Internet kot nekoč hrana in obleka

Ko človek vstopi v kletne prostore ljubljanske osnovne šole Bičevje, dobi občutek, da je prišel v bunker ruskih hekerjev, ki pripravljajo kibernetski napad na Zahod. Vsepovsod računalniki, tipkovnice, žice, monitorji – in vsi so videti bolj ruski. Rabljeni. Vendar ne pripadajo nobeni tajni organizaciji, temveč društvu Duh časa, ki si prizadeva za na virih utemeljeno gospodarstvo (angl. resource-based economy).

Takšno gospodarstvo gradi na miselnosti, da je treba vse vire, ki jih ima Zemlja na voljo, usmeriti v družbeno korist. Pred desetimi leti je nastalo veliko videov, ki so z novega zornega kota prikazovali, zakaj nastajajo nekateri družbeni problemi, kot je neenaka razporeditev dobrin po svetu. Opisano miselnost sta zaobjela projekt Venus inženirja Jacquea Fresca in serija dokumentarnih filmov Zeitgeist avtorja Petra Josepha, ki sta povezala različne privržence tudi pri nas.

Osnovnošolska pomoč

Ti najprej niso vedeli, kaj pravzaprav početi. Potrebovali so načrt, projekt, dejavnost, s katerimi bi pokazali, kako sistem deluje v praksi. »Imamo računalnike, ki jih kot družba mečemo stran, ker ne vemo, kaj bi z njimi. Na drugi strani imamo ljudi, ki si računalnika ne morejo privoščiti, čeprav je nujen za normalno vključenost v družbo,« je začetno idejo pojasnil član društva Matjaž Ugovšek. Novo dejavnost so poimenovali Računalniki za socialno ogrožene. Decembra 2011 so oddali prvi računalnik, do danes se jih je nabralo približno tri tisoč.

Skupaj osem delavnic imajo razpršenih po vsej Sloveniji, od Maribora do Pirana, največ prometa pa imajo v Ljubljani, kjer imajo tudi najboljše razmere za delo, saj jim je prostore odstopila osnovna šola Bičevje, ki jo je Ugovšek obiskoval kot otrok, pozneje pa se je tja kot kitarist vračal na vaje s skupino Slon in sadež. »Nekoč smo dobili večjo donacijo, štirideset računalnikov naenkrat, in jih nismo imeli kam dati. Zato sem se obrnil na ravnateljico osnovne šole Bičevje in takoj je bila za.« Glasba res odpira vrata, se je strinjal sogovornik. V Mariboru nimajo te sreče, zato v društvu prav zdaj zbirajo denar za boljšo opremo v tamkajšnji delavnici: »Kot če bi bili v Ljubljani nastanjeni v Rogu. Včasih zmanjka elektrike, včasih ni interneta. V Mariboru imamo tudi težave s prostovoljci, v Ljubljani jih je vedno dovolj – v petih letih in pol je tu delalo 137 ljudi.«

Najdejo jih prek centra za socialno delo

Ponudba za zdaj precej presega povpraševanje, predvsem zato, ker se socialno ogroženi pogosto sramujejo svojega položaja. Društvo Duh časa običajno najdejo prek centra za socialno delo. »Najprej jim pošljemo dokument, njihov referent ga overi in izroči prosilcu. Ta se nato oglasi pri nas in prevzame računalnik,« je Ugovšek razložil postopek.


Dejavnost je popolnoma prostovoljna, do danes niso prodali niti enega računalnika, nihče ni bil zaposlen. Drugje to sicer ni pravilo: pionirji brezplačnega razdeljevanja računalnikov iz organizacije Free Geek imajo tudi trgovino, s katero se financirajo, a to zaenkrat ni v načrtih slovenskega društva. Z opremo, ki je ne morejo podariti v Sloveniji, bi najraje osrečili prebivalce katere od držav v razvoju. »Najraje bi videli, da bi se na nas obrnila organizacija, ki bi poskrbela za prevoz te opreme. Kamorkoli. Toda v šestih letih sem ugotovil, da ni poti to tja. Vlaki in ladje vsak dan odpotujejo iz Slovenije, a prevoz stane, mecena ni, pa tudi nihče se noče izpostavljati. Upam, da se bo to nekoč spremenilo,« je bil optimističen Ugovšek, ki je nato odgovoril na nekaj vprašanj za Infoteh.

Je danes možno končati osnovno ali srednjo šolo, če nimaš dostopa do računalnika?

V teoriji že. Možnosti imaš, ampak problem je v tem, da niso enake. Ti problemi se na prvi pogled zdijo banalni, a so zelo temeljni. Če otrok nima dostopa do facebooka in ne more prosto objavljati in videti novic kot nekdo drug, je že takoj stigmatiziran, v smislu: ha ha, ti pa nisi videl te objave. Kaj šele, če mora v knjižnico, da naredi domačo nalogo. Več časa porabi za pot, ni tako osredotočen, kot bi bil v domačem okolju.

Koliko mladih po vaši oceni nima tega privilegija?

Najprej smo raziskali, koliko otrok nima dostopa do računalnika, in si postavili cilj, da vidimo, do kdaj lahko pomagamo vsem. Po teh raziskavah je bilo v Sloveniji tri tisoč otrok brez domačega dostopa do interneta. Do danes smo razdelili prav toliko računalnikov – natančnega podatka sicer nimam, vsekakor pa smo okoli številke tri tisoč.

Izvajate tudi praktično izobraževanje iz osnov računalniškega servisiranja.

Z domžalsko srednjo šolo imamo dogovor, da lahko njihovi dijaki k nam pridejo na prakso. Po drugi strani vsem prostovoljcem samodejno ponujamo vsa znanja, ki so na voljo. Vsak se spoprime z istim naborom izzivov: od tega, da spozna, kako je računalnik sestavljen, do tega, da zna razbrati različne tipe napak.

Kje imajo največje luknje v znanju, preden pridejo k vam?

Zelo različno. Nekateri mlajši imajo ogromno znanja, ne vedo pa, kaj je operacijski sistem Lynux. Starejši to, recimo, vedo, ne sanja pa se jim o facebooku in podobnem. Vsem najprej razložimo, kakšni so različni tipi diskov, ramov ali pomnilnikov, matičnih plošč …


Kdaj ste se začeli ukvarjati z računalništvom?

Sem zelo tehničen tip in samouk. Ko je k hiši prišel prvi računalnik, sem ga hitro razstavil in znova sestavil. Kmalu sem vsem prijateljem pomagal, kadar se je na njihovem računalniku pojavil problem. Ko smo že ustanovili društvo Duh časa, sem drugim članom rekel: Poznam zanimiv projekt v Ameriki, zakaj še mi ne bi poskusili česa podobnega?

Morda se sliši malce hecno, pa vendarle: bi morala biti pravica do dostopa do interneta, vsaj v razvitejših državah, uvrščena med temeljne človekove pravice?

Gotovo. Dostop do znanja mora biti temeljna pravica, danes pa je znanje najlažje dosegljivo prav na internetu. Kable imamo speljane od Indije do severnega tečaja, ne vem, zakaj bi bil problem po njih poslati signale povsod po svetu, da bi bil internet vsem dostopen, kot sta zrak in voda. Internet postaja tako osnovna potreba kot nekoč obleka in obutev. Saj smo v informacijski družbi.

Kako napreduje projekt Wlan, s katerim si prizadevate za odprto in brezplačno brezžično omrežje v Sloveniji?

Organizacija Wlan je obstajala že pred nami, je pa res, da smo v teh krogih zelo povezani, vsak je malo tu, malo tam. Med drugim imajo pri Wlanu zelo napredne metode svetlobnega prenosa interneta, to je projekt Koruza. Cilj je – podobno kot pri Računalnikih za socialno ogrožene – omogočiti čim več ljudem dostop do interneta. Brezžični usmerjevalnik, router, je v osnovi zaklenjen, da si ga uporabnik lahko priredi po svojih potrebah. Wlan Slovenija pa to napravo prepiše s svojim operacijskim sistemom, ki je njihova inovacija in odlična pogruntavščina, o kateri se tudi po svetu veliko govori. Gre za omrežje, ki se dopolnjuje in samo sebe organsko sestavlja naprej. Če imava s sosedom postavljeno to omrežje, ga bova sestavljala skupaj. Čim se bova priključila, bo imel nekdo, ki se bo sprehajal od mene do soseda, ves čas isti signal. Najlepše pri tej zgodbi je, da podpira in spodbuja sosedsko solidarnost, spodbuja skupnost. Dolgoročna vizija bi lahko bila, da občina sama preskrbi svoje prebivalce s širokopasovnim tokom, oni pa poskrbijo za nakup posameznih točk, nato se te strateško postavijo po vsem naselju, da imajo vsi zagotovljen dostop.

Kaj pa država?

Z lahkoto bi to naredila. Gre za enkraten vložek, ki za sto let oziroma za vedno reši problem brezžične povezave. Le vsake toliko časa bi bilo treba kupiti nove brezžične točke. Blizu Ormoža je območje, ki nikoli prej ni imelo interneta, dokler prav Wlan ni poskrbel zanj. Danes imajo tam vsi brezplačnega.

Po drugi strani lahko internet mladostnike spodbudi k odvisnosti od plačljivih naprav, s čimer se ukvarjate tudi v društvu Duh časa.

Predvsem bi opozoril na programe za oblikovanje, za delo z glasbo in montažo filmov, morda tudi Microsoft Office. Ta je osnova, vsi ga uporabljamo, obstaja pa brezplačna alternativa. Prej je bil to OpenOffice, zdaj LibreOffice. Ko greš po računalnik v trgovino, dobiš na njem Windowse z naloženimi številnimi programi, ki so brezplačni le kratek čas …

Torej se borite predvsem proti finančni odvisnosti, ne zasvojenosti z napravami?

Drži, mi smo vse ustvarili na zastonj programih in s tem nismo kršili nobenega zakona. Uporabljali smo kreativna orodja, ki so namenjena skupnosti, od ljudi za ljudi. Te programe pogosto v prostem času izdelujejo programerji, ki so sicer zaposleni pri Applu, Microsoftu …

V kakšnem stanju so računalniki, ki jih dobite?

Večina je brezhibnih. Njihov problem ni toliko povezan s strojno, kot je s programsko opremo. Računalnik je bil dalj časa izpostavljen internetu, različnim virusom, uporabniškim spodrsljajem … Večino teh težav odpravimo s prvim korakom, ko vstavimo nov trdi disk z operacijskim sistemom. Po moji oceni ima od 15 do 25 odstotkov računalnikov vseeno neko hardversko napako.

Kaj pa druge naprave, se kdaj nameravate ukvarjati tudi z njimi? Danes lahko pametni telefon v marsičem nadomesti računalnik.

Res je, telefoni lahko dobro nadomestijo računalnike, ampak verjetno se njihovega popravila ne bomo nikoli resno lotili. Smo tako časovno kot prostorsko omejeni, predvsem pa se s telefoni ne bomo ukvarjali zato, ker je ta tehnologija del načrtnega zastaranja. Naprave so načrtno narejene tako, da se sčasoma pokvarijo in da se jih ne da popraviti drugače, kot da jih nesemo na uradni servis, kjer nam zamenjajo tako rekoč celo napravo.

Pa računalniki niso del istega problema?

So, vendar v manjši meri. So večji in se manj pregrevajo, zato njihove komponente zdržijo dlje. Problem telefona je, da je poleti izpostavljen soncu, medtem ima vklopljeno navigacijo, bluetooth in wifi, v ozadju teče neka igrica, zato se telefon pregreje, elektroliti v njem se zasušijo in stvar »crkne«.

Torej globalno segrevanje vpliva tudi na telefone.

(smeh) Res. Večina prenosnikov se pokvari poleti na morju.

Kar nas morda uči, da je knjiga vseeno primernejša izbira za na plažo kot prenosnik.

Se strinjam, dobro se je tudi odklopiti od teh stvari za vsaj en teden.

Kdo največkrat pride k vam po računalnik? Organizacije, posamezniki?

Težko bi navedel kakšno skupino. Imeli smo različna obdobja. Ko je k nam prišlo veliko ljudi iz Sirije, smo jim precej pomagali. Seveda begunci sami ne pridejo do nas, najprej se na nas obrnejo različne organizacije. Prihajajo tudi upokojenci. Največ ljudi pride do nas prek centra za socialno delo. Medijsko nismo močno odmevni, po drugi strani se prepoznavnosti bojimo, kajti če bi nam preveč ljudi želelo podariti računalnike, jih ne bi mogli shraniti. Zato se bojim tudi tega intervjuja. Po drugi strani je ljudem, ki potrebujejo računalnik, še vedno ali težko povedati za svojo stisko ali sploh ne vedo za nas.

Delujejo podobne organizacije, kot je vaša, tudi v slovenski soseščini?

Ne. Tudi sami smo nekajkrat poskušali to gibanje spodbuditi drugje, a brez uspeha. Bomo pa našo opremo kmalu že drugič poslali v Grčijo. V Atenah so prostovoljske organizacije »zaskvotale« velik hotel – podobno kot če bi pri nas zavzeli hotel Palace v Portorožu. Tam začasno nastanijo begunce in organizirajo delavnice, šolo, tečaje, ljudem pomagajo pri iskanju zaposlitve.

Pred časom ste opremo poslali tudi v Tanzanijo.

Na nas se je obrnil nekdo, ki precej redno potuje tja. Zaupali smo mu »na blef«, saj kdo bi se pri nas oglasil, da bi ukradel dva računalnika? Vse se je lepo izteklo, a to so zelo majhne pošiljke. Tone opreme, ki jo imamo, verjetno nikoli ne bomo mogli porabiti, saj je malenkost preslaba za zahtevne slovenske uporabnike – še vedno pa je to uporabna in pregledana računalniška oprema skupaj z navodili za uporabo.