V nadaljevanju preberite:

V času pandemije se zdi razdvojitev še posebno očitna. Tudi zato, ker smo pod preprogo pometli nešteto pomembnih vprašanj: kakšna bo kolateralna škoda ukrepov zaradi pandemije, kakšna je prava mera solidarnosti manj ranljive populacije z bolj ogroženimi in predvsem kakšna je sprejemljiva mera tveganja za okužbo, bolezen in smrt, s katero bi bili kot skupnost pripravljeni v prihodnje živeti, če nam bolezni ne uspe izkoreniniti.

Z dr. Friderikom Klampferjem s Filozofske fakultete v Mariboru sva se pogovarjala tudi o etičnosti obveznega cepljenja ter o neštetih vprašljivih ukrepih oblastnikov, pa tudi o tem, koliko pokornosti in spoštovanja državljani sploh dolgujemo oblasti, ki je morda zakonita, ne pa tudi legitimna.

Med drugim je opozoril, da si »vprašanja, kakšno ceno smo pripravljeni plačati, da bi nekaj sto ali tisoč sodržavljanom prihranili resne zdravstvene težave ali celo smrt, nismo zastavili niti enkrat, čeprav nanj implicitno odgovarjamo vsakič, ko na referendumu zavrnemo predloge, ki ciljajo na izboljšanje javnega zdravja.«

Prepričan je tudi, da je »oblastni diskurz vseskozi moralizirajoč, v času drugega vala pa celo do skrajnosti pridigarski, ko se je krivdo za rast okužb, hospitalizacij in smrti nabijalo neodgovornim posameznikom, ki da iz sebičnosti ali v ideološki slepoti kršijo menda premišljeno zastavljene in pravilno odmerjene ukrepe.«

V intervjuju govori tudi o cepljenju: »Naj poudarim, da je različna obravnava cepljenih in necepljenih etično sporna, vse dokler so cepiva eksperimentalna in jih ni dovolj za vse. Ko bodo prestala preizkus učinkovitosti in varnosti na večmilijonski preizkusni skupini, pa bo ena od možnosti, ki so na voljo državi, da cepljenje proti covidu-19 uzakoni kot obveznost.«