Maskoti super pametne družbe

Ko se je japonsko glavno mesto pripravljalo na vlogo gostitelja olimpijskih iger leta 1964, je takratni guverner Tokia Rjotaro Azuma v olimpijskih krogih videl simbol »nove Japonske«. To so bili povojni časi, in čeprav je leta 1959, ko je bil za gostitelja poletnih olimpijskih iger izbran Tokio, od poraza cesarske vojske minilo že petnajst let, je dežela vzhajajočega sonca še vedno iskala svojo novo identiteto.

Z novo infrastrukturo, zgrajeno za takratne igre, je prišel šinkansen – najhitrejši vlak na svetu, za promet so odprli nove avtoceste, zgradili so vrsto luksuznih hotelov in končno v celoti dogradili kanalizacijski sistem. Tokio je bil vse bolj videti kot dragulj azijskega preroda, Japonska pa je izkoristila priložnost tudi za to, da je poudarila, da bo do konca desetletja podvojila svoj bruto domači proizvod. Olimpijada je bila kot reklamni film, ki je poveličeval tehnološko moč, s katero je bilo mogoče ta cilj dejansko uresničiti. Prvič se je na tekmovanjih pojavil fotofiniš, prvič so uporabili elektronsko merjenje časa in tuji novinarji so upravičeno pisali o »igrah znanstvene fantastike«.

Štiri leta pozneje je Japonska prehitela Nemčijo in zavzela položaj največje azijske in druge največje globalne gospodarske sile.
Od poletne olimpijade, ki bo v Tokiu potekala letos, nihče ne pričakuje nič podobnega. Morda zato, ker je že pred osmimi leti Japonsko prehitela Kitajska in postala drugo največje gospodarstvo sveta, ali pa morda zato, ker je zdaj vsem jasno, da športne igre najbrž ne bodo mogle odpraviti gore zapletenih problemov, s katerimi se Japonska srečuje na poti v svojo novo prihodnost.

Pa vendar je že tisto, kar so v Tokiu našteli kot stvari, zaradi katerih bo letošnja olimpijada že vnaprej drugačna od vseh prejšnjih, vredno pozornosti in vprašanja: mar namerava Japonska svetu pokazati, da je tudi v dobi digitalne revolucije prav ona vodja inovacij? In ali v simbolizmu maskot tokijske olimpijade in paraolimpijade prepoznavamo ne le filozofijo nadaljnjega razvoja, temveč tudi opozorilo, da mora imeti neizogibna robotizacija sveta nujno trdno povezavo s tradicijo, ki bo preprečila dehumanizacijo super moderne družbe?

Za 44-letnega Rjoja Tanigučija, avtorja maskot robotskega videza, je bila to zgolj ena poteza z roko. Potem ko je po naključju na facebooku videl razpis za olimpijske maskote, sta Miraitova in Someity, kot so pozneje poimenovali njegovi figurici, nastala v dveh minutah. Organizacijski komite iger je nato 2042 poslanih predlogov zmanjšal na najožji izbor treh parov simboličnih figur, končno izbiro pa so zaupali učencem osnovnih šol po vsej Japonski. Tanigučijeva robota sta dobila prepričljivo večino glasov.


 

Japonska tradicija in vizija prihodnosti

Njegova ideja je bila hkrati preprosta in zapletena: združiti japonsko tradicijo in futuristično vizijo prihodnosti. Tako je glavo Miraitove narisal v obliki samurajske čelade, nato pa pri celotni figuri uporabil motiv »ičimacu mojo«, ki po malem spominja na modro-belo oziroma rožnato-belo šahovnico, čeprav pravzaprav izvira iz oblačila Sanogave Ičimacuja, enega najslavnejših igralcev gledališča kabuki iz obdobja Edo (1603–1868).

Ta motiv je hkrati v skladu z logotipom tokijske olimpijade in paraolimpijade. Logotip je dizajniral umetnik Asao Tokolo, ki slovi po svojem igranju s temno-svetlimi geometrijskimi telesi, kar po svoje skorajda spominja na dela ameriškega Keitha Haringa. Venec, ustvarjen samo iz dveh likov, kvadrata in kvadra v različnih dimenzijah, oživi z dinamiko kontrastov med temnomodrimi in belimi površinami, ki jih je za svoji maskoti prevzel tudi Taniguči, s tem da je dal paraolimpijski Someity nežne linije rožnatega češnjevega cveta – v nasprotju z močjo, ki prasketa pod njenim ogrinjalom, s katerim je sposobna leteti.

Kot pričakujejo, bosta maskoti v proračun organizacijskega komiteja prinesli najmanj 130 milijonov dolarjev, še veliko bolj pomembno pa je to, da se bosta spremenili v dragoceno dediščino tokijskih iger. Tudi njuni imeni imata poseben pomen. Miraitova je kombinacija japonskih besed za »prihodnost« in »večnost«, njegov značaj pa pooseblja japonski pregovor, ki pravi: »učiti se stare stvari in iz njih pridobivati novo znanje«. Someity so izpeljali iz imena ene od vrst japonske češnje »someijošino« in angleške fraze »so mighty« (tako močno). Obema maskotama so dodali še nadčloveške moči. Miraitova se je sposoben teleportirati, medtem ko se lahko Someity telepatsko pogovarja z vetrom ali skalo ter zgolj s pogledom premika predmete.

Ko je svojima stvaritvama dodajal zadnje poteze s svinčnikom, preden ju je nato poslal organizacijskemu komiteju, se je Taniguči, kot pravi, najdlje zadržal pri očeh. Morale so postati žive in morale so dobiti izrazno moč, tako da lahko robotizirani maskoti komunicirata z ljudmi.



Večplastna simbolika maskot veliko pove o tem, kaj Japonci pričakujejo od olimpijskih iger. Zavedajo se, da se ne bodo ponovile igre iz leta 1964 in da, kar je povsem jasno, v tem našem času ne morejo znova proslavljati uspehov povojnega preroda, temveč je treba poiskati poti v povsem novo prihodnost zrele nacije in njene ultramoderne metropole.

Veliko tega bo svet v času poletnih iger v Tokiu spremljal kot prerokbo zelene tehnološke prihodnosti. Olimpijske medalje bodo prvič izdelane iz recikliranih žlahtnih kovin iz mobilnih telefonov, ki jih bodo podarili japonski državljani. Olimpijsko vas bodo v celoti napajali z energijo hidrogenskega porekla. Obiskovalce bodo prevažali robotski taksiji in avtobusi brez voznika, ki se jih bo dalo poklicati prek aplikacije na mobilnem telefonu. Varnost se bo opirala na drone, ki bodo krožili po zraku od 50 do 70 metrov visoko in pokrivali območje v radiju treh kilometrov. Člani osebja bodo nosili oblačila, prepojena z energijo, tako da bodo sposobni brez utrujenosti prenašati težka bremena in pri tem za petino povečati učinkovitost dela. Udeleženci iger in obiskovalci se bodo sporazumevali s pomočjo aplikacije za sprotno prevajanje Voice Tra, ki so jo razvili posebej za olimpijske igre 2020 in ki bo znala prevajati v in iz 31 jezikov. Roboti bodo vodili obiskovalce do njihovih mest, jim prinašali hrano, opravljali različne storitve in bili bolj kot kdaj prej del športne družine. Nebo bo med otvoritveno slovesnostjo okrašeno z raznobarvnimi umetnimi meteorji oziroma svetlobnimi telesi iz pet tisoč mikrosatelitov, ki jih bodo ob tej priložnosti izstrelili v orbito, vse to pa se bo na koncu povezalo v eno samo sporočilo: modernost se opira na tehnološki napredek, ki bo odpravil probleme ostarele družbe, pomanjkanja delovne sile, ogroženega okolja in gospodarske stagnacije.

Energija, finance in inovacije, ki jih bodo vložili v olimpijske igre, bodo v svet poslale sporočilo, da je Japonska najbolj inovativna država 21. stoletja, ki ima za vsakega od problemov, ki so se nakopičili v minuli polovici stoletja, popoln algoritem, tako da je sposobna biti zelo tradicionalna, hkrati pa tudi super pametna družba.
 

Drag facelift

So pa ves čas zelo glasni tudi kritiki in nasprotniki tega, da bo Tokio gostil še eno olimpijado. Nekateri omenjajo predvsem visoke stroške gradnje posamičnih objektov, namenjenih športnim igram, drugi so zaskrbljeni zaradi škandalov v zvezi s plagiatorstvom v prvotnem dizajnu olimpijskega logotipa in arhitekturni rešitvi novega olimpijskega stadiona. Tretji pa opozarjajo prav na dejstvo, da roboti in visoka tehnologija ne morejo rešiti prav vseh problemov družbe, ki na netehnološki ravni še vedno zavrača modernost. »Infrastrukturni projekti, dragi roboti in turisti ne morejo povečati nacionalne stopnje plodnosti, pa tudi ne spremeniti kulturnih norm,« piše Fumika Mizuno iz možganskega trusta Pacific Forum. Japonska tehnologija, pravi, bo z olimpijskimi igrami dobila do zdaj največjo promocijsko kampanjo, Tokio, ki je že zdaj ultramoderno mesto, pa bo deležen zelo dragega facelifta. »A po vsem tem japonska družba ne bo nič manj rigidna kot prej.« Miraitova in Someity bosta s človeškimi očmi zapeljevala obiskovalce, vprašanje pa je, ali so njune robotske sposobnosti v resnici tisto, kar Japonska danes najbolj potrebuje.