Koliko katastrof potrebuje človek?

V nasprotju s preteklostjo, ko smo o katastrofah zgolj brali ali jih spremljali na zaslonih in filmskih platnih, zdaj katastrofe niso več vizije. Postale so zaznave tukajšnjega časa in prostora. Dosedanji varen svet, ko so se katastrofe dogajale le drugim in drugje, je presežen. Do zdaj smo na realnem oceanu kataklizem plavali na papirnatih ladjicah lažne zanesljivosti. Varen svet je bil le ena od številnih fatamorgan v našem modelu zaznavanja, ki je bilo, kot vse kaže, stkano iz željá.

Voda je obstajala v naših mislih in besednjaku le kot voda iz vodovodne pipe ali kot umirjena gladina bližnjega bajerja ali jezera. Morda kot skladno poskakujoč potoček, ki je romantično delil travnik od gozda, ki pa je nenadoma z gora povlekel nesluteno količino vodá ter se prelevil v veletok.

Kako se iz katastrof ničesar ne naučimo, smo dokazali že tolikokrat po katastrofi leta 1990, da se je bati, da bodo tudi sedanji dobri nameni nasedli v pasteh časa (kot takrat), češ da se to lahko ponovi šele čez sto let. Tudi takrat smo na hitro zadostili svoji vesti, še bolj pa državnim in občinskim proračunom. Ali kot je rekel nekoč znan politik: »To so male katastrofe, ki pa jih potrebujemo, da bi razumeli, kako lahko preprečimo večje.« Ničesar nismo preprečili.

Če to na temelju vsega doživetega nekoliko obrnemo, se je morda bolje vprašati, kako huda katastrofa nas mora še doleteti, da se bo kaj zgodilo. Koliko ljudi mora še bolj prizadeti, mogoče še, koliko jih mora umreti: sto, tisoč ... Kriza uma je v nesposobnosti spoznanja.

Namesto da bi zgradili od Karavank do Komende zadrževalnike, tega ni bilo. V Železnikih je župan na lastno pest očistil vodotoke dreves in nakopičenih slojev peska in blata ... Nekdanjih podjetij za urejanje hudournikov pa menda sploh ni več. Potem pa začudenje in popolna izguba spomina na dogodke pred nekaj leti.

Imunost na evidentnost katastrof ni znak visoke inteligence birokratov, ampak dobesedno zločin, ki bi ga bilo treba kaznovati. Kot vsak tak zločin, ker to po svoji naravi tudi je.

Že Immanuel Kant je govoril o moralnem imperativu, ki ga je Sigmund Freud preimenoval v Superego ali Nadjaz. Ta predstavlja ponotranjene moralne in etične norme vsakega posameznika. In prav te so se najbolj izrazile v vseh teh dneh katastrofe, od 4. avgusta. Številni posamezniki prostovoljci, gasilci, organizacije in ustanove so se neposredno ali posredno vključili v pomoč vsem prizadetim. Kdorkoli je že imel izkušnje v zvezi s katastrofami in epidemijami, ni čakal povelj od zgoraj, ampak je takoj pomagal. Izkušnje iz epidemije covida-19 so bile zlata vredne, saj smo tisti, ki smo že takrat pomagali najranljivejšim v državi, začeli svoje delo že 20. marca 2020 in pri tem vztrajali do postopnega ugašanja epidemije koncu leta 2021.

Pri epidemijah je hudo tudi zato, ker ni več socialnih kontaktov ali pa so ti zmanjšani na najmanjšo mogočo mero. Za zaprtimi vrati mnogi, ne vedoč, kaj se sploh dogaja, pričakujejo odrešitev. V Združenju invalidov – Forumu Slovenije smo v tistem času naredili zelo veliko za vse ranljive skupine, še posebno invalide, bolnike in kogarkoli, ki se je oglasil na številko naše dežurne službe. Le visoka stopnja empatije omogoča podoživeti in razumeti človeka v stiski. Ta lastnost se je izkazala za odločilno tudi v zadnji katastrofi.

Psihosocialna pomoč in oskrba je posebno pomembna velikokrat šele v drugi fazi, po tem, ko se posamezniki ali družine zavedo, kaj se je sploh zgodilo in kakšne bodo dolgoročne posledice ne samo za njihovo imetje, ampak tudi za njihovo homeostazo, duševno in telesno ravnovesje.

Osebnostne strukture so tako različne in nikakršnih posplošitev ni v tem smislu, kajti protistresna pripravljenost je pri otrocih lahko velikokrat večja kot pri njihovih starših ali pri delavcu v proizvodnji v primerjavi z direktorjem oziroma vsemi tistimi, ki so s študijem in umskim delom pridobili veliko strokovnih nazivov, a imajo morda zelo šibek funkcionalni Jaz.

Funkcionalni Jaz ali Ego v smislu psihoanalitičnih teorij je pomemben del osebnosti ter je branik pred nezavednimi pritiski strahu in bojazni. Je jez pred paniko in histerijo iz globin Nezavednega, obenem pa tudi amortizer zahtev Nadjaza, ki ima velikokrat pretirane zahteve in ne omogoča, da bi se človek v stiski izrazil, izjokal svojo žalost nad temno sedanjostjo, ki bo postala prihodnost.

V Združenju invalidov – Forumu Slovenije smo se z leti izkušenj ob spremljanju trpkosti in sprememb življenjskih vzorcev oseb v epidemiji naučili, da moramo krepiti ta funkcionalni Jaz s številnimi pogovori, tudi s kratko psihoanalitično dinamično terapijo, ki jo v združenju izvajamo, kadar in ko je treba. Pogosto ni potrebnega uvida v številne, tudi majhne probleme v vsakdanjem življenju ljudi, ki so jih ogrozili poplava, požar, potres ali epidemija. Mnogi »svetovalci« se preveč opirajo na pričakovano voljo svetovancev in nenehno ponavljajo, da naj ljudje v stiski v neskončnost krepijo svojo voljo oziroma hotenje, kar pa je povsem napačno. Vedeti namreč moramo, da bo vedno v primerjavi med voljo in domišljijo, zmagala domišljija, čeprav se nam morda to zdi trivialno, vendar tako je. In domišljija v takih situacijah niza najhujše scenarije in scene.

V deželi, kjer je tako visok koeficient samomorilnosti, bi morali biti pozorni že na prve simptome suicidalnosti ter poskušati skupaj s potrtimi ljudmi poiskati začetek predora, na koncu katerega bo luč skupne rešitve.

***

Borut S. Pogačnik, psiholog in psihoterapevt ter vodja Dežurne psihosocialne službe za pomoč in oporo ranljivim skupinam v RS pri Združenju invalidov – Forumu Slovenije.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.