Kolos, ki so ga izrisali v prostem času

Pisal se je 15. maj 1889, ko so na svetovni razstavi v Parizu, prirejeni ob stoti obletnici francoske revolucije, za javnost odprli največje tehnično čudo takratnega časa. To je bil 300 metrov visok železni stolp, ki je višinski primat v Parizu prevzel od cerkve Notre-Dame. Ta je s svojima 69 metrov visokima stolpoma dominirala nad pariškim nebom dobrih sedem stoletij. V svetovnem merilu pa je do takrat kot najvišja stavba slovel kamniti obelisk v Washingtonu s 164,5 metra višine.

Eifflov stolp je četrta najbolj obiskana turistična znamenitost Pariza, hkrati pa najdonosnejša. Leta 2017 je stolp obiskalo 6,2 milijona ljudi, notredamsko cerkev pa kot najbolj obiskano znamenitost 13 milijonov ljudi. Pred Eifflovim stolpom sta po obiskanosti še cerkev Sacré-Coeur in muzej Louvre. Do olimpijskih iger v Parizu leta 2024 nameravajo mestne oblasti še povečati število obiskovalcev z gradnjo novih in hitrejših dvigal ter zmanjšati čakalno dobo z 2,5 ure na 30 minut.
 

6,2

milijona ljudi ga je obiskalo leta 2017

Razburljiva zgodovina

Stolp je ponesel slavo francoske tehnike v svet in zasenčil vse druge tehnične dosežke tistega časa, a zgodba o njegovem nastanku in njegovem očetu Gustavu Eiffelu ni tako bleščeča, kot se zdi na prvi pogled. Do postavitve in po njej je Eiffel doživel marsikatero grenko izkušnjo.



Pravi očetje stolpa so pravzaprav trije inženirji Maurice Koechlin, Stephen Sauvestre in Émile Nouguier. Vsi so bili uslužbenci v Eiffelovem podjetju za gradnjo mostov. Posebej se je izkazal mladi Koechlin, ki je že leta 1880 zasnoval znameniti jekleni ločni most Garabit v južni Franciji z do takrat največjim razponom mostne konstrukcije na svetu, dolge 165 metrov. Kmalu zatem je izdelal še načrt nosilne strukture Kipa svobode v New Yorku (odprt je bil 28. 10. 1886).



Prva sta Eiffelu predstavila koncept 300 metrov visokega stolpa Koechlin in Nouguier. Čeprav jima je Eiffel kot odličnima konstruktorjema mostov zaupal, je bil do osnutka stolpa najprej skeptičen. Predlagana rešitev se mu je zdela preveč faraonska in neprepričljiva; inženirja je kljub temu podprl pri razvoju zamisli, a jima je pri tem strogo naročil, da smeta to početi le zunaj rednega delovnega časa.

Postopno se je ideja o stolpu le uveljavila. Predvsem je v njej videl zanimivo poslovno priložnost in možnost za dodatni zaslužek njegovega gradbenega podjetja. Pomagalo je tudi njegovo dobro poznanstvo s takratnim ministrom za industrijo Éduardom Lockroyjem, ki je podpiral večino podjetniških potez Eiffela. Splet vseh teh navez in privolitev mestnih oblasti, da dajo brezplačno na razpolago zemljišče za stolp, je privedlo do tega, da je Eiffel zmagal na natečaju za postavitev stolpa ob svetovni razstavi, ki je leta 1889 zaznamovala stoletnico francoske revolucije. Eiffle je ponudil, da stolp zgradi na svoje stroške ob pravici izkoriščanja stolpa za 20 let. Z drugimi besedami – to je bila tudi predvidena življenjska doba stolpa, potem pa naj bi ga podrli.


 

Hitra in varna gradnja

Gradnja se je ob pridobitvi soglasij bliskovito začela 28. januarja 1887. Zelo neugodne geološke razmere so zaradi izkušenj pri gradnji mostov Eiffelovi inženirji učinkovito rešili s kesonsko gradnjo temeljev. Pri izbiri železa je Eiffel spet spretno in poslovno premišljeno posegel po precej cenejšem tako imenovanem pudlanem železu in ne po dražjem jeklu, ki si je v tistem času že utrlo pot kot ključni gradbeni material med zahtevnimi mostnimi konstrukcijami.

Pri gradnji je bilo skupaj z inženirji angažiranih 325 delavcev, večina je bila Italijanov. Kljub boljšim plačam kot pri delavcih na njivah sta bili med gradnjo dve stavki, ki ju je Eiffel rešil z višjim plačilom. Na vrhnjem delu stolpa je delalo 60 delavcev prostovoljcev in vsem je obljubil dodatno plačilo, če delo končajo v roku. Skupaj so v stolp vgradili 18.000 kosov železnih elementov in jih povezali z 2,5 milijona zakovic. Delavci so vgrajevali največ do tri tone težke elemente. Z dvigali na paro so dvigali sestavne elemente kar po tirnicah poznejšega dvigala na stolp. Inženirji so izdelali 3600 načrtov za montažo in 700 načrtov za spajanje glavnih delov konstrukcije. Uporabljali so le štiri različne tipe železnih profilov. In kar je še posebno pomembno – med gradnjo ni bilo nobene smrtne nesreče.

Višino 300 metrov so delavci dosegli 30. marca 1889, le mesec in pol pred svetovno razstavo. Na dan odprtja 15. maja so morali prvi gostje na vrh stolpa še peš po 1710 stopnicah, saj so dvigala začela delovati dva tedna pozneje.
 

Osvetljuje ga 20.000 žarnic, na leto porabi toliko elektrike kot manjši kraj.

Uspeh in kritike

Gustave Eiffel je takoj po odprtju zadovoljno ugotovil, da je bila postavitev stolpa izjemna poslovna poteza. Že v šestih mesecih razstave sta se na stolp povzpela dva milijona obiskovalcev in obisk se je še povečeval.

Med gradnjo je v medijih potekala izrazito negativna kampanja proti gradnji strašila iz železa, kot so ga imenovali nekateri. Med kritiki so bili predvsem priznani pariški arhitekti in nekateri znani intelektualci. Pisali so, da bo pod sabo zdrobil vse v svoji okolici in da bo pokvaril silhueto Pariza, ki jo obkrožajo čudovite zgradbe. In ali je treba vlagati toliko denarja v nekaj, kar ne koristi ničemur.

V časopisu Le Temps skupina umetnikov in intelektualcev, med katerimi sta bila tudi Alexandre Dumas in Guy de Maupassant, opiše stolp kot monstruozen, vrtoglavo smešen, ki kot tovarniški dimnik dominira nad Parizom in s svojo barbarsko maso izniči vse pariške arhitekturne spomenike. Toda ko je kmalu po odprtju navdušeni Charles Gounod pozno v noč igral klavir v restavraciji na prvi etaži, je vrsta umetnikov spremenila svoje mnenje in potisnila kritike v ozadje. Stolp je kmalu osvojil srca Parižanov.

Po izteku pogodbenega roka stolpa niso porušili, kot je bilo načrtovano. Postal je zanimiv za telegrafske in radijske družbe, med prvo svetovno vojno pa je v podzemnem prostoru stolpa delovala skrita radijska postaja, ki je prestrezala nemške radijske signale. Življenjsko dobo mu podaljšujejo z zaščitnimi premazi in opleski; do zdaj jih je bilo 20 oziroma vsakih sedem let v povprečju. Nazadnje so ga prepleskali leta 2018. Bil je že rdeč, rjav, zelen, rumen in še nekaj odtenkov bi se našlo.

Danes je Eifflov stolp najbolj profitabilna znamenitost Pariza. Kljub visokim stroškom poslovanja prinese 18 milijonov evrov dobička na leto. Lani so ga ogradili s tri metre visoko neprebojno stekleno steno, ki naj bi območje varovala tudi pred naleti vozil. Zaščita je stala celih 30 milijonov evrov. Proti olimpijskim igram leta 2024 v Parizu gre Eifflov stolp tako vse bolj pomlajen s številnimi posegi in izboljšavami.