnji udarec. »Vpliv podnebnih sprememb je velik. Pozitiven je za tiste vrste, ki so prilagojene toplejšemu okolju in se zdaj lahko širijo tudi v naše kraje in drugam, kjer je bilo prej zanje premrzlo. Tak primer je tigrasti komar, ki ga še pred 30 leti ni bilo, zdaj pa živi v skoraj vseh urbanih okoljih pri nas. Bogomolka je bila, denimo, na Ljubljanskem barju zelo redka vrsta, zdaj je pogosta. V škripcih so pa vse tiste vrste, ki so vezane na hladnejše okolje. Na primer gorske vrste, te se za zdaj še lahko pomikajo navzgor po nadmorski višini, vendar jim bo višine, če se trend segrevanja ne ustavi, zmanjkalo. Tako vrste tudi iz naših Alp izginjajo. Metulj gorski apolon se, denimo, sooča na eni strani z zaraščanjem habitata zaradi opuščanja gorskih pašnikov, zaradi višjih temperatur pa se razrašča druga ostra homulica in izpodriva belo homulico, ki je hranilna rastlina apolonovih gosenic.«

Ko vrsta izgine iz narave, so ravno muzejske zbirke edini dokaz, da je vrsta kdaj živela pri nas, poudarja dr. Trilar. »Tako so v Osrednji zbirki hroščev Slovenije Prirodoslovnega muzeja Slovenije na primer shranjeni primerki velikega strigoša in dalmatinskega škrlatnika, ki jih je v 19. stoletju zbral Anton Karl Vincenc Bianchi (1858–1933) pri svojih obsežnih raziskavah favne hroščev Vipavske doline. Obe vrsti danes v Sloveniji ne živita več.«

Kot dodaja Trilar, se posvečajo predvsem vrstam s seznama Natura 2000. »Ena takih je hrošč puščavnik. Pri nas živita dve vrsti, vzhodni in zahodni puščavnik. Velika populacija zahodnega puščavnika je v ljubljanskem Tivoliju, vendar populacija vseeno ni zelo velika. Uporabljamo pa jo za poskus ponovne naselitve tega hroščka na Ljubljanskem barju. Tam je puščavnik že živel, vendar so izsekali vrbe, katerih dupla so bila njegov življenjski prostor. Kolegi z Nacionalnega inštituta za biologijo so postavili umetna dupla, v katerih bi lahko ponovno živeli. Puščavniki v duplih ustvarjajo organski drobir, ki ga nato lahko izkoriščajo tudi druge vrste, dupla so lahko bivališče za marsikatero vrsto.« Stvari se v naravi vedno prepletajo, marsičesa pa še niti ne poznamo, opozarja dr. Trilar.

Škržadi se ločijo predvsem po napevih

Še marsikatere vrste žuželk ne poznamo, nekatere bodo izginile, še preden jih bomo videli ali slišali. Dr. Tomi Trilar se z mikrofoni in snemalniki podaja v divjino, tako pri nas kot na tujem, in lovi pesmi, oglašanja in druge zvoke, ki jih na najrazličnejše načine oblikujejo živali. »Namen Slovenskega arhiva živalskih zvokov je zbrati posnetke petja in oglašanja vseh živalskih vrst, ki proizvajajo zvok in živijo na našem ozemlju. Pri nekaterih skupinah imamo že lepo zbirko, marsikaj, kar je, denimo, ustvaril akademik Matija Gogala, pa ni še niti popisano,« pravi.

»Ko grem na teren, poskušam posneti čim več. Včasih se na teren odpravim s točno določenim namenom, da posnamem neko vrsto ptice, a se seveda včasih zgodi, da prideš na lokacijo, ptica pa ravno takrat ne poje ali pa poje in nad glavo hrumi letalo,« dodaja biolog, ki raziskuje predvsem škržade, katerih pesmi nam lepšajo poletne mesece. Za njimi se je sogovornik podal tudi v džunglo v Aziji in v številne dežele na Balkanu. Ravno v zadnjih dneh se je vrnil iz Grčije, kjer je končno ujel škržada, katerega pesem je poznal že od leta 2008. »Na podlagi zvočnega posnetka oglašanja škržada smo leta 2008 ugotovili, da gre za drugo, novo vrsto, a do zdaj nismo ujeli primerka. Na tega škržada sta vezani še dve drugi vrsti, tako da bomo zdaj lahko opisali vse tri. Za vpis vrste je nujno potreben najmanj en primerek živali, ki mora biti deponiran v javni zbirki. Ko bomo imeli napisan članek, bo ta škržad tudi uradno dobil znanstveno ime,« pojasnjuje biolog.

Škržadi imajo zelo različne pesmi. Za napeve evropskih vrst so značilni predvsem različni ritmični vzorci (ritmična modulacija), medtem ko nekatere tropske vrste tako kot ptice pojejo melodije (frekvenčna modulacija). Že neuko uho lahko hitro zazna razlike tako med melodijo kot ritmom posameznih vrst. Morfološko pa so si zelo podobni, prav zato je opisovanje vrst zelo težavno, pojasnjuje dr. Trilar. »V zbirki primerkov jih tako rekoč ne ločimo, včasih so o gorskem škržadu, ki ga je pred 250 leti opisal Joannes Antonius Scopoli (1723–1788), mislili, da je vse ena sama vrsta, danes govorimo o 16, ker smo metodam dodali bioakustiko.« K videzu in zvoku dodajo še preučevanje genoma. »Zanimiv je primer iz Italije, kjer poznamo dve vrsti, ki imata zelo različne napeve, gensko pa se ne ločita. Verjetno sta se med seboj križali.«

Ravno po zvoku je dr. Trilar vedel, da na izoliranem gorovju​ Pangeon na severu Grčije živi še ena vrsta škržadov. »V Evropi tako rekoč ni vrste, ki je ne bi prepoznal že po posluhu. Zelo redko moram uporabiti še računalnik in meritve za to, da vrste ločim med seboj.«

Škržadi pojejo zato, da privabijo samico. »Ta samca že po napevu prepozna, odzove pa se s klikanjem kril. To izkoriščamo tudi biologi, tako da klikamo na določenem mestu napeva in samec prileti k nam, no, v primeru pangejskega škržada – v Grčiji sicer živi okoli 40 vrst škržadov – pa klikanje ni delovalo. Zakaj, ne vem, morda je bil predaleč v krošnji in me ni slišal ali pa pri tej vrsti ta mehanizem preprosto ne deluje.«

Lovljenje izmuzljivega škržada

Ujeti škržada na grški gori je vse prej kot enostavno delo, vendar pa je zadovoljstvo ob uspešno sklenjeni misiji toliko večje. »Vrsta živi v bukovem gozdu na gori, ki je visoka nekaj manj kot 2000 metrov. Najbližje gorovje so Rodopi na meji z Bolgarijo. Pravzaprav nam je manjkal ravno ta primerek, pa lahko opišemo še dve vrsti iz vzhodnih in zahodnih Rodopov.«

Populacija teh žuželk na grški gori je precej majhna. »Živijo v gozdu, ki je star gozd, jase, na katerih se parijo, so le redke. Hkrati sem lahko slišal le največ štiri samce, enemu sem sledil, pel je okoli 20 minut, nato je utihnil in izginil. Verjetno je našel samico. Pri tej vrsti je zanimivo to, da letijo daleč – če nekatere druge vrste poletijo od enega pevskega mesta do drugega okoli 15 metrov, ta leti 50 metrov. Predstavljajte si, kako se je prebiti 50 metrov skozi jaso, poraslo z brinom in praprotjo do brade. Ko to prehodiš, se škržad že naveliča peti na istem mestu,« se nasmehne sogovornik.

Poleg tega so se ti škržadi vseskozi skrivali na notranji strani vej v krošnji, tako da je bilo kmalu jasno, da bo vseeno najbolje loviti na jasi. »Izolirane gore v bližini morja, kakršna je ta, so dodatno problematične, saj se na njih akumulira vlaga in je vreme kmalu oblačno, podobno je tudi na nekaterih grških otokih, ko se nad njimi zbira vlaga z morja. In ko postane oblačno, škržadi ne pojejo. Oni imajo radi sonce, morda zapojejo v kakšni rahli meglici. Prvih pet dni mojega terenskega dela je bilo oblačno tako na nižjih delih gore kot višje. Ko sem zadnji dan lovil na spodnjem delu gore, kjer živi populacija, se ni oglašal nobeden več, a k sreči se je zjasnilo tudi višje, kjer živijo do 1700 metrov nadmorske višine, to je na robu drevesne meje, zato sem se odpravil tja, a tudi tam ni bilo sreče. Ob vračanju proti dolini pa sem zaslišal enega na z borovci zaraščajočem se travniku in ga z mikrofonom našel na notranji strani veje malega borovca. Očitno se me je ustrašil in odletel, znova sem ga zaslišal, da mi poje za hrbtom. Očitno ni poletel daleč, ampak je padel na tla. Tudi škržadi se v nevarnosti vržejo na tla, ta je kljub vsemu nadaljeval s svojo pesmijo in sem ga lahko slišal ves čas. Nazadnje sem ga zagledal, kako leze navzgor po travni bilki, zamahnil z mrežo in ga nazadnje vendarle ujel,« opisuje dr. Trilar in dodaja, da je bila sreča na njegovi strani, dan se je namreč počasi prevešal v mrak, ko škržadi obmolknejo. Ni pa vsaka odprava uspešna, še vedno tako, denimo, lovijo primerek v Albaniji, ki so ga tudi najprej posneli. »Vsaj deset zvočnih posnetkov z Balkana imamo, na podlagi katerih lahko govorimo o različnih vrstah, vendar primerkov še nismo našli.«

Tri vrste ali tri podvrste?

Dr. Tomi Trilar razlaga, da se škržadi iz Rodopov in Pangeona razlikujejo po dolžinah zlogov (ehemov) in vmesnih pavz. »Zadnji premor in kratki končni ehem se pri vseh treh vrstah značilno razlikuje. Že na posluh se sliši ta razlika. V Rodopih dolina geografsko deli favno in floro na vzhodni in zahodni del, potem je še daleč stran grška gora. Neverjetno, kako je tu potekala evolucija. Po najbolj konservativni rešitvi bodo ti škržadi vpisani kot tri različne podvrste. Teoretično obstaja možnost, da bi samica iz zahodnih Rodopov lahko prepoznala in odgovorila samcu z vzhoda, vendar menim, da je za to malo možnosti. Tu kot dodatna pomoč nastopi genetsko razlikovanje. Če so si vrste tako različne, da ne morejo imeti plodnih križancev, potem gre za tri različne vrste.«

Zakaj se žuželke oglašajo in kako?

Tako kot škržadi tudi druge žuželke s proizvajanjem zvokov (potencialnim) partnerjem sporočajo, da so blizu. »Bolj preprosta oglašanja, razna škripanja ali pokanja s telesom pa so alarmni zvoki, da, denimo, prestrašijo plenica, da izpusti svoj plen.«

Žuželke večinoma komunicirajo v ultrazvoku. Trden zunanji skelet jim je omogočil razvoj velikega števila izvirnih mehanizmov za produkcijo zvoka: stridulacija ali drgnjenje delov telesa drugega ob drugega; timbal, ki je poseben del telesa nekaterih žuželk, udarjanje delov telesa drugega ob drugega ali ob podlago, vibriranje celotnega telesa ali posameznega dela in iztiskanje zraka. »Primer za stridulacijo: ena vrsta kobilic pri nas drgne čeljusti drugo ob drugo in se to sliši kot škripanje, murni, denimo, drgnejo krilo ob krilo. Zanimiv je metulj vrečenoska, samec jeseni po sončnem zahodu s petjem privablja neme samice. Na zadnjih krilih ima izbokline, s katerimi drgne zobate letve (stridulium) na zadnjih nogah. Poje v ultrazvoku in seveda tudi sliši v ultrazvoku, ko zasliši netopirje, zloži krila in se vrže na tla ter tako uide plenilcu,« razlaga dr. Trilar.

Samci škržadov pa zvok proizvajajo s timbalom, parnim organom, ki je nameščen na zadku. »Timbal je tanka izbočena opna, napeta na hitinski okvir zunanjega skeleta telesa. Zadek je pri samcih votel, zato deluje kot resonančni prostor, ki ojača zvok. Na ploščico je pripeta mišica, ki upogiba opno, pri čemer nastane pok na rebrcih timbala. Ko mišica popusti, timbal samodejno skoči v prvotni položaj in ponovno nastanejo poki na rebrcih. To je tako, kot če bi stiskali prazno rebrasto plastenko,« razlaga sogovornik iz Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Še posebej glasni so škržadi v džunglah v Aziji. »Škržadi v Maleziji, na Borneu ali na Tajskem so lahko zelo glasni, njihovi napevi odmevajo skozi ves gozd. Zanimiva je vrsta, ki poje točno opoldne. Ne znamo si najbolje predstavljati, kaj sproži njihovo pesem, so pa zelo točni, ure si po njih lahko uravnate na deset minut natančno. V malezijskih deževnih gozdovih lahko med sedmo in sedmo trideset slišite jutranje fanfare, kot rečemo napevu, dve vrsti pa pojeta samo v večernem mraku,« našteva dr. Trilar zanimivosti iz sveta škržadov. Večina žuželk sicer ne poje in se niti ne oglaša.

*Biologi zagovarjajo zapis škržad, je pa v splošnem jeziku uveljavljen zapis škržat.