Mala ročka za 34. rojstni dan

Ekipa legendarnega Hubblovega teleskopa vsako leto za njegov rojstni dan, 24. aprila, postreže s posnetkom naše bližnje ali daljne soseščine. Tokrat so objavili fotografijo meglice Mala ročka, ki je znana tudi kot Messier 76 (M76) ali NGC 650/651. Gre za planetarno meglico v ozvezdju Perzej, oddaljeno okoli 3400 svetlobnih let. Žareče pline je v okolico izvrgla umirajoča rdeča orjakinja, ki se je sčasoma sesedla v ultragosto vročo belo pritlikavko. Planetarna meglica kljub imenu ni povezana s planeti, takšno ime je ostalo iz 18. stoletja, ko so astronomi pri opazovanju z daljnogledi in manjšimi teleskopi menili, da so strukture podobne plinastim planetom.

Kot domnevajo, je nekoč šlo za dvojno zvezdo, vendar je na Hubblovi sliki ni videti, morda jo je, kot so zapisali, pogoltnila osrednja zvezda. Meglica je sicer sestavljena iz obroča, ki je viden kot osrednja prečka, v okolico pa se širita oblaka plinov in prahu. Bela pritlikavka, katere maso ocenjujejo na 0,6 do 0,9 sončeve, je eden najbolj vročih zvezdnih ostankov, saj ima temperaturo 120.000 stopinj Celzija, kar je 24-krat več, kot je temperatura na površju Sonca. Vroči plin se z neverjetno hitrostjo širi v okolico, ta se nato meša s plinom, ki ga je zvezda izvrgla na začetku svojega propada. Kot so še pojasnili pri Esi, se bo meglica razpršila v okoli 15.000 letih. Planetarne meglice so na vesoljski časovni lestvici izredno kratkožive.

Meglico je sicer 5. septembra 1780 odkril francoski astronom Pierre-François-André Méchain. Charles Messier jo je po njegovih podatkih opazoval mesec kasneje in vnesel v svoj katalog. William Herschel je zaradi njene oblike najprej menil, da gre za dve meglici, in je po katalogu NGC dobila dve oznaki. NGC 651 je le njen severni del. Mala ročka po obliki spominja na meglico Ročka (M27).

Satelit Hubble so izstrelili 24. aprila 1990. Od takrat je opravil 1,6 milijona opazovanj več kot 53.000 astronomskih teles. Kot so zapisali pri Esi, na inštitutu vesoljskih teleskopov v Baltimoru hranijo 184 terabajtov procesiranih podatkov, ki so pripravljeni, da jih raziščejo astronomi po vsem svetu. Hubblovi podatki so bili podlaga za 44.000 znanstvenih člankov. V 34 letih je odkrival vodo v atmosferi eksoplanetov, eksplozije v galaksijah, prisotnost črnih lukenj, temne snovi in temne energije, nenavadne pojave na planetih v našem osončju, vseskozi pa javnost navdušuje z osupljivimi posnetki vesolja v vidni svetlobi, ki jih zdaj dopolnjujejo posnetki vesoljskega teleskopa Jamesa Webba v infrardečem spektru.