In memoriam: Akad. prof. dr. Zvonko Fazarinc (1928–2023)

V Kaliforniji se je 9. januarja letos izteklo življenje vizionarja, inovatorja, raziskovalca, mentorja in promotorja na področju naravoslovja, elektrotehnike in računalništva, mednarodno uveljavljenega znanstvenika in ponosnega Slovenca akademika prof. dr. Zvonka Fazarinca.

Rodil se je v Medlogu pri Celju 17. januarja 1928 v zavedni slovenski družini. Delo na kmetiji in srečevanje z razgledanimi gosti v dedkovi gostilni je pomagalo utrditi njegov neizčrpni vir energije in odločnosti. Po končani gimnaziji v Celju je študiral elektrotehniko v Ljubljani, diplomiral leta 1953 in se zaposlil na Inštitutu za elektrozveze. Leta 1960 je bil sprejet na doktorski študij na Univerzi Stanford v Kaliforniji. Tja mu je kmalu sledila družina, žena Draga, obetavna gledališka igralka, in otroka Bojana in Darko.

Po opravljenem doktoratu se je leta 1965 zaposlil v razvojnih laboratorijih podjetja HP. Proti pričakovanjem nadrejenih je zelo hitro rešil zahteven problem s hitrimi diodami, ker se je analize lotil inovativno s simulacijskim programom, ki ga je napisal za nov HP-jev miniračunalnik. Njegovo pionirsko delo se na tem področju odraža še danes v svetovno znanem računalniškem paketu SPICE. Sledili so projekti, pri katerih je Zvonko Fazarinc že imel vodilno vlogo, saj je znal dobro oceniti sposobnosti raziskovalcev in entuziastično spodbuditi njihove raziskave. Vključevali so ga tudi v druge projekte, recimo v razvoj prvega žepnega kalkulatorja. Leta 1976 pa so pod njegovim vodstvom preizkusili zamisel za satelitsko sledenje gibanju po površju Zemlje. Nastalo aplikacijo danes poznamo kot globalni sistem pozicioniranja (GPS).

Leto 1978 pomeni v njegovi karieri pomemben preskok. Pri HP so ustanovili Laboratorij za elektronske instrumente in ga postavili za direktorja. Vizionarsko je uvedel elektronske komunikacijske povezave z vsemi oddelki pri HP in spodbujal usklajevanje raziskav s pomočjo elektronske pošte. Vendar ni skrbel samo za svojo strokovno in znanstveno rast, temveč se je predano posvečal tudi svoji družini. V idiličnem okolju Portola Valleyja je zgradil družinsko hišo, kjer sta z ženo Drago rada gostila slovenske raziskovalce in zmagovalce naravoslovnih in računalniških tekmovanj. Tem je Zvonko Fazarinc omogočal počitniško prakso v Silicijevi dolini. Neusahljivi vir idej in volje ga je nato gnal v načrtovanje počitniške hišice, ki jo je v bližini Montereya z njemu lastno vztrajnostjo, iznajdljivostjo in spretnostjo tudi sam zgradil.

Na Univerzi Stanford so leta 1985 odprli Center za integrirane sisteme in za vodjo postavili Zvonka Fazarinca, ki je sicer tam že predaval o polprevodnikih. V naslednjih letih je postavil še temelje modernemu poučevanju fizike, ko je v jeziku C sprogramiral učne simulatorje, zasnovane na osnovnih fizikalnih interakcijah med delci. Zelo se je tudi zavzemal, da bi na Stanfordu uvedli študij slovenščine.

Od januarja 1987 je 20 mesecev na evropskih univerzah in raziskovalno-razvojnih institucijah predstavljal HP-jeve inovativne rešitve. V predavanja ja vključeval svoje učne simulatorje. Leta 1988 je soustanovil skupino za konceptualno učenje naravoslovja (Conceptual Learning of Science – CoLoS). Ta je povezovala evropske in ameriške univerzitetne raziskovalce, ki so razvijali računalniške učne programe za področje fizike. HP je sponzoriral delovanje skupine, predvsem s svojimi računalniki. CoLoS je med prvimi podprl projekte na Fakulteti za računalništvo in informatiko v Ljubljani, leta 1995 pa še na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru (FERI), kjer so začeli nastajati simulatorji za učenje računalniških algoritmov.

Zvonko Fazarinc je kasneje na FERI spodbudil razvoj simulatorjev za medicino. Medicinska fakulteta na Stanfordu in sklad Lucile Packard, žene direktorja HP, sta leta 1999 podprla razvoj »virtualnega dojenčka«, simulatorja za urjenje pri reševanju poporodnih težav.

O svojih dognanjih je Zvonko Fazarinc redno poročal v znanstvenih in strokovnih člankih. Njegov ostri analitični um je odgrinjal tančice, tuje tudi številnim poznavalcem. Pri pisanju enega svojih zadnjih člankov, že po devetdesetem letu, je potožil, da se ukvarja s »subatomsko analizo gibanja elektronov, kar vodi iz Newtonove dinamike direktno v relativnost« in da se zatika pri objavi, ker znanstvenim revijam ne uspe najti relevantnih recenzentov. Po mnenju njegovih sopotnikov pri HP pa se je treba pokloniti monografiji, v kateri je zbral in uredil dela dr. Barneyja Olivera, nekdanjega direktorja HP-jevih laboratorijev.

Priznanje je dobil tudi doma, v Sloveniji. Leta 1994 je bil imenovan za ambasadorja Republike Slovenije v znanosti, predlanskim pa za častnega člana Inženirske akademije Slovenije.

Ko odide velik človek in znanstvenik, kakor je bil Zvonko Fazarinc, se pretrgajo vezi, ki so se spletle skozi desetletja poklicnega sodelovanja in prijateljstva. Ostanejo pa neizbrisni prispevki k napredku tehnike in znanosti ter dobrobiti sonarodnjakov in človeštva nasploh.