Kdo bo na površju Lune prvi posadil krompir?

Za polet na Luno res potrebujemo najsodobnejšo tehnologijo, vendar je pravzaprav vse spet povezano samo s tem, kdo bo na njegovem površju prvi posadil krompir. In riž. Prvi, ki mu bo to uspelo, bo dočakal cvetje prihodnosti brezmejnih možnosti. Za začetek bo morda res samo preživel, tako kakor Matt Damon v filmu Marsovec. Nato se bo zanj začelo novo obdobje.
 
In zdi se, da v tem novem obdobju ne bo več nizkotnih ideoloških delitev, kakršne že stoletja delijo planet Zemljo. Takoj ko se človek povzpne v vesolje, začnejo veljati drugačna pravila razmišljanja.
 
To se je pokazalo tudi takrat, ko je ameriška vesoljska agencija Nasa pred nekaj leti zaprosila Kitajsko, naj ji posodi vesoljsko plovilo Chang’e 4 in relejni satelit Queqiao, da bi tudi Nasa pripravila svoj polet na temno stran Meseca.
 
Znanstveniki iz obeh držav so se sestali na neki mednarodni konferenci, je v intervjuju za osrednjo kitajsko televizijo povedal vodilni znanstvenik lunarnega programa Wu Weiren. »Vprašali smo Američane, zakaj bi radi, da bi naš relejni satelit podaljšal delovanje,« je povedal, »in morda jim je bilo nekoliko nerodno, vendar so nam rekli, da bi radi uporabljali naš satelit za svoje odprave na Luno.«
 
Nasini znanstveniki so še vprašali, ali bi lahko na chang’e 4 namestili svojo signalno napravo, ki bi jim pomagala načrtovati pristanek na temni strani Meseca. Wu sicer ni izrecno povedal, kako je kitajska stran odgovorila na to vprašanje, vendar je očitno, da se sodelovanje med vesoljskima silama še naprej krepi, saj so kitajski znanstveniki zadnje dni pošiljali svojim kolegom iz Nase podatke o pristanku plovila Chang’e 4, s katerim je Kitajska prišla v zgodovino.
 
Relejni satelit se imenuje Queqiao, kar dobesedno pomeni Sračji most in namiguje na legendo o pastirju in vili, ki sta se zaljubila drug v drugega in živela skupaj, dokler ni gospodarica neba opazila, da ji manjka ena vila, zato jo je odvlekla nazaj v nebeški dvorec. Pastir je prišel po svojo ljubljeno in pred tem premagal vse ovire, ki bi sicer ustavile navadnega smrtnika, zato so se ga božanstva usmilila in ukazala srakam, naj enkrat na leto zgradijo most čez Rimsko cesto, da bi se zaljubljenca lahko sestala na njem.
 
Tudi vloga satelita pri tako pomembnem dosežku, kot je bil pristanek na oddaljeni strani Meseca, je spominjala na omenjeno legendo. Radijski valovi z Zemlje ne morejo doseči tiste strani Meseca, ki ni obrnjena proti našemu planetu, zato je bilo treba v vesolje poslati vmesni satelit, ki sprejema signale s plovila Chang’e in jih pošilja na Zemljo, in zato je tudi Nasa hotela uporabiti kitajski Sračji most, da bi prestopila komunikacijsko oviro.
 
Wu Weiren ni povedal, kaj se je dogajalo potem, saj med Kitajsko in ZDA stoji drugačna komunikacijska ovira. Ameriški kongres je namreč leta 2011 izglasoval zakon, ki prepoveduje sodelovanje s Kitajsko pri raziskovanju vesolja, in ker zakon še vedno velja, se marsikdo sprašuje, ali izmenjava informacij o pristanku na temni strani Meseca že velja za kršitev sankcij.
 
Toda za znanstvenike so takšni zakoni nesmiselni. »(Američani) so vedno hoteli meriti, kako meteoriti udarjajo ob Mesečevo površino,« je povedal Wu, »in tokrat se je ponudila fantastična priložnost za sodelovanje pri takšnih meritvah«.
 
Že od začetka osvajanja vesolja so znanstveniki opozarjali, da bo tekmovanje na tem področju najverjetneje povzročalo tragedije, ne pa zagotavljalo političnih točk. Sovjetski astronavt Jurij Gagarin se je menda hotel osebno upreti tedanjemu partijskemu voditelju Leonidu Brežnjevu zaradi slabo pripravljenega poleta sojuza 1 v vesolje, v katerem je umrl kozmonavt Vladimir Komarov. Političnemu vodstvu se je mudilo, vodja vesoljskega programa pa po Gagarinovem mnenju ni bil dovolj sposoben, zato se je polet končal tragično. Še preden se je lahko Gagarin osebno pogovoril z Brežnjevom, je umrl v letalski nesreči.


 
Manj kakor dve desetletji pozneje je nobelovec Richard Feynman kritično opozoril: »Če bi radi uspešno uporabljali tehnologijo, je treba resničnosti dati prednost pred odnosi z javnostjo, saj Narave ni mogoče preslepiti.« Znameniti fizik je to povedal, potem ko je leta 1986 vesoljsko plovilo Challenger eksplodiralo 73 sekund po izstrelitvi. V nesreči je umrlo vseh sedem članov posadke, čeprav so znanstveniki opozarjali, da je treba dogodek preložiti zaradi nenavadno mrzlega vremena, za kakršno okrogla tesnila nosilne rakete niso bila prilagojena. Vodstvo Nase se je odločilo drugače.
 
Zaradi tekmovanja v vesolju se dogajajo katastrofe, to dokazujejo številni primeri, zato Kitajska vsaj za zdaj upošteva načelo, da mora vsak polet proti odprtemu nebu koristiti predvsem človeštvu, ne pa posamezni državi.
 
Azijska sila res sodeluje s številnimi drugimi državami. Chang’e 4 je nastal v sodelovanju z Nizozemsko, Nemčijo, Švedsko in Savdsko Arabijo, v prihodnje pa bodo očitno sodelovale tudi ZDA, če politika tega ne bo preprečila in ne bo spustila nebesnega duha v zemeljski prah.
 
Kitajsko vesoljsko plovilo Chang’e 4 poskuša z aluminijastim valjem, katerega premer znaša 16 centimetrov in ki tehta samo tri kilograme, stal pa je več kakor 1,5 milijona dolarjev, storiti to, kar je uspelo Mattu Damonu v filmu. Na temni strani Meseca poskuša prepričati krompir in riž, da bi zacvetela (riž je po podatkih plovila Chang’e že vzkalil), jajčeca sviloprejke pa, da bi se zabubila in opravila celoten ciklus vse do rojstva žuželke. Za zdaj se življenje rojeva v posebnem zabojniku, ki ščiti rastline in sviloprejko pred izjemnimi temperaturnimi razlikami (od –170 do +120 stopinj Celzija). Toda ideja je pravzaprav zelo stara. Mar ni namreč prav krompir povezal človeštva v stoletjih, ko so se začeli osvajalni pohodi proti Južni Ameriki? In ali ni kitajsko prebivalstvo prav zaradi krompirja in batate začelo hitro naraščati na začetku 17. stoletja in tako ustvarjati nove temelje za razvoj velike civilizacije?
 
Najpomembneje je ohraniti tistega duha znanstvenikov, ki drug drugega prosijo za sodelovanje in pomoč ter jih ne zanimajo hladne, še manj pa drugačne vojne. Spet začenjamo pri krompirju in rižu ter spet gradimo svilno pot. Upajmo, da tokrat brez ideoloških barv, kajti – tako kakor je povedal John Young, ameriški astronavt, ki je stopil na Mesec – »pri Nasi ne gre samo za ʻpustolovščino človekovega osvajanja vesolja’, ampak je to silno resna dejavnost, s katero rešujemo vrste.« Morda rešujemo prav človeštvo. In to je lahko samo skupno poslanstvo.