Kam so izginili pisani travniki

Narava je prepletena. Če ni cvetic, ni opraševalcev, če ni žuželk, ni ptic, če rastline niso oprašene, ni plodov … V vsakem takem krogu prej ali slej pridemo do nas. A ravno ljudje smo prepogosto vir začaranega kroga, ki se vrti v smer, ki nam ne bi smela biti pogodu. O rastlinski biodiverziteti na travnikih, v gorah in gozdovih s Špelo Pungaršek, vodjo kustodiata za botaniko v Prirodoslovnem muzeju Slovenije in strokovno vodjo alpskega botaničnega vrta Juliana.

Ravnovesje med naravo in človekovim vplivom je krhko. Pri travnikih ga je lahko hitro preveč in hkrati tudi hitro premalo. Pri nas je travnike s krčenjem gozdov ustvaril človek, zadostna količina padavin in ugodne temperature namreč zagotavljajo dobro rast dreves, tako da bi bil brez človekovega vpliva večji del naše države porasel z gozdom.

V zadnjem obdobju raziskovalci ugotavljajo, da so travniki čedalje bolj monotoni. »Pri nižinskih travnikih opažamo, da so vse bolj intenzivno gojeni. Kmetje jih imajo za to, da dobijo kar največ krme za živino, zato jih intenzivno gnojijo in kosijo, posledica tega pa je, da se izgublja pisani čar travnikov. Vsekakor kmetje delajo za svoje preživetje, vendar ima intenzivno kmetijstvo na biotsko pestrost zelo negativen učinek. Če so travniki prezgodaj košeni, rastline, ki razvijejo velike cvetove, ne morejo semeniti. Vsakoletno izčrpavanje privede do tega, da barvitih rastlin ni več. Trave pa so prilagojene na to, da se jih večkrat kosi,« razlaga Špela Pungaršek. »To vpliva tudi na živali. S travniki so povezane žuželke, ptice … Vse je povezano, prav tako bi morali imeti vseskozi v mislih, da je vpliv vedno na celotno biodiverziteto.«

Špela Pungaršek je biologinja, preučuje predvsem rastlinstvo Alp. FOTO: Voranc Vogel  

Ogroženi so tudi mokrotni travniki. Zanje je značilno, da se razvijejo na občasno poplavljenih tleh ali pa imajo zgornje plasti vseskozi stik s talno vodo. »Te še vedno izsušujejo in vse bolj jih spreminjajo v intenzivne travnike. Tako rastline izginjajo, denimo naše orhideje – kukavičevke, ki so vezane na močvirna tla. Te živijo v sožitju z glivami, in če so tla močno pognojena, glive ne preživijo, in potem seveda niti kukavičevke ne morejo uspevati,« pravi in dodaja, da so zaradi izginjanja mokrotnih travnikov vse bolj redki tudi mečki, na primer ilirski meček (Gladiolus illyricus), pa rumena maslenica (Hemerocallis lilioasphodelus).

Po drugi strani se travniki zaraščajo, s čimer se znova izgubljajo travniške vrste. »Predvsem to velja za strme travnike, ki jih strojno ne morejo kositi, prav tako ni paše živine. Razmeroma hitro se zarastejo z grmičevjem, nato območje preide v gozd.«

Planinskim vrstam grozijo podnebne spremembe

V planinah je slika podobna, po eni strani se pašniki zaraščajo, po drugi je paša preveč intenzivna, hkrati je prek iztrebkov živali (pre)velik vnos dušika. Na krhke, a hkrati vzdržljive rastline na skalnatih pobočjih nam ljubih gora pa v zadnjem obdobju negativno vplivajo predvsem podnebne spremembe. »Vse manj je snežnih padavin ali pa sneg zapade zgodaj in se nato za večji del zime stali, potem pa znova zapade ob koncu sezone. Tako vsaj opažamo v našem alpskem botaničnem vrtu, ki sicer leži na precej nizki nadmorski višini, na 800 metrih. Sneg marca ali aprila je lahko usoden za rastline v našem vrtu, saj že razvijejo popke in ob zmrzali ti propadejo,« pojasnjuje vodja alpskega botaničnega vrta Juliana. »Sneg je za rastline odeja, izolacija pred nizkimi temperaturami, pred močnim vetrom. Obenem pa spomladi pomeni stalen dotok vode, ko se počasi tali. V Juliani lahko posledice spreminjanja podnebja zelo dobro opazimo, sploh naši starejši vrtnarji, ki v vrtu delujejo že desetletja, Klemen Završnik in njegova mama Marija, ki je bila v vrtu zaposlena kar 50 let. Marsikatero rastlino, ki je še pred desetletji dobro uspevala, zdaj s težavo pripravimo k cvetenju. Tak primer je tudi Zoisova zvončica (Campanula zoysii), ki je simbol našega vrta.«

Če so travniki prezgodaj košeni, rastline, ki razvijejo velike cvetove, ne morejo semeniti. Vsakoletno izčrpavanje privede do tega, da barvitih rastlin ni več. FOTO: Jure Eržen/delo  

Botaniki po besedah Pungarškove v svojih raziskavah rastlinja v neokrnjenih gorah ugotavljajo, da bodo vrste, ki so prilagojene na najvišje vrhove, zaradi segrevanja ozračja verjetno kmalu začele izpodrivati vrste, ki sicer niso prilagojene na izrazito nizke temperature, so pa bolj tekmovalne in se hitreje razraščajo. »Projekcije kažejo, da se bo številnost vrst kratkoročno v gorah povečala, ker se bodo tradicionalnim gorskim vrstam pridružile bolj nižinske, postopoma pa se bo številnost zmanjšala, ker bodo te nižinske, bolj tekmovalne vrste izpodrinile gorske.« V Sloveniji, ker naše gore niso tako visoke, se bo, kot še pravi sogovornica, morda spreminjanje še hitreje opazilo.

Endemične vrste

Če k višanju temperatur prištejemo še skrajne dogodke, kot so suša in požari v naravi, je grožnja za gorske rastline, ki so že tako redke in so njihova rastišča omejena na manjša območja, še toliko večja. Marsikatera naša rožica pa je tudi endemit. Če izgine pri nas, izgine globalno, opozarja Špela Pungaršek. »Na primer Zoisova zvončica. V naših gorah je kar pogosta, vendar je le naša. Raste samo v jugovzhodnem delu apneniških Alp, v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah, Karavankah in na severnem obrobju Trnovskega gozda. Čez mejo sega le malo v Avstrijo in Italijo. Če je pri nas ne bomo ohranili, to pomeni eno vrsto manj za svetovno biodiverziteto.« Kot še pravi, s kolegi iz Padove pripravljajo projekt monitoringa rastline, saj ga zdaj ni, podatke pridobivajo le z naključnimi opazovanji, zato ni dobro znano, kaj se z vrsto v naravi dogaja. Zvončica, kot še pravi biologinja, ljudem ni tako zanimiva, da bi jo nabirali, težko jo je tudi izruvati. »Lahko pa nanjo vplivajo podnebne spremembe. Ne vemo, kako se ji bo godilo ob višanju temperatur. Vrsta je zelo stara, morda se bo znala prilagoditi, morda pa tudi ne.«

Zoisova zvončica FOTO: Špela Pungaršek  

Slovenska botanika se lahko pohvali z lepo bero endemičnih in redkih vrst, kar je posledica našega položaja med Alpami, Dinaridi in morjem oziroma Mediteranom, pojasnjuje. »Ena zelo redkih vrst je tudi alpski glavinec (Centaurea alpina), ki pa, kljub imenu, pravzaprav pri nas ni alpska vrsta. Njena nahajališča so le na Čavnu in v okolici Sežane.«

Endemičen na severnem robu Dinarskega gorstva je kranjski jeglič (Primula carniolica), ki sicer raste na težko dostopnih krajih. »Ni ga ne v Italiji ne na Hrvaškem. Če izgine pri nas, ga ne bo več. Razširjen je v ozkem pasu zahodno in južno od Ljubljane. Znana so nahajališča v okolici Idrije, v Iški, Peklu, pri Ribnici, če omenim samo nekatera. V naravi se pojavlja še križanec rožnatega kranjskega jegliča in rumenega avriklja ali lepega jegliča (Primula auricula) – idrijski jeglič (Primula x venusta).«

V alpskem botaničnem vrtu Juliana gojijo še številne druge endemične in redke vrste pri nas. »V vrtu raste kar 70 vrst, ki so zavarovane, deset vrst, ki so del Nature 2000. V našem vrtu si jih lahko obiskovalci mirno ogledajo in ne ogrožajo naravnih rastišč. Vloga botaničnih vrtov je varovanje in ohranjanje ogroženih vrst. Če bi v naravi izginile, bi jih lahko znova nasadili z našimi sadikami. Skrbno pa nabiramo tudi semena teh rastlin in jih pošiljamo v ljubljanski botanični vrt, kjer imajo semensko banko.«

Alpska možina (Eryngium alpinum) je ponekod pri nas že izginila. FOTO: Špela Pungaršek  

Vrt Juliana v Trenti, ki ga je leta 1926 ustanovil Albert Bois de Chesne, je najlepše obiskati maja ali junija, saj takrat zacveti največ tamkajšnjih rastlinic. »Nikoli pa ne zacvetijo vse naenkrat. Zdaj cveti lepi čeveljc, poleti bodo cvetele druge vrste. Obisk lahko prilagodite glede na želje, katere cvetove si želite videti.«

So pa v vrtu tudi rastline, ki jih v gorah težko vidite. »Tak je denimo šopasti repušnik (Physoplexis comosa). Ta raste v odročnih skalnih razpokah. V naravi je le nekaj nahajališč v zahodnem delu Julijskih Alp, pa v dolini Belce v Karavankah. Nekoč je bila vrsta bolj razširjena, danes raste le na nekaj območjih od Komenskega jezera do Karavank.«

Poleg tega so v Juliani posajene rastline, ki so s svojo podobo manj vpadljive in zato v javnosti manj znane. »Pironova meteljka (Medicago pironae) je že taka vrsta. Razširjena je v predgorju Julijskih in Karnijskih Alp. Pa soška smiljka (Cerastium subtriflorum), ki je prav tako endemična vrsta, pa polegla medvejka (Spiraea decumbens), skalna jelenka (Athamanta turbith) …«

Za prenekatero vrsto se ne ve, kako se ji godi v naravi, saj rednih monitoringov ni. »Imamo pa denimo podatke o alpski možini (Eryngium alpinum). Ponekod pri nas je ta vrsta že izginila. Na primer v Karavankah, ne vemo, ali je še na Krnu, potrjena nahajališča so le na Poreznu in Črni prsti. Rastlina je izginila zaradi pretiranega nabiranja in spremenjene rabe travnikov, ki se ali zaraščajo ali pa so preveč popašeni – nič od tega ji ne ustreza.« Sogovornica še navaja, da so francoski raziskovalci ugotovili, da na vrsto najbolj vpliva upravljanje travnikov. »V Triglavskem narodnem parku kosijo določene površine, da ji skušajo pripraviti ugodno rastišče, tudi ljubljanski botanični vrt pripravlja projekt za njeno zaščito. Vsekakor pa bi bil potreben dolgoročni razmislek, da bomo ohranili to vrsto.«

Stari herbariji so lahko naši učitelji

Zgovorni herbariji

Špela Pungaršek dodaja, da imajo v herbarijih tudi primerek alpske možine s Storžiča. »To je edini dokaz, da naj bi tam rastlina uspevala. Druge literature nimamo. Gotovo je le, da je tam zdaj ni več.«

V prirodoslovnem muzeju hranijo najstarejši ohranjeni herbarij na Slovenskem in herbarije pionirjev botanike pri nas, Karla Zoisa, Franca Hladnika, Henrika Freyerja, Balthasarja Hacqueta, Angele Piskernik … »Za sodobne raziskovalce so vir informacij o spreminjanju biotske pestrosti. Naj navedem primer. Iz njih imamo podatke o nekdanji razširjenosti plevela med žitom, zajčjih makov (Adonis aestivalis), pa lepega vijoličnega navadnega kokalja (Agrostemma githago), ki je sorodnik nageljčkov, pa modrega glavinca ali plavice (Centaurea cyanus). Nekoč so bila žitna polja posuta s pisanim cvetjem, ki pa je za kmete plevel. Danes v žitu le sem ter tja vidimo kak cvet, plevel med žitom ni zaželen, zato ga škropijo, seme pa bolje čistijo,« pripoveduje muzejska kustosinja. »Zanimivi so tudi podatki o tem, kdaj so posamezne rastline cvetele, danes pa so denimo opazovalni podatki drugačni. Hkrati iz herbarijev lahko razberemo, kako so ti botaniki živeli, kdaj in kam so se odpravljali nabirat rastline.«

Sneg je za rastline odeja, izolacija pred nizkimi temperaturami, pred močnim vetrom. Obenem pa spomladi pomeni stalen dotok vode, ko se počasi tali, razlaga sogovornica Špela Pungaršek. FOTO: Voranc Vogel

Kaj lahko naredi posameznik

Za zaščito biodiverzitete se bo svet moral potruditi globalno, saj tako kompleksnega sistema ne moremo rešiti s posameznimi ukrepi, omejenimi na lokalno raven. Vendar smo lahko kamenček v mozaiku tudi posamezniki. »Verjetno vrta ni treba pokositi ravno vsak teden, kak košček lahko ostane za opraševalce,« pravi Špela Pungaršek. Pazljivi pa moramo biti tudi, da ne sadimo tujerodnih vrst, ki se lahko hitro spremenijo v težavno invazivno vrsto. »Da, tudi na travnike in v gozdove so se naselile tujerodne vrste, ki že preraščajo naše. Orjaška zlata rozga in kanadska zlata rozga, denimo, ki sta pogosti na Ljubljanskem barju, pa alergena ambrozija ali žvrklja. Ko take vrste uidejo izpod nadzora, jih je zelo težko odstraniti.«

V naše okolje jih je večinoma prinesel človek. »Zlata rozga je bila prinesena kot okrasna rastlina, invazivni češki dresnik prav tako. Obe sta 'pobegnili' v naravo, se razširili in izpodrinil, domače vrste.« Špela Pungaršek še opozarja, da teh invazivnih vrst, če jih izruvate ob poti ali na vrtu, nikakor ne odnesite v gozd ali na travnik, saj jih s tem lahko le preselite … In začarani krog se vrti naprej.