V nadaljevanju preberite:

Znanost zna dobro opisati različna stanja, ki jih občutimo, ko se zaljubljamo in ko ljubimo. Čeprav ljubezen vseskozi povezujemo s srcem, so možgani centralni organ, kjer se ljubezen dogaja. »Zaljubljenost pogosto primerjajo z obsesivno-kompulzivno motnjo, saj se pri obeh pojavljajo vsiljive misli, pri zaljubljenosti so to misli o partnerju. Zanimivo je, da antidepresivi, ki zvišujejo raven serotonina v možganih in se uporabljajo za zdravljenje obsesivno-kompulzivne motnje, zmanjšajo tudi občutke zaljubljenosti,« pojasni Andraž Matkovič, psiholog in nevroznanstvenik, zaposlen na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Pri opisovanju ljubezni in privlačnosti večkrat govorimo o kemiji med dvema, pri tem pa takoj pomislimo na hormone. Toda kot poudarja Matkovič, gre pri zaljubljenosti in ljubezni za kompleksne procese, ki poleg sprememb v čustvih in motivacijskih procesih zajemajo tudi spremembe v višjih kognitivnih funkcijah. »Na to, ali se med dvema posameznikoma dogaja tako imenovana kemija, vplivajo raznovrstni dejavniki, med katerimi sta najpomembnejša fizična bližina in poznanost. Večja verjetnost, da se dva zaljubita, je, če se pogosto srečujeta, denimo v šoli ali na delovnem mestu. Bolj dolgoročno pa na to vplivata tudi fizična privlačnost (večja verjetnost je, da ostanemo s partnerjem, ki se nam zdi podobno fizično privlačen, kot smo sami) in podobnost v stališčih.«

Helen Fisher se je med drugim spraševala, zakaj se zaljubimo v točno določeno osebo. Videz je vsekakor zelo pomemben, piše v Anatomiji ljubezni. Večina ima že od nekdaj smernice, kaj jim je pri nasprotnem spolu všeč.