Leonardo da Vinci je morda škilil

Leonardo da Vinci je morda imel pogosto očesno motnjo – strabizem ali škiljenje, kar mu je po mnenju profesorja z londonske univerze dalo sposobnost, da je tridimenzionalne oblike na mojstrski način prelil na platna ali v skulpture.

Profesor Christopher Tyler je prepričan, da je odkril dokaze, da sta očesi velikega renesančnega umetnika gledali vsako v svojo smer, kar mu je omogočalo, da je svet videl tako v dveh kot treh dimenzijah. V študiji, objavljeni v znanstveni reviji JAMA Ophthalmology, je Tyler ugotovil, da je da Vinci najverjetneje imel tako imenovano eksotropijo (oči obrnjene proti sencam), pri kateri se bolj uporablja le eno oko, kar pomeni, da posameznik vidi svet, kot če bi bil naslikan na platno. A mojster naj bi imel sposobnost, da nadzoruje proti sencam obrnjeno oko, kar mu je dalo umetniško prednost, saj naj bi kontroliral preklop med dvema perspektivama in tako pri slikanju natančno upodobil globino in razdalje.

Tyler, ki je strokovnjak za binokularni vid, je da Vincijevo življenje in delo preučeval več kot dve desetletji in v tem času je opazil znake očesne motnje. Pod drobnogled je zato vzel oči, naslikane na šestih umetninah, ki veljajo za portret ali avtoportret umetnika, med temi sta bili tudi deli Razmerja človeškega telesa po Vitruviju in Slavator mundi (Odrešenik sveta), ki je lani na dražbi postala najdražja slika na svetu, saj je bila prodana za skoraj 400 milijonov evrov.

V študiji je meril s pomočjo krogov in elips razdalje med zenico, irisom in veko in našel dokaze za strabizem v vseh šestih delih. Tyler je opozoril, da nekatera analizirana dela ne veljajo kot avtoportret, a jih je vzel kot take, saj je da Vinci sam poudarjal, da mora umetniško delo odsevati podobo samega umetnika.

Študija je zagotovo dobrodošla novica za vse, ki so kdajkoli zaradi škiljenja slišali kakšno zbadljivo. Zdaj lahko odvrnejo, da je morda škilil tudi veliki da Vinci.