Izum brez pompoznih besed

Matjaž Valant je izumil postopek za shranjevanje električne energije v trdni snovi. Patent je novogoriška univerza nedavno prodala slovenskemu podjetju Institute CES, ki bo poskušalo pridobiti vlagatelje v gradnjo prototipa. Čeprav tako tehnologijo znanstveniki iščejo tako rekoč od izuma elektrike, vodja laboratorija za raziskave materialov in dekan fakultete za znanosti o okolju ne govori o revolucionarnem odkritju. Zadovoljen je že s tem, da bo njegov izum pripomogel k razogljičenju in da gre za slovensko tehnologijo.

Koliko časa je preteklo od ideje do prodaje patenta?

Idejo sem dobil sredi leta 2017, nakar sem moral razviti koncept in spisati patent na podlagi zadostnih teoretičnih predpostavk ter eksperimentalnih rezultatov. Nato smo še izvajali študije o možnostih razvoja tehnologije z ustrezno visokim izkoristkom. Največ časa pa nam je vzelo iskanje vlagatelja, dobro leto.

Lahko opišete tehnologijo?

Tehničnih podrobnosti za zdaj ne morem razkriti. Izpustiva to vprašanje.

Je konkurenca tako radovedna?

Tehnologija, ki jo razvijamo, temelji na znanih principih. To so oksidacijsko-redukcijski elektrokemijski principi shranjevanja električne energije. Razvili smo koncept zaprtega pretoka materiala, ki iz segmenta tehnologije, kjer se shranjuje energija, prenaša energijo v segment tehnologije, kjer to energijo sproščamo. V opisanem ciklu pa se seveda dogajajo kemijski procesi, ki smo jih zasnovali. Vendar te kemijske reakcije niso nič eksotičnega. Material, ki se uporablja, je poceni in dostopen. Ker tehnologija nima elementov, ki bi bili težko izvedljivi, jih še nismo razkrili. Patenti bodo objavljeni to poletje, potem tega, jasno, ne bomo mogli več skrivati, toda za zdaj si jemljemo diskrecijski čas, da tehnologijo razvijamo naprej, ne da bi razkrili podrobnosti.

Kdo bodo njeni uporabniki?

Najbolj bo zanimala sistemske operaterje in elektrogospodarstvo, kjer se pojavlja problem nihanja moči v omrežju. Pri sončnih, vetrnih in tudi hidroelektrarnah vir energije ni konstanten, podvržen je zunanjim dejavnikom, kot sta veter in sonce. Zato nastaja velik razkorak med proizvodnjo in porabo, kar lahko destabilizira omrežje. Marsikje po svetu gradijo toliko zmogljivosti na temelju trajnostnih virov energije, da je to postal kritičen problem in že zavira nadaljnjo gradnjo takšnih elektrarn. Na Kitajskem so v notranji Mongoliji že prepovedali vključevanje novih zmogljivosti v omrežje, ker ga ne morejo več stabilizirati. Z našo tehnologijo bodo ta problem lahko reševali, saj bodo pri presežni proizvodnji energijo porabili za shranjevanje v naši trdni snovi, ko bosta proizvodnja majhna in potrošnja velika, pa jo bodo oddali v sistem.
Zmogljivosti namreč ne moremo določati glede na povprečno porabo elektrike, ampak glede na največjo dnevno špico, da takrat izpolnimo potrebe. Zato se dogaja, da imamo občasno tolikšno proizvodnjo, da elektriko prodajamo po negativni ceni. To se je na primer zgodilo v Nemčiji za veliko noč.

Ste pa zelo zadržani, če o vašem patentu govorimo kot o revoluciji. Zakaj?

Nerad o tem govorim s pompoznimi besedami, ker se morda ne bo zgodilo nič revolucionarnega. Le hitreje in bolj učinkovito se bo nadaljeval trend razogljičenja – na to pa sem zelo ponosen. Vendar to ne bo revolucionarni dogodek v znanosti in tehnologiji.

Želja po hrambi energije je zelo stara.

Morda se tako zdi, ampak razvoj še ni končan. Z inštitutom CES smo si dali leto časa, da dokončamo delujoči prototip, nato bomo z njim morebitnim interesentom dokazali, da je to obetavna tehnologija z dovolj visokim izkoristkom, brez emisij …

Mar ni čudno, da ste toliko časa iskali vlagatelje, glede na pomen tehnologije?

Razvijamo tehnologijo shranjevanja velikih količin električne energije – omrežne energije. To ni konkurenca baterijam ali tehnologijam, ki jih uporabljamo vsakodnevno v gospodinjstvu. Primerljiva tehnologija so črpalne elektrarne. Ima pa naša to prednost, da jo je bistveno laže umestiti v prostor, ne potrebuje gravitacijskega padca in vodnih zajetij, obrat bi bil lahko manjši in bi manj obremenil okolje.
Takoj ko smo našli vlagatelja in novico sporočili medijem, se je zanimanje izredno povečalo. Ko sem pred tem z istimi besedami iskal vlagatelje, je bilo zanimanje trenutno, a iz tega ni bilo nič. Mogoče je to res moč medijev.

Ste vlagatelje iskali tudi na tujih trgih?

Ne, hotel sem, da bi to ostala naša tehnologija, zato sem tudi toliko časa iskal vlagatelja pri nas. Enostavno bi bilo iti v tujino in tehnologijo ponuditi denimo kitajskemu vlagatelju. Verjetno bi hitro odprl denarnico. Da bo to slovenska tehnologija, mi je zelo všeč in upam, da jo bomo še naprej razvijali s slovenskim gospodarstvom.

Kako se bo poznala potrošniku? Bo kaj privarčeval?

Omenil sem trend razogljičenja. Če se namesto potrošniki imenujemo prebivalci tega planeta, mislim, da je za nas to zelo pomembno. Drugo je, da bo proizvodnja električne energije bolj učinkovita, ker nam ne bo treba zavreči presežkov. Kar pa že pomeni, da se bo cena električne energije znižala.

Za potrošnika je to lepa napoved.

Tega z gotovostjo ne morem napovedati (smeh). Lahko pa napovem, da bodo imeli proizvajalci nižje stroške. Ali bodo to prenesli v nižjo ceno elektrike, je drugo vprašanje.

Koliko bo stala postavitev takšnih zmogljivosti shranjevanja energije?

Tehnologija je razmeroma draga, govorimo o milijonskih zneskih, je pa čisto odvisno od moči obrata.

Kaj pa pomeni za ohranjanje in varovanje okolja?

V omrežje bomo lahko vključevali večji delež energije iz trajnostnih virov. Tehnologija nima emisij in ne porablja surovin. Ko je enkrat postavljena, tudi obratovanje ni več drago. Poleg tega lahko segment tehnologije, v katerem shranjujemo energijo, razklopimo od segmenta, v katerem jo izločamo v omrežje. V Sahari ali Savdski Arabiji, na primer, je veliko sonca in vetra, vendar te energije ne moremo izkoriščati, ker je ne moremo spraviti do potrošnikov v Evropi po bakrenih kablih, energijske izgube bi bile prevelike. V našem primeru bi tam postavili hranilnik električne energije, kovinske elemente, v katere smo shranili energijo, pa bi z večjimi ladjami prepeljali na našo stran, kjer bi to energijo izkoristili.

Kdaj bi lahko tehnologija postala dostopna in uporabna?

Kot rečeno, smo si vzeli leto dni, da izdelamo prototip. Na začetku prihodnjega leta se bomo predvidoma lahko začeli pogovarjati, kako postaviti prvi obrat za hranjenje električne energije. To je odvisno tudi od vlagateljev. Glede na dosedanji odziv pa ne bo večjih težav, tako da bi lahko kmalu začeli graditi prvi obrat, ki bo deloval v realnih razmerah.

V Sloveniji?

Upam. To si zelo želim. Tukaj moram sicer dodati, da največje potrebe po takšni tehnologiji niso v Sloveniji. Bolj jo bodo potrebovali na severu Evrope, na Kitajskem, v Avstraliji, delu ZDA. V Sloveniji imamo črpalno elektrarno, seveda pa se tudi s hidroelektrarnami pojavi problem presežne energije.