Iztirjena razprava za in proti cepljenju

Najbrž je že na prvi pogled jasno, da nagovor »Cepite se, idioti, individualisti, anticepilci!«, čeprav je morda uspešno pritegnil pozornost, ne more imeti želenega učinka. Kljub temu so družbena omrežja v zadnjih tednih polna tovrstnih, nekoliko paternalističnih in avtoritativnih načinov nagovarjanja tistih, ki se (še) niso cepili.

Seveda ne dvomim o tem, da je čim večji delež precepljenih skupni cilj. Prav tako ne zanikam, da je razrast dezinformacij po družbenih omrežjih resen problem. Po svoje tudi razumem tiste, ki jim popustijo živci v trenutni situaciji, ki jo zaznamuje globalno gledano izredna privilegiranost – cepiva imamo namreč dovolj za vse in cilj jesenske precepljenosti je (če se bodo dvomljivci pustili prepričati) realno izvedljiv. Vseeno pa mislim, da zarisovanje ostrih diskurzivnih razlik med skupinama cepljenih (razsvetljenih, razumnih, solidarnih in dobrih) in necepljenih (zavedenih, sebičnih, nepoučenih in moralno oporečnih) ne pripomore k uresničevanju skupnega cilja. Ne pozabimo: ta cilj ni polarizacija okrog vprašanja cepljenja, temveč čim večji delež precepljenih.
 

Jernej Kaluža doktor filozofije, zaposlen na Centru za raziskovanje družbenega komuniciranja na Fakulteti za družbene vede UL Foto Osebni Arhiv

Odgovarjanje na strahove

Absurdnost polarizirajočega in avtoritativnega pristopa v prepričevanju dobro ponazori primerjava promocije cepljenja s telefonsko prodajo. Potencialne stranke produkta a priori nočejo, delež uspešno prepričanih je glede na število klicev najbrž majhen. Predstavljajte si, da bi poleg tega telefonski prodajalci svoje potencialne stranke še nadirali in zmerjali s sebičnimi idioti. Deleža uspešno prepričanih jim s tem najbrž ne bi uspelo povečati.

Odgovor na vprašanje, kako se prepričuje, in bolj specifično podvprašanje, kako prepričevati ljudi, da se cepijo v dani situaciji, seveda ni samoumeven. Sam zagovarjam permisiven in spoštljiv pristop, pri katerem ne zarisujemo razlik med skupinama zaveznikov (cepljenih) in sovražnikov (necepljenih), temveč skušamo, prav nasprotno, poudariti predvsem skupno pripadnost istemu cilju in odpraviti hierarhično razliko med tistim, ki nagovarja, in nagovorjenim. Zdi se mi, da nekaj podobnega delajo tudi tisti, ki se s problematiko komuniciranja znanosti pri nas resno ukvarjajo, denimo Zarja Muršič, Luka Renko, Sašo Dolenc idr. V njihovi praksi informiranega prepričevanja, ki skuša prej kot na dezinformacije odgovarjati na strahove, neposrednega nadiranja ali bučnega polemiziranja z mnenji nasprotnikov cepljenja nisem zasledil.



Čeprav se mi zdi potrebno na vsak način izogniti se množični mnenjski polarizaciji okrog vprašanja cepljenja, menim, da mora učinkovita procepilna kampanja, v nasprotju z vladno, ki preveč stavi na marketinški pristop, reklamne panoje in oglaševanje v (provladnih) medijih, potekati kapilarno. Uspešnejša bo, če se bo vanjo vključila širša množica neprofesionalnih prepričevalcev. Tudi nekatere raziskave kažejo, da je pri sprejemanju odločitev glede cepljenja najpomembnejši nagovor bližnjih oseb.


 

Izogibanje polarizaciji

Učinkovitost tovrstnega kapilarnega pristopa je v zadnjem času dokazala presenetljivo prepričljiva zmaga kampanje za vodo. Sam domnevam, da je bila del formule za njen uspeh, četudi je ta nedvomno pogojen tudi s splošnim protivladnim sentimentom, tudi taktika izogibanja zgolj opozicijski, identitarni in binarni, »mi proti njim«, strukturi mobilizacije. Akterji kampanje so – namesto mobilizacije prek sovražnika – uporabljali predvsem univerzalističen govor, prilagojen univerzalistični naravi vode kot objekta: »Dajmo vsi skupaj poskrbeti za vodo, dajmo poskrbeti, da bo voda skupna!«

Iluzijo, da so močni čustveni odzivi in prepiranje z zagretimi nasprotniki cepljenja (teh ne gre enačiti z vsemi, ki do tega trenutka še niso bili cepljeni) koristni, spodbuja predvsem na družbenih omrežjih prevladujoča logika ekonomije pozornosti, ki favorizira vsebine, ki spodbujajo binarno polarizacijo v obliki nasproti postavljenih mnenjskih skupin. Tovrstna afektivna polarizacija, ki stavi predvsem na zarisovanje negativnih lastnosti nasprotne skupine, pritegne uporabnike in jih nagovarja k njihovemu lastnemu angažmaju v mnenjski vojni.



Družbena omrežja, še posebej facebook, s tem dosežejo pozornost in participacijo uporabnikov, ki sta, pretvorjeni v veliko podatkovje, glavni vir moči digitalnih platform. Tudi zato digitalne platforme algoritemsko spodbujajo neskončno in neproduktivno razpravo »za in proti«. Kaj lahko se, denimo, zgodi, da bo tudi naše izlitje besa nad anticepilci dobilo veliko pozornosti in goro všečkov. Pravzaprav je to veliko bolj verjetno kot v primeru bolj umirjenih in argumentiranih objav. Vprašanje je le, ali bodo to všečki že prepričanih (in cepljenih) ali tistih, ki jih je treba k cepljenju (še) nagovoriti. Ravno ti zadnji so namreč tisti, ki bi jih moralo naše prepričevanje doseči.
 

Mobilizacija prepričanih

Četudi sam mislim, da je nezmožnost delovanja onkraj identitarne strukture »mi proti njim« tudi nasploh problem današnjega političnega prostora, lahko afektivna polarizacija v določenih okoliščinah doseže svoj namen. V kontekstu slovenske politike lahko kot tovrsten relativen uspeh štejemo, denimo, delegitimacijo SDS na zadnjih parlamentarnih volitvah leta 2018 (pa tudi že na nekaterih prejšnjih). Slovenski politiki je uspelo doseči tolikšno mobilizacijo levega in levosredinskega političnega telesa, da Janezu Janši kljub zmagi vsaj sprva ni uspelo sestaviti vlade.



Afektivna polarizacija, ki izpostavlja negativne plati nasprotne politične opcije, je torej lahko učinkovita strategija pri mobilizaciji že prepričanih. Učinkovita je lahko, ko je cilj doseči večino, četudi za ceno distanciranja od nasprotne skupine. Ne deluje pa, kadar je namen kampanje bolj ali manj splošen konsenz. Ta se lahko doseže le s prepričevanjem druge skupine, ki rezultira v prehajanju med skupinama, kot to velja v primeru procepilne kampanje. Pri tej je namreč mobilizacija cepljenih irelevantna, njen cilj pa je, da bi čim več pripadnikov skupine necepljenih prešlo v skupino cepljenih in da bi bila polarizacija kot taka odpravljena.

Pozicioniranje proti skupini anticepilcev skratka nima smisla. Tovrstne skupnosti namreč ni in je niti ni vredno ustvarjati. Obstajajo ljudje, ki so se do danes cepili, in tisti, ki se niso. Trenutno je v Sloveniji necepljenega približno petdeset odstotkov odraslega prebivalstva. Jasno je, da je postaviti se v frontalni spopad s tako velikim deležem populacije politično kontraproduktivno. Upoštevati je treba tudi, da so necepljeni heterogena skupnost, sestavljena tudi iz oseb, s katerimi bi lahko v mnogih drugih kontekstih tvorili produktivna politična in osebna zavezništva. Če bi skratka lahko rekli, da je s populacijo, ki kaže rasistične težnje, nekaj esencialno narobe, bi skupni problem necepljenih težko detektirali.

Upravičeni dvomi

Nekateri se na primer (še) niso cepili enostavno zato, ker niso imeli časa. Nekateri zato, ker hočejo še malo razmisliti in imajo, tudi razumne, dvome. V tem kontekstu je vredno omeniti, da vsi ti dvomi niso padli z neba: v zadnjega pol leta smo bili priča veliki zmedi, neučinkovitemu vladnemu komuniciranju, kontradiktornim informacijam in spremembi cepilnih strategij. Še večji problem je vladni poskus izkoriščanja pandemije za uvajanje avtoritarnih političnih prijemov, zaradi česar se morda kdo ne želi cepiti tudi iz protivladnih sentimentov. Tudi nasploh je skeptičnost do tega, da bo svet za vse nas postal lepši z užitjem neke substance – ne povsem neupravičeno – eden najbolj globoko zakoreninjenih človeških refleksov. Da bo mera polna, k premagovanju dvomov gotovo ne pomagajo – sicer izredno redki, a medijsko odmevni – stranski učinki cepiv.



Ne obstajata torej dve veliki skupini, recimo jima cepilci in anticepilci. Tudi v nagovoru je smiselno opustiti strukturo »mi proti njim« in staviti na univerzalizem: »vsi smo na istem, vsi imamo dvome in pomisleke, a dajmo se cepiti!«. Tudi mene je bilo v prvih tednih po obeh odmerkih cepiva AstraZenece strah, zdaj pa je vse dobro. K cepljenju me ni nagovoril nekdo, ki bi me ozmerjal z anticepilcem, niti ne gola vera v avtoriteto znanosti, temveč predvsem informirano prepričevanje in učinkovito sporočanje znanstvenih ugotovitev, ki so jih posredovali tisti, ki jim zaupam. Tudi zaradi osebne izkušnje skratka verjamem, da prava razsvetljenska pozicija ni izpostavljanje in distanciranje od nerazsvetljenega, neumnega in zavedenega »anticepilstva«, temveč vera v to, da smo vsi skupaj zmožni – tudi z informiranim prepričevanjem – sprejemanja avtonomnih in racionalnih odločitev.