Na Javni agenciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) so pravkar objavili rezultate edinega razpisa pri nas, ki podpira dejavnosti s področja komuniciranja ali po naše »promocije« znanosti. Predlagam, da najprej pomislite, kje ste v zadnjem letu prebrali ali kako drugače zasledili kako zanimivo zgodbo, analizo ali informacijo s področja znanosti, ki ni bila namenjena le ozkemu krogu naslovnikov znotraj stroke? Nato si poglejte, kdo je na razpisu dobil največ javnih sredstev za podporo promociji oziroma komuniciranju znanosti.

Na vrhu seznama prejemnikov je z 90.000 evri Slovensko gospodarsko in raziskovalno združenje, ki za podjetja in inštitute lobira v Bruslju, sledi Inštitut ASEF z malo manj kot 30.000 evri, STA s 14.000 in Slovenska matica z 10.000 evri. Večina tistih, ki dejansko komuniciramo znanost, je prejela manj kot 2000 evrov.
 

Nedotakljivi

Se vam zdijo rezultati nenavadni? Zaposlenim na ARRS, ki pripravljajo in vodijo razpis, ter nadzornim organom agencije v obliki upravnega odbora in znanstvenega sveta (prejšnje sestave, saj je novi začel delati šele pred nekaj tedni) se rezultati, kot kaže, ne zdijo nenavadni, čeprav največje prejemnike denarja težko opredelimo kot ključne komunikatorje znanosti. Še bolj nenavadno pa je, da imajo največji dobitniki javnega denarja v razpisu kar svoje stalne predalčke, v katere lahko kandidirajo le oni in nihče drug, zneski v teh predalčkih pa se skozi leta skoraj ne spreminjajo.



Verjetno se sprašujete, kako je kaj takega sploh mogoče. Takšen sistem se je razvijal počasi skozi leta oziroma desetletja in ta konkreten razpis je samo eden od mnogih, ki se izvajajo na podoben način. Postopek je tak: navzven se najprej ustvari vtis, da gre za nepristransko delitev denarja po merilih kakovosti predlogov in referencah prijaviteljev, a to je le igra, da se zadosti formalnim zakonskim določilom. V resnici je večina denarja ves čas že vnaprej razdeljenega prek dodatnih zahtev v razpisu. Največkrat tako, da skupna sredstva razpisa razbijejo na več podskupin, v katere nato lahko kandidirajo le tisti, ki izpolnjujejo posebne dodatne pogoje, ki so napisani posebej zanje. Podoben sistem v ARRS uporabljajo tudi za druge razpise, nazadnje, denimo, pri razpisih za podporo raziskav s področja covida-19.
 

Sašo Dolenc dr. filozofije, fizik, publicist, urednik portala Kvarkadabra Foto Voranc Vogel

Kdor opozarja, je utišan

Kako dolgo bo javna agencija lahko takšen nenavaden pristop k razdeljevanju javnega denarja za znanost še uporabljala? Delno na to vprašanje lahko odgovorim s podatkom, da na nenavadne formulacije konkretnega razpisa za komuniciranje znanosti opozarjam že več let, a nam je kljub številnim pogovorom z odgovornimi uspelo doseči le to, da dobi spletni časopis za tolmačenje znanosti Kvarkadabra, v katerem objavim večino svojih sestavkov o znanosti, vsako leto manj sredstev (leta 2020: 1884 evrov, leta 2019: 5303 evrov, leta 2018: 5833 evrov, leta 2017: 7500 evrov). Podobne izkušnje imajo tudi drugi, ki se javno oglašajo glede nepravilnosti v delovanju ARRS, zato je veliko raziskovalcev in raziskovalk raje tiho in pridno čaka, da jim z mize pade kaka drobtinica, veliki igralci pa znajo tako ali drugače poskrbeti, da so udeleženi pri delitvi, ko se ta dejansko odvija.



Ampak, ali bomo res kar privolili v to, da deluje javna agencija, ki bi morala skrbeti za čim boljši razvoj znanosti, bolj ali manj kot bankomat za izbrance? Se bo z nedavnim imenovanjem novega znanstvenega sveta agencije to končno spremenilo? Bo znanstvena skupnost sposobna izvesti temeljito javno razpravo o kandidatih in kandidatkah za vodenje agencije in njihovih vizijah? Razpis za novega direktorja je bil namreč pravkar objavljen, rok za oddajo kandidatur pa je 7. 9. 2020.