Junakinja DNK: Rosalind Franklin

Minuli teden se je ameriška vesoljska agencija Nasa dokončno poslovila od številnim zelo ljubega robotskega raziskovalca Opportunity (Priložnost).

Od junija lani so ga nenehno klicali, a se po globalnem peščenem viharju ni javil. Za številne znanstvenike je bil konec misije izjemno čustven. Na Marsu je rover, velik kot golf vozilo, preživel skoraj petnajst let in v tem času prevozil maraton, a kar je najpomembneje: povsem je spremenil pogled na četrti kamen od Sonca. Razkril je, da je bil rdeči planet nekoč precej bolj podoben Zemlji in da je morda bil dovolj prijazen, da bi se na njem razvilo življenje. Sledi življenja bosta prihodnje leto začela iskati nova roverja, ki ju bodo poslali na 54,6 milijona kilometrov od Zemlje oddaljeno destinacijo.

Vesoljske agencije načrtujejo nove podvige že precej pred koncem starih in tako Nasa izdeluje robotski laboratorij Mars2020. Čeprav je ameriška agencija najuspešnejša pri postavljanju plovil na rdeči planet, to še ne pomeni, da se podobnih podvigov ne lotevajo tudi druge. Tja gor želi tudi robot evropske in ruske vesoljske agencije. In tega so nedavno poimenovali po pionirki raziskovanja naših ključnih sestavnih delov: Rosalind Franklin.



Kdo je bila britanska znanstvenica, ki je ključno pripomogla, da je trojica mož – James Watson, Francis Crick in Maurice Wilkins – odkrila dvojnovijačno strukturo DNK, za kar so si tudi delili Nobelovo nagrado?

Prezgodnja smrt in odnos njenih moških kolegov jo osvetljujeta kot feministično ikono, a je ta mit, kot pravi avtorica njene biografije Brenda Maddox, nepravičen do njene inteligence in neodvisnosti. »Umrla je ponosna na svoje dosežke pri raziskavah premoga, ogljikov in virusov. Glede na njeno odločenost, da se izogne špekulacijam, si ne bi nikoli predstavljala, da bo ostala v spominu kot spregledana junakinja DNK. Prav tako si ne bi mogla zamisliti, da bo londonski Kraljevi kolidž, kjer je preživela dve najbolj nesrečni leti v profesionalni karieri, imenoval stavbo – Franklin-Wilkinsonova stavba – v čast njej in njenemu kolegu, s katerim sta le sem ter tja spregovorila kakšno besedo,« je leta 2003 Maddoxova zapisala v povzetku biografije za revijo Nature.

Rosalind Franklin, rojena v londonski družini petih otrok, je že v najstniških letih vedela, da bo znanstvenica. Nekateri viri pričajo, da je njen oče zanjo želel drugačno kariero, a ji ni oporekal pri uresničitvi sanj, ki so bile v 30. letih prejšnjega stoletja za žensko precej težje kot v današnjem zahodnem svetu. Znanje je nabirala v šoli za dekleta St. Paul, ki je bila takrat ena redkih, ki je dijakinje poučevala fiziko in kemijo. Leta 1938 se je vpisala na cambriško univerzo, kjer je po diplomi delala v laboratoriju Ronalda G. W. Norrisha, dobitnika Nobelove nagrade za kemijo 1967. Norrish je sicer prepoznal njen potencial, a prav velike podpore ji ni dajal, prav tako pa se je v tem času že razmahnila druga svetovna vojna. Leta 1942 je stala pred odločitvijo, ali naj sledi teoretskim raziskavam ali raziskavam, ki so bile pomembne za čas vojne. Sprejela je slednje in se zaposlila pri britanski družbi za raziskave premoga, kjer je lahko delala precej samostojno, kar ji je tudi najbolj ustrezalo.

Štiri leta se je tako posvečala mikrostrukturam različnih vrst premoga in drugih ogljikovih struktur in pripomogla k razumevanju, kako premog prepušča vodo, pline in kako na strukturo vpliva segrevanje premoga.

Po vojni si je želela spremembo in karierna pot jo je odpeljala v Pariz. Mesto je dobila v državnem laboratoriju za kemijo, kjer jo je rusko-francoski znanstvenik Jacques Mering vpeljal v področje rentgenske kristalografije ali difrakcije, ki je najuporabnejša metoda za strukturne preiskave trdnih kristaliničnih vzorcev. Njeno delo je bilo temelj za razvoj novih karbonskih vlaken in materialov, odpornih na vročino. V Franciji je bila sicer zelo zadovoljna, saj je tam spletla številna prijateljstva, a je vseeno začela iskati mesto v angleških raziskovalnih ustanovah. Leta 1950 so jo nagradili s triletno štipendijo na londonskem Kraljevem kolidžu.

Franklinova je nameravala izboljšati oddelek, ki se je ukvarjal z rentgensko difrakcijo, ki jo je na londonskem kolidžu že uporabljal Maurice Wilkins, da bi razvozlal skrivnosti našega DNK. Wilkins je razumel, da bo takrat 30-letna raziskovalka njegova asistentka, Franklinova pa je iz obljub vodje Johna Randalla sklepala, da bo neodvisna. Ta nesporazum je slabo vplival na odnos med njima, saj nikoli ni postal prijateljski. Verjetno ni pripomoglo, da sta bila diametralno nasprotje – Wilkins je bil zadržan in tih in ni maral prepiranja, Franklinova pa je uživala v intelektualnih debatah, v katerih je bila tudi odrezava in bojevita.

Franklinova je skupaj z dodiplomskim študentom Raymondom Goslingom posnela izjemno jasne slike DNK. Maja 1952 je Gosling posnel znamenito fotografijo 51, ki je bila ključen dokaz za potrditev dvojnovijačne strukture.



Medtem sta v cambriškem Cavendishevem laboratoriju Francis Crick in James Watson prav tako analizirala DNK. Znanstvenica je svoja dognanja leta 1951 predstavila na predavanju, na katerem je bil tudi Watson, a kot je priznal v svojem delu Dvojna vijačnica (The Double Helix), ni bil pozoren na njene besede, bolj se je osredotočal na njen smisel za oblačenje, je v Guardianu zapisal Matthew Cobb, avtor knjige Life’s Greatest Secret: The Race to Crack the Genetic Code, o odkrivanju strukture DNK. Če bi bil, bi že nekaj mesecev prej lahko zaključil svoje delo.

V omenjeni knjigi Watson Franklinovo predstavi kot arogantno in vzkipljivo žensko, ki je ljubosumno skrivala svoje delo pred vsemi. »Rosy nama seveda ni dala svojih podatkov. Pravzaprav nihče s kraljevega kolidža ni vedel, da so v najinih rokah,« je zapisal Watson v knjigi, kjer je znanstvenico vztrajno označeval z Rosy. Njegov opis znanstvenice je naletel na oster odziv javnosti, negodovali so tudi njegovi kolegi Crick, Wilkins in Linus Pauling. Watson je nedavno močno razburil z novimi rasističnimi izjavami, ko je izrekel nekaj povsem neprimernih izjav o inteligenci temnopoltih.

Franklinova Watsona in Cricka ni dobro poznala in z njima v nasprotju z Wilkinsom ni sodelovala. Ta pa je kolegoma pokazal ključni posnetek 51. O tem Franklinova ni bila seznanjena. Watson in Crick sta dobila tudi njene zapiske.

Seveda se tu poraja vprašanje, ali sta znamenita znanstvenika preprosto ukradla njeno delo. Matthew Cobb pravi, da ne. Watson je ob pogledu na znamenito fotografijo ostal odprtih ust, saj je jasno izkazovala resnico o DNK, a marsikaj je ostalo še neodgovorjenega. Nekatere številke je zapisala v izsledkih, ki jih je predala Maxu Perutzu z univerze v Cambridgeu (britanski znanstvenik avstrijskih korenin je leta 1962 dobil Nobelovo nagrado za kemijo za raziskave hemoglobina). Poročilo je nato prišlo v roke Watsona in Cricka. Ni bilo zaupne narave in nista ga dobila nepošteno, poudarja Cobb, je pa res, da Franklinove nista prosila za dovoljenje za uporabo njenega dela. Cobb poudarja, da bi verjetno znanstvenika s konkurenčnega inštituta ravnala enako, če bi šlo za Wilkinsovo delo. In še dodaja, da je bilo poročilo na las podobno prej omenjenemu predavanju.

Spomladi 1953 so vsi štirje objavili svoje znanstvene članke v reviji Nature: Wilkins in Franklinova o rentgenskih podatkih, Watson in Crick o strukturi DNK. Crick je kasneje dejal, da je bila Franklinova, ki je takrat že zamenjala službo in začela z raziskavami na Birkbecku, tisto pomlad korak ali dva stran od odkritja dvojne vijačnice. Na Birkbecku se je Franklinova osredotočala na rastlinske viruse, predvsem na virus tobačnega mozaika, in dosegla več prebojnih rezultatov.

Jeseni 1956 so ji diagnosticirali raka na jajčnikih. Umrla je 16. aprila 1958, stara 37 let, štiri leta prej, preden so njeni moški kolegi dobili Nobelovo nagrado za medicino. Veliko avtorjev, ki so preučevali njeno delo, se strinja, da bi si Nobelovo nagrado zagotovo zaslužila, a teh nagrad ne podeljujejo posthumno. Enostavna rešitev bi bila, kot piše Cobb, da bi jo Watson in Crick dobila za medicino, Wilkins in Franklinova pa za kemijo. A vprašanje je, ali bi švedska kraljeva akademija želela prepoznati njen prispevek, še meni Cobb. Nekateri drugi avtorji še dodajajo, da če je že ne bi dobila leta 1962, bi jo morala leta 1982 za kemijo. Takrat jo je dobil njen kolega Aaron Klug za razvoj elektronske kristalografije in uporabo te metode pri ugotavljanju zgradbe biološko pomembnih kompleksov beljakovin in nukleinskih kislin. S tem delom je namreč začel pod mentorstvom Franklinove.