Hubble našel dokaze o manjkajočem členu črnih lukenj

Novi podatki, ki jih je zbral Hubblov teleskop, so dodatek k dokazom, da v vesolju obstajajo tudi srednjevelike črne luknje. Večinoma, kot ugotavljajo znanstveniki, se skrivajo v gostih zvezdnatih kopicah. Srednjevelike črne luknje veljajo za manjkajoči člen med supermasivnimi luknjami v središčih galaksij in majhnimi oziroma tako imenovanimi zvezdnimi ali stelarnimi, ki nastanejo ob eksploziji velikih zvezd. Zadnje imajo maso med tri do deset mas Sonca, supermasivne pa več sto tisoč do milijonov ali milijard mas Sonca.
 
Odkrita črna luknja ima maso več kot 50.000 mas Sonca, so zapisali na spletni strani Hubblovega teleskopa. To vrsto lukenj je težko najti, so pojasnili. »Gre za izmuzljiva telesa. Pri vsakem odkritju je treba upoštevati vse druge alternativne razlage, kar je bilo v tem primeru zaradi Hubblovih podatkov možno,« je razložil Dacheng Lin z univerze v New Hampshiru, glavni avtor študije, objavljene v reviji Astrophysical Journal Letters.
 
Leta 2006 sta teleskopa, ki vesolje spremljata v rentgenski svetlobi – ameriški Chandra in evropski XMM Newton – zaznala močan blišč rentgenske svetlobe. Sprva ni bilo jasno, ali izbruh izvira iz naše ali katere druge galaksije, so pa dogodek pripisali zvezdi, ki jo je raztrgalo, ker se je preveč približala gravitacijsko močnemu objektu, denimo črni luknji.

Presenetljivo je bilo, da se to ni zgodilo v središču galaksije, kjer so praviloma črne luknje, zato so se raziskovalci razveselili morebitnega odkritja srednjevelike črne luknje. A najprej so morali izločiti vse ostale razlage: rentgenski blišč bi lahko pripisali tudi nevtronski zvezdi, ki se hladi. Ekipa je za zbiranje dodatnih podatkov vpregla Hubbla, ki je odkril, da je vir v oddaljeni kopici zvezd na robu druge galaksije. Torej točno tam, kjer bi lahko obstajale srednjevelike črne luknje.


 
Predhodne raziskave so pokazale, da bolj ko je masivna galaksija, bolj je masivna črna luknja v njenem središču. Novi rezultati tako namigujejo, da je kopica zvezd, v kateri je črna luknja 3XMM J215022.4−055108, ostanek pritlikave galaksije, ki jo je raztrgala gravitacija sosednje večje galaksije.
 
Srednjemasivne črne luknje so težko sledljive in zato še ne povsem potrjene in dokazane, saj so praviloma manj aktivne od supermasivnih, njihova gravitacija ni dovolj močna, da bi pogosto trgala zvezde, pri čemer se sprostijo za naše teleskope vidni signali.
 
Novoodkrito nebesno telo ni edini kandidat za srednjeveliko črno luknjo. Leta 2009 je prav tako Hubble v kombinaciji opazovanj teleskopov Swift in XMM Newton odkril HLX-1 na robu galaksije ESO 243-40. Domnevno srednjemasivna črna luknja je v središči mlade kopice zvezd, ki bi bila prav tako lahko ostanek manjše galaksije.

Odkritja odpirajo vrata možnostim, da je še ogromno podobno velikih lukenj, ki ždijo v kopicah zvezd in se bodo morda razkrile, če bo kakšna zvezda prišla preblizu. Hkrati pa odkritje odpira nova vprašanja: ali supermasivne črne luknje zrastejo iz srednjevelikih, kako nastanejo te in ali ležijo predvsem v kopicah zvezd ali tudi drugod.