Kozmetika izpred 6000 let

Na arheološkem najdišču Zgornje Radvanje so pred leti našli majhne keramične posodice v obliki steklenice. Lahko bi bile otroške igračke, lahko stekleničke za zdravila, vendar njihova vsebina nakazuje, da so lahko tudi kozmetične stekleničke, saj so v njih našli prav posebno zmes ceruzita in čebeljega voska oziroma propolisa. Kot pravi dr. Bine Kramberger z zavoda za varstvo kulturne dediščine, ki je sodeloval pri raziskavi, je to ena izmed razlag, a če drži, gre za najzgodnejše podatke o uporabi kozmetike na svetu, saj so stekleničke iz obdobja pred 6000 leti. V Evropi bi potemtakem kozmetiko uporabljali več kot tisoč let pred Mezopotamci in starimi Egipčani.

Kako presenetljiva je ugotovitev, da so kozmetiko v Evropi uporabljali že tako zgodaj? Je to najzgodnejša uporaba kozmetike sploh?

Da, če so stekleničke uporabljali za kozmetične pripravke, gre za najzgodnejše podatke o uporabi kozmetike sploh, zato so rezultati naše raziskave tako odmevni. Presenetljivi pa so tudi s tega vidika, da gre za najzgodnejše dokaze o uporabi svinca oziroma svinčevih mineralov v srednji Evropi. Ti so sočasni z najzgodnejšimi dokazi o taljenju svinčeve rude z najdišča Pietrele v Romuniji in nekoliko mlajši od najdb svinčeve rude in svinca na arheoloških najdiščih v Srbiji, datiranih okoli leta 4500 pr. n. št.

Kje ste odkrili stekleničke in kaj je bil razlog, da ste izvedli raziskave?

Stekleničke, ki nakazujejo na uporabo kozmetike, so bile odkrite v severovzhodni Sloveniji, na arheoloških najdiščih v okolici Maribora ter v Prekmurju. Datirana so v čas med letoma 4350 in 4100 pr. n. št. oziroma v zgodnjo bakreno dobo.



Miniaturne keramične stekleničke, ki jih predstavljamo v članku, objavljenem v znanstveni reviji Journal of Archaeological Science: Reports, so sicer znane že dlje časa, prve so bile odkrite že v prvi polovici prejšnjega stoletja. Zaradi majhnosti, v povprečju merijo od 6 do 9,5 centimetra, in posebne oblike – nekatere so v zgornjem delu oblikovane plastično v obliki živali, spet druge antropomorfno, večina jih ima tudi držaje z luknjami – so bile za arheologe vedno zanimive. Poleg tega je presenetljivo, da jih srečamo v zelo podobni obliki na dveh geografskih območjih, v Sloveniji in na severnem Hrvaškem (kultura Lasinja) in v današnji Srbiji (kultura Vinča).
S Christophom Bertholdom s kompetenčnega centra za arheometrijo v Baden-Württembergu in Cynthianne Spiteri z inštituta za prazgodovino, zgodnjo zgodovino in srednjeveško arheologijo pri univerzi v Tübingenu smo bili le prvi, ki smo analizirali vsebino teh stekleničk z naprednimi strukturnimi metodami in analitičnimi tehnikami. Za raziskave smo se odločili zaradi točno določene posodice, ki smo jo odkrili v Zgornjem Radvanju leta 2007. Takrat sem pri arheoloških odkopavanjih sodeloval še kot študent, kasneje sem tamkajšnje najdbe raziskoval v diplomskem delu in doktorski disertaciji. To najdišče ste doslej verjetno poznali po žalostnem dogodku iz leta 2009, ko je investitor dveh stanovanjskih blokov ignoriral odločbo o arheološkem najdišču in ga namenoma velik del uničil še pred izvedbo raziskav.

Steklenička iz Zgornjega Radvanja je posebna in edinstvena, saj na tako starih arheoloških najdiščih le redko najdemo posode, ki bi še po tolikem času vsebovale veliko količino ostankov nekdanje vsebine. Rezultati raziskav vsebine te posodice so nas spodbudili, da smo preverili še druge stekleničke iste oblike z najdišč iz petega tisočletja pred našim štetjem v Sloveniji in Srbiji. Skupaj smo nato analizirali šest stekleničk iz Slovenije in osem z najdišča Borđoš v Vojvodini, pri čemer so najpomembnejša odkritja vezana na štiri: poleg stekleničke iz Zgornjega Radvanja še na stekleničke iz Spodnjih Hoč, Turnišča in Popave 1 pri Lipovcih. Vsa najdišča so v severovzhodni Sloveniji.

Kaj ste odkrili v stekleničkah? Po kateri sestavini sklepate, da gre za kozmetiko?

Po analizah posodice iz Radvanja smo ugotovili, da imajo tudi nekatere druge miniaturne stekleničke na notranji površini ohranjene usedline, ki so po vsej verjetnosti ostanki nekdanje vsebine. Zato smo se odločili, da bomo te analizirali z uporabo visokoločljive in nedestruktivne rentgenske mikrofrakcije (μ-XRD²) v kombinaciji z mikro rentgensko fluorescenco (μ-XRF). S plinsko kromatografijo z masno spektrometrijo (GC-MS) pa smo testirali vsebnosti absorbiranih lipidov v stenah keramike in tudi v beli usedlini posodice iz Radvanja.

Ugotovili smo, da je bil glavni del vsebine posodice iz Radvanja svinčev karbonat ali ceruzit, imenovan tudi beli svinec, ki je bil pred uporabo zdrobljen v fin prah. Na stekleničkah iz Popave 1 in Turnišča smo odkrili še sekundarna svinčeva minerala piromorfit in plumbogumit, ki sta v naravi zelo redka, zato je verjetneje, da sta nastala s preperevanjem drugega svinčevega minerala, ki je bil prvotno shranjen v teh stekleničkah, morda galenita ali ceruzita.

Analiza organskih ostankov – lipidov pa je pokazala, da je bil v steklenički iz Radvanja poleg ceruzita še čebelji vosek ali propolis, morda tudi rastlinsko olje. Čebelji vosek oziroma propolis je bil tudi v steklenički iz Popave 1 in Spodnjih Hoč, medtem ko je bila v steklenički iz Turnišča poleg svinčevega minerala plumbogumita morda živalska maščoba.

Kasneje smo pridobljene podatke primerjali z drugimi študijami, med njimi so se za najpomembnejše izkazale študije kozmetičnih izdelkov iz kasnejših obdobij. Metode, uporabljene za analizo kozmetičnih izdelkov z različnih arheoloških najdišč, se med študijami razlikujejo, rezultati pa so vedno primerljivi: v kozmetičnih izdelkih so uporabljali pigmente – za belo barvo običajno ceruzit ali hidroceruzit – in organska veziva, kot so voski, rastlinska olja in živalske maščobe.

Je bila zmes v steklenički iz Zgornjega Radvanja kot nekakšna krema?

Ceruzit je bil pred uporabo verjetno zdrobljen v fin bel prah, kar je mogoče sklepati po majhnosti delcev svinčevega minerala. Če je bil ceruzitu dodan čebelji vosek, bi nastala trdna masa, do katere bi zaradi ozke odprtine na stekleničkah težko prišli. Možno je, da so po tem, ko so ceruzitu dodali čebelji vosek, trdo maso ponovno zdrobili v fin prah, tega pa shranili v miniaturnih posodicah. Do belega prahu bi lahko prišli že z nagibanjem stekleničke ali z ustreznim orodjem.



Druga možnost je, da so svinčeve minerale pomešali z rastlinskim oljem (indici za uporabo rastlinskega olja so pri steklenički iz Radvanja) ali živalsko maščobo (v primeru posodice iz Turnišča). Taka zmes bi imela bolj viskozno konsistenco, zato bi jo morali iz stekleničke spraviti z dolgim ​​in ozkim orodjem. V Radvanju je bilo skupaj s posodico odkrito tako polirano kamnito orodje, ki je prav tako posebno in brez primerjav, zato se zdi ta razlaga možna. Podobno viskoznost pa so lahko dosegli tudi z uporabo propolisa namesto čebeljega voska. Ker imata oba čebelja proizvoda podoben lipidni profil, sta namreč oba možna kot organsko vezivo v steklenički iz Radvanja, prav tako v stekleničkah iz Popave 1 in Spodnjih Hoč.

Sprva niste bili povsem prepričani, za kaj so stekleničke uporabljali?

Razlaga, da so jih uporabljali za kozmetične pripravke, je še vedno le ena od možnih, vendar glede na primerjave v kasnejših obdobjih najbolj verjetna.

Ceruzit je bel pigment, ki velja za enega najbolj obstojnih pigmentov v oljnih barvah, tudi v kozmetiki je bil sredstvo za beljenje kože. Doslej so bili najzgodnejši dokazi o uporabi ceruzita kot kozmetičnega sredstva znani iz zgodnjega dinastičnega obdobja v Mezopotamiji (3100–2686 pr. n. št.) in starega Egipta. V starem Rimu in antični Grčiji so ženske uporabljale bele praške za beljenje obraza, kar ni bilo le modno, ampak tudi znamenje statusa. Beli svinec je bil najbolj priljubljen mineral, o čemer pričajo antični pisni viri, prav tako arheološke raziskave in strukturne preiskave trdnih kristaliničnih vzorcev kozmetičnih izdelkov z arheoloških najdišč.

Sicer so v petem tisočletju pred našim štetjem lahko nanašali bel pigment tudi na drugo podlago, vsekakor pa je bila ta verjetno organska, saj na predmetih iz anorganskih materialov, ki jih običajno najdemo na arheoloških najdiščih iz takratnega obdobja, sledovi bele barve doslej še niso bili odkriti. Nasprotno, na keramične posode so nanašali premaze rdečih in rjavih barvnih odtenkov, za kar so uporabljali glino, pomešano z železovimi oksidi.
Po drugi strani iz antičnih besedil vemo, da so svinčeve minerale nekoč uporabljali tudi v zdravilih. Težko je opisati, kakšne so bile prednosti uporabe svinca v medicini, ker je študij malo. Toda antični pisci, na primer Dioskurid, Plinij starejši in Celzij iz 1. stoletja pred našim štetjem, so zapisali, da so svinec v starem Egiptu in v rimskem imperiju uporabljali pri različnih oblikah zdravljenja, z nanašanjem na človeško telo. V tej zvezi je pomembna tudi analiza ostankov rimskih medicinskih bronastih epruvetk, ki je pokazala, da je bila v organskem mazilu precejšnja količina cinka in svinca.

Sta presenetljiva tudi oblika stekleničke in način, kako so jo nosili?

Posodice so imele običajno na ustju in na najširšem obodu po dva majhna vertikalno predrta držaja, verjetno za vrvico, na kateri so jih potem nosili obešene okoli vratu ali pasu. To so bili torej predmeti za osebno uporabo. Večina jih ima ravno dno, posebej zanimiva pa je steklenička z najdišča Keménfa – Szentegyházi-dülü na Madžarskem, saj ima v nasprotju z drugimi zaobljeno dno, torej sploh ni bila primerna, da bi jo odložili na ravno podlago. Vsi ti podatki kažejo, da so stekleničke nosili obešene okoli vratu ali pasu.

Za kaj so uporabljali kozmetiko – je šlo za lepotilo ali uporabo pri obrednih ritualih? Kakšno je bilo ličenje na tem območju in ali sta kozmetiko oziroma ličila uporabljala oba spola?

To so zahtevna vprašanja in neposrednih odgovorov nanje še nimamo. Naše interpretacije temeljijo na znanstvenih analizah in analizah arheoloških kontekstov, vendar verjetno nikoli ne bomo natančno poznali narave uporabe pigmentov, ki smo jih našli v miniaturnih keramičnih stekleničkah.

Kar zadeva uporabo pigmentov, nobeni razlagi nismo bolj naklonjeni, ker preprosto nimamo dovolj podatkov. Možno je, da so pigmente uporabljali tako ženske kot moški.



Uporaba teh pigmentov kot kozmetičnih izdelkov v stekleničkah je možna, poleg tega tudi vemo, da so miniaturne keramične stekleničke uporabljali pri pogrebnem ritualu, saj je bila največja skupina v celoti ohranjenih stekleničk iz petega tisočletja pred našim štetjem odkrita v Ajdovski jami pri Nemški vasi. To je za zdaj edino znano grobišče iz tega obdobja pri nas. Kosti umrlih pripadnikov bakrenodobne skupnosti so bile nameščene v skupinah v različnih delih jame, pri čemer so bile miniaturne stekleničke eden najpomembnejših grobnih pridatkov. Tudi če so uporabili pigmente za ličila, pa najdbe stekleničk v Ajdovski jami niso presenetljive. Kozmetični izdelki in orodja za ličenje so bili namreč pomembni grobni pridatki tudi v bogatih grobovih v zgodnjem dinastičnem obdobju v Mezopotamiji, starem Egiptu, v grško-rimski dobi, v skitskem svetu ter drugih obdobjih in kulturah.

V prihodnje načrtujemo razširiti raziskave, da bi bolje razumeli pomen miniaturnih keramičnih stekleničk za skupnosti poznega neolitika in zgodnje bakrene dobe pri nas in na Balkanu. Morda bo takrat več znanega tudi o vprašanjih, ki ste jih postavili.