Kompetentnost kot vzvod družbene odgovornosti

Družbena odgovornost je individualna in osebna, po načelu: večja so pooblastila (politična ali kapitalska moč, oblast), večja je odgovornost. Sankcija za družbeno neodgovornost bi morala biti politična, etična in pravna. Ugotovljeni odgovornosti političnih in korporativnih funkcionarjev bi morala slediti sankcija prepovedi opravljanja funkcije in odpoklic za vse politične funkcionarje (vključno s poslanci).

Najvišjo stopnjo družbene odgovornosti imajo zato politiki, ki jim je ljudstvo zaupalo odločanje v njihovem imenu in o njihovem denarju. Zato je politična družbena odgovornost tudi najbolj občutljiva ter podvržena splošni sprotni presoji in kritiki.

Visoko stopnjo družbene odgovornosti imajo po naravi stvari voditelji velikih korporacij, glede na to, da uživajo zaupanje, da upravljajo velik kapital in veliko število ljudi, in tudi da uporabniki njihovih proizvodov ali storitev lahko utrpijo posledice njihovega neodgovornega ravnanja.

Družbena odgovornost je način, na katerega naj se pripadniki družbe obnašajo in opravljajo svoje dejavnosti, da se ohrani sožitje z drugimi pripadniki družbe in družbe na splošno. Družbena odgovornost se nanaša na vse pripadnike družbe, pa naj gre za posame­znike ali korporacije oz. na splošno pravne osebe. Najbolj splošno je družbena odgovornost ravnanje na način, da se ohrani trajnostno sožitje z drugimi pripadniki družbe in z družbo sploh. Najvišjo stopnjo družbene odgovornosti imajo po naravi stvari politiki, ki jim je ljudstvo zaupalo odločanje v njihovem imenu in o njihovem denarju, in voditelji velikih korporacij.

Družbena odgovornost za ravnotežje med gospodarsko koristjo in ekološkim in socialnim prikrajšanjem

Velja, da je vsakdo (država, korporacija, posameznik), ki opravlja dejavnosti v razmerju z naravo in ljudmi, družbeno odgovoren ohranjati ravnotežje med gospodarsko koristjo in ekološkim in socialnim prikrajšanjem oz. se vzdržati vsakega ekološkega ali socialnega prikrajšanja.

Družbeno odgovorno je vzpostavljati ravnotežje med dobički posameznikov in družbeno blaginjo ter med gospodarskim in družbenim razvojem, kot kompromis med tema zaželenima, vendar nasprotujočima si ciljema.

V iskanju ravnotežja med gospodarskim razvojem, blaginjo družbe in varovanjem velja, da gospodarski razvoj ne more biti cilj sam zase, ne da bi izpolnjeval tudi splošne cilje razvoja človeške družbe, vključno s socialnimi, okolijskimi in podnebnimi, v smislu trajnostnega razvoja in kakovosti življenja za vse ljudi.

Družbena odgovornost je tudi odgovornost za blažitev nasprotij, ki se izražajo v naraščajoči prekarnosti in pretiranem izkoriščanju dela in ki povzročajo socialne napetosti in posledično politične in migracijske krize, ki lahko pripeljejo vse do vojn oz. do resnih družbenih pretresov.

Korporativna družbena odgovornost

Korporativna družbena odgovornost (KDO) oz. odgovorno poslovno ravnanje (upravljanje) kot orodje trajnostnega razvoja (zelenega prehoda) in spoštovanja človekovih pravic v gospodarstvu dobiva vse več pravnih značilnosti. V različnih državah so pravni vzvodi KDO zelo raznovrstni; ker to ustvarja neenake razmere na globalnem trgu, je nujno poenotenje pravil.

Za pravno urejenost KDO je pomemben najnovejši predlog direktive EU, ki uvaja dolžnosti trajnostnega skrbnega pregleda gospodarskih družb (Corporate sustainability due diligence directive, CSDDD);¹ predlog med drugim širi dolžno skrbnost direktorjev od ravnanja v zgolj interesu gospodarske družbe tudi na upoštevanje tveganj, ki ogrožajo trajnostni razvoj in človekove pravice, ter v tej zvezi izostruje korporacijsko odškodninsko odgovornost.

Ključni premiki v trajnostnem razvoju in varstvu človekovih pravic se lahko zagotavljajo le z zavezujočimi korporacijskopravnimi pravili o dolžni skrbnosti poslovodstev in odškodninski odgovornosti gospodarskih družb za trajnostni razvoj.

Integracija okoljskih, socialnih in upravljavskih (ESG) dejavnikov v naložbe je vse pogostejša značilnost sodobne zasnove KDO. Temeljno spoznanje je, da zgolj okoljska in delovna zakonodaja ne zadoščata za udejanjanje trajnostnega razvoja in KDO. Potrebni so posegi v korporacijsko zakonodajo.

V EU je doslej veljala prostovoljnost pri uveljavljanju KDO; obvezno je zgolj t. i. trajnostno (nefinančno) poročanje. Prelomen je zato predlog CSDDD, ki v korist trajnostnega razvoja prvič posega v korporacijsko zakonodajo, in sicer v ureditev odškodninske odgovornosti gospodarskih družb in dolžne skrbnosti direktorjev. Vendar politične razprave o zadnjem še tečejo; kažejo na razlike v pogledih med Evropsko komisijo, Svetom in Evropskim parlamentom.

Kompetentnost kot skupek znanja, izkušenj in vrednot

Kompetentnost je eden od pomembnih vzvodov družbene odgovornosti. Izraža se s tem, da so, kot pravimo preprosto: pravi ljudje na pravih mestih. Preplet delovnih, osebnostnih in socialnih kompetenc posameznika je pogoj za uspešno, družbeno odgovorno delovanje posameznih skupnosti in družbe kot celote. Zato je odločilno, kakšne kompetence bi moral imeti dober politik, korporacijski voditelj in tisti, ki vodijo in nadzirajo vodenje poslov v javnem in zasebnem sektorju.

Upravljanje države in javnih služb se mora uresničevati v interesu vseh davkoplačevalcev in ne le volivcev strank vladajoče koalicije. S tem, da vodstva strank določajo kandidate za člane uprav in nadzornih svetov gospodarskih družb v lasti države, si stranke de facto prilaščajo funkcijo upravljanja državnega premoženja v imenu vseh davkoplačevalcev, čeprav formalno zastopajo le člane svoje stranke.

Hkrati se v korporativno upravljanje vnaša interesni oz. delegatski način opredeljevanja v nadzornem svetu, kar je v popolnem nasprotju s sodobnimi koncepti neodvisnega in ekspertnega odločanja in tudi z usmeritvami OECD in EU o korporativnem upravljanju. Partitokratsko obvladovanje gospodarstva po tej poti je tudi resen odklon od demokratičnega političnega sistema, v katerem je pristojnost strank omejena na politično odločanje in ne na korporativno poslovodenje.

Sprememba načina, kako volimo, je pogoj za vrnitev zaupanja v politični proces. Izbira volilnega sistema je temeljno vprašanje uveljavljanja kompetentnosti za večjo družbeno odgovornost. Drugo temeljno vprašanje je omejitev političnega in uveljavitev strokovnega kadrovanja.

Kako omejiti politično kadrovanje

Z zakonom bi morali urediti akreditacijo kot pogoj za imenovanje na funkcije v organizacije javnega sektorja (javne zavode, javne sklade, javne agencije na ravni države in na ravni občin, javna podjetja, podjetja v neposredni ali posredni javni občinski in državni lasti oz. lasti SDH). Gre za naslednje funkcije: člani svetov in direktorji (strokovni direktorji) javnih zavodov, javnih skladov, javnih agencij na ravni države in na ravni občin ter direktorji oz. člani uprav in nadzornih svetov oz. upravnih odborov javnih podjetij, podjetij v neposredni občinski in državni lasti oz. lasti SDH. Uveljaviti moramo zakonski pogoj, da so na javne funkcije lahko imenovani le kandidati, ki gredo čez postopek akreditacije in nominacije.

Akreditacija je nabor primernih kandidatov za funkcije v javnem sektorju in vključuje preverjanje in verifikacijo referenc kandidatov. Akreditacija ni zadosten, je pa nujni pogoj za imenovanje na funkcijo.

Nominacija je določanje ožjega izbora kandidatov za funkcije v javnem sektorju glede na specifičnost njihovih strokovnih kvalifikacij, ciljni profil funkcije in potreb posameznih organizacij javnega sektorja. V postopku nominacije za določeno funkcijo pristojni organ izbira med akreditiranimi kandidati. Pristojnemu organu za izbiro predlaga enega do največ tri kandidate, ki najbolj izpolnjujejo splošne in posebne pogoje.

V postopku akreditacije so predmet presoje splošni in posebni pogoji, ki so določeni z zakonom, ki ureja položaj organizacije javnega sektorja oz. javno funkcijo, katere potencialni nosilec je v postopku akreditacije.

Poleg zakonsko določenih pogojev se v postopku akreditacije presoja še, ali in koliko imajo nosilci funkcij v javnem sektorju tudi posebna znanja in sposobnosti oz. lastnosti, ki se zahtevajo na posameznem področju oz. dejavnosti (strokovna kompetentnost, poslovna kredibilnost, finančna in strateška znanja, poznavanje osnov upravljanja organizacij javnega sektorja, timska usmerjenost, zavezanost poslovni kulturi in poslovni etiki).

Dr. Rado Bohinc, Pravni inštitut ZRS Koper