Ključno vlogo v upravljanju epidemije ima krizno komuniciranje

Zdi se, da se dogaja natanko to, kar se ne bi smelo, to je družbena pozaba komaj pretekle epidemije, o kateri ne moremo reči, da se ne bo spet ponovila. Nanjo opozarja poročilo ciljnega raziskovalnega projekta Inštituta za razvojne in strateške analize v Ljubljani z naslovom Analiza učinkovitosti obvladovanja epidemije v Sloveniji, Mednarodnoprimerjalni in interdisciplinarni pristop (urednik Frane Adam). Poročilo, ki je izšlo v knjižni obliki, vsebuje študije šestih avtorjev o različnih vidikih odziva na epidemijo. Raziskava je mednarodnoprimerjalna študija na podlagi javno dostopnih statističnih in drugih podatkov, sekundarnih dokumentov in neposrednih intervjujev, izvajanih med potekom pandemije.

Izredno pustošenje epidemije v Sloveniji ob visoki stopnji nezaupanja v institucije in razcepljenosti populacije se pokaže v nekoliko milejši obliki, ko to stanje primerjamo z drugimi državami, ki se prav tako niso najbolje znašle, ne glede na svoj siceršnji ugled. Analiza kaže, da je pravzaprav težko zaznati kakršno koli zakonitost v odnosu med odzivom na epidemijo in značilnostmi družb. Politični sistemi, nacionalne kulture in stopnje razvitosti niso neposredno povezani z epidemično prizadetostjo posameznih držav. »V skupini držav, ki so dokaj uspešno prebrodile pandemsko krizo (manj kot 1000 umrlih na milijon prebivalcev), so tako demokratične države kot tudi tiste, ki se obravnavajo kot manj demokratične ali polavtoritarne (na primer Srbija, Albanija) …« piše Adam.

V Evropi lahko ločimo države, kjer so ključno svetovalno vlogo prevzele že vzpostavljene strokovne institucije (pogosto inštituti za javno zdravje), na primer Finska, Danska, Švedska, ter države, kjer so vlade ustanovile nove svetovalne strokovne skupine, denimo Francija, Italija, Irska in Slovenija. Oba pristopa imata prednosti in slabosti, a nobeden ni bil imun za nesoglasja znotraj stroke ter med stroko in politiko. Nobeden se ni izkazal za nedvomno boljšega od drugega.

Ključno vlogo v upravljanju epidemije ima krizno komuniciranje. Pregled načinov komuniciranja v nekaterih drugih državah je pokazal, da ni univerzalno uspešnega načina komuniciranja. Opraviti imamo z množico javnosti, ki niso homogene, in ne z eno samo nediferencirano populacijo. Ni jih mogoče nagovoriti z enim samim sporočilom z enega »komandnega mesta«, ampak je treba uporabljati več komunikacijskih kanalov ter prilagajati vsebino in način sporočanja posebnostim določenega dela populacije.

Kot kažejo intervjuji s prizadetimi in pregled medijskih objav, družine niso bile pripravljene na povečane obremenitve med pandemijo, čeprav se v političnih ideologijah poudarja pomen družine, ali pa morda prav zato, ker se idealizirajo njene zmožnosti prenašanja obremenitev. Družina je zatočišče in vir, a je lahko tudi zadušljivo omejujoča. Družine so bile v času pandemije (skoraj) brez podpore, brez strokovnega znanja, informacij ter nujne zaščitne in zdravstvene opreme, ob tem pa še dodatno obremenjene z varstvom otrok, pomočjo pri šolskem delu, z zdravljenjem ter skrbjo za obolele člane, omogočanjem osamitve in/ali karantene ter dela na domu. Mladi, naj bo v družini ali zunaj nje, so imeli med pandemijo zmanjšane možnosti za zaposlovanje, kot dokazuje analiza podatkov iz mednarodnih baz.

Uspešnost upravljanja epidemije je odvisna od številnih, prepletajočih se dejavnikov, med njimi politike in ideologije z morda prikritim starizmom pri lovljenju ravnotežja med koristmi gospodarstva in zdravstvene zaščite prebivalstva. Odvisna je od razvitosti in avtonomije zdravstvene in drugih strok, od razvitosti zdravstvenega in drugih sistemov varnosti.

V odzivu na epidemijo se je najbolje izkazala kombinacija ukrepov. Ne gre se zanašati na en ukrep, tudi ne izključno na cepljenje. Smiselno je prilagajanje ukrepov različnim stopnjam okuženosti celotne populacije, posebej pa v izpostavljenih skupinah. Pri odpravljanju ukrepov bi bilo treba paziti, da to ne bi pomenilo, da je nevarnost minila. Zaradi takih sporočil prehitro popusti varovalno ravnanje tako pri ljudeh kot pri odločevalcih, poveča pa se vpliv skeptikov in anticepilcev.

Vrednotno izhodišče raziskave je koncept refleksivne družbe tveganja, učeče se družbe kot zaželenega modela, to je družbe, ki se zaveda neprestane nevarnosti entropije ali drsenja v anomijo na eni strani, na drugi pa nevarnosti pretiranega reda, ki duši družbeno dinamiko ter razvoj in človečnost njenih članov. V ozadju tega raziskovalnega prizadevanja je pojmovanje družbenih akterjev, posameznikov, skupin, skupnosti, organizacij kot avtonomnih, samorefleksivnih akterjev in ne le objektov različnih determinizmov in »upravljanja«.

Pandemija je grožnja in priložnost, da se izmeri »daljo in nebeško stran« delovanja družb. Slovenska družba se v zagatnem času v primerjavi z drugimi državami ni izkazala. Če se epidemija znova pojavi – smo bolje pripravljeni ali se veselo vdajamo prepričanju, da je vse minilo in se ne bo vrnilo?

–––

Izr. prof. dr. Blaž Mesec, upokojeni profesor za področje metodologije raziskovanja in zunanji član Inštituta za razvojne in strateške analize.