V nadaljevanju preberite:

Sveti gral fizike ostaja teorija vsega, ki bi bila tako elegantna, da bi lahko osnovne enačbe zapisali na namizni prtiček, a hkrati dovolj zmogljiva in raztegljiva, da bi preživela srečanje z mladim vročim vesoljem, središčem črnih lukenj in notranjostjo atoma, hkrati pa bi morala razložiti že omenjene nepojasnjene skrivnosti vesolja.

Teorija strun je morda najbolj znan poskus, ki korenini v 60. letih prejšnjega stoletja.

Osnovne premise teorije strun ni težko razložiti. Če standardni model delce predstavlja kot ničdimenzionalne točke, stopi teorija strun korak dlje. Osnovni gradniki vesolja so enodimenzionalni objekti oziroma strune, ki vibrirajo z različnimi frekvencami, od katerih so odvisne njihove lastnosti, ki jih vidimo kot različne delce. Kar poenostavljeno imenujemo teorija (super)strun, je v resnici družina petih različnih opisov, ki jih je šele leta 1995 Edward Witten za sprejemljivo ceno združil v M-teorijo – ta terja 11 dimenzij. Zagato, ker v resničnem življenju vidimo le tri dimenzije in eno časovno, domiselno skrije v majhnost.