Harsh Agrawal: »Blogerji, ki kradejo, kmalu propadejo«

Ko je Indijec Harsh Agrawal naredil prvi spletni blog, se mu ni niti sanjalo, da bi z njim lahko kaj zaslužil. Sčasoma se je naučil, kako dobro obiskanost spletne strani preliti v zaslužek, zato lahko danes – to večkrat ponosno poudari – živi od svojega hobija. Osredotočil se je na bloganje o – bloganju. Zato se predstavlja tudi kot znanstvenik za bloge, pa naj ta besedna zveza zveni še tako nenavadno.

Čeprav je že od malega zaljubljen v računalnike in tehnologijo obvlada do potankosti, raje kot o njej govori o življenju nasploh. O napakah, ki jih je storil, o smislu življenja, meditaciji. Za Delo je spregovoril na konferenci inOrbit v Portorožu.

Pred kratkim ste novinarju, ki vas je označil za »enega največjih blogerjev na svetu«, dejali, da se dojemate predvsem kot učečega se blogerja. O čem se učite v zadnjem obdobju?

Digitalni trgi se hitro spreminjajo, zato se vedno najde nekaj novega. Trudim se, da bi se naučil čim več o tem, kako deluje optimizacija spletnih strani za iskalnike (SEO). Če zanemariš to področje, bodo ljudje na spletu težje našli tvojo stran, kar je za blogerja uničujoče. Še vedno pilim svoj slog pisanja, vse več pa se ukvarjam z avtorskimi pravicami.

Slog pisanja omenjate vsakič znova, saj kot Indijec sprva niste tekoče govorili in pisali angleško. Kako ste se soočili z jezikovno oviro?

Z vajo. Obdal sem se s prijatelji, ki odlično govorijo angleško, in jim naročil, naj me opozorijo na vsako napako. Veliko sem se naučil tudi z gledanjem filmov. Ena izmed največjih prednosti interneta je, da nima meja. Kot Indijec lahko dosežem občinstvo po vsem svetu. Ljudje me pogosto sprašujejo, zakaj se ne preselim, denimo v ZDA. A na tuje me ne vleče; najbrž zato, ker imam rad domače ljudi.

Na blogu ShoutMeLoud blogate o bloganju, zato je logično, da je zanimiv predvsem za blogerje. Se tudi »običajni« spletni uporabniki najdejo v vaših vsebinah?

Seveda. Če nasvete, ki jih delim na strani, nekoliko posplošimo, lahko iz njih razberemo vzorec: kako služiti s svojim konjičkom.

Mimogrede: kako ste izbrali ime bloga?

O tem sem dolgo časa razmišljal: hotel sem nekaj neobičajnega, nekaj, kar bi lahko postalo prepoznavna blagovna znamka. Iskal sem imena spletnih strani, ki še niso bila zasedena, ampak spomnil se nisem ničesar uporabnega. Nato sem nekoč med vožnjo v službo zagledal reklamni pano, na katerem je pisalo nekaj podobnega kot Shout me Loud (zavpij naglas), danes se ne spomnim natančno. Ker je osnovna ideja bloganja, da svoje misli povemo na glas in jih delimo z drugimi, se mi je zdelo to ime zelo primerno.

Že pred tem ste blogali na straneh, kot je, denimo, blogspot, in pri tem večkrat storili začetniško napako: »izposojali« ste si ideje drugih blogerjev. Kdaj ste spoznali, da plagiatorstvo ni prava pot?

Res je, to napako na začetku naredi velika večina blogerjev. Verjetno sprva nimamo občutka, da je tudi zapis na blogu avtorjeva last. Na spletu smo namreč navajeni, da je vse brezplačno. Nekoč me je bolj uveljavljen bloger opozoril, da sem ukradel njegovo vsebino. Rekel sem mu: res je, kaj pa zdaj? Odvrnil je, naj jo izbrišem. Šele tedaj sem se začel zavedati, da je bilo moje početje napačno.

Kasneje ste zaradi bloga pustili službo, kar ni bila lahka odločitev.

Drži, imel sem 22 let. Služba v svetovalnem podjetju Accenture je predstavljala določeno varnost, medtem pa sem z blogom zaslužil precej več – po pol leta sem služil po osemsto do tisoč dolarjev na mesec. Znova sem za nasvet prosil prijatelja. Rekel mi je, naj ne oklevam in vse moči usmerim v urejanje bloga, saj sem prišel do točke, o kateri sanjarimo vsi: da bi živeli od svojega hobija.

Verjetno še danes večkrat izračunate, koliko več ste zaslužili z bloganjem.

V petnajstih dneh zaslužim toliko, kot bi zaslužil v enem letu, če bi ostal v podjetju. A to se ni zgodilo čez noč. Za temi številkami so leta načrtovanja, trdega dela, pomembnih odločitev … Ena izmed njih je bila, da sem dal poudarek uporabnosti vsebine. Ljudje po spletu brskajo, da se česa naučijo ali da rešijo problem. Tisti, ki danes berejo moj blog, na njem najdejo uporabne nasvete.

Morali ste se tudi veliko prilagajati. Pred desetletjem so bila družbena omrežja še v povojih, korenito se je spremenilo tudi oglaševanje na spletu …

Na vse skupaj gledam kot na evolucijo. Ker se vse spreminja tako hitro, se včasih sicer vprašam, ali bom lahko zdržal ta ritem, a s tem vprašanjem se verjetno soočijo vsi, ki so kakorkoli povezani z internetom.

Ali dojemate influencerje in youtuberje kot konkurenco?

Edina konkurenca sem sam sebi. Če ne napredujem, izgubljam. Če bi razmišljal drugače, bi se izgubil v primerjavah, saj je konkurenca na spletu brezmejna.

Si danes, ko veljate za uspešneža v svojem poslu, drugi »izposojajo« vaše vsebine?

Oh, pa še kako! Takoj ko objavim prispevek, ga lahko najdem na več desetih drugih straneh. A s tem se ne obremenjujem – blogerji, ki kradejo, kmalu propadejo.

Razumevanje bralcev in empatija, poenostavljanje stvari in učenje iz lastnih napak so stvari, ki jih izpostavljate kot ključne lastnosti uspešnega blogerja. Še kaj?

Trdoživost. Kako hitro znaš okrevati po storjeni napaki. Ko sem leta 2008 začel, je bilo zelo malo stvari, iz katerih bi se lahko učil, zato sem delal veliko napak. O najhujši – plagiatorstvu – sva govorila malo prej. Danes si pomagam tudi z meditacijo. Ko je bila pred nekaj leti moja kariera na vrhuncu, se mi je zazdelo, da sem izgubil smisel življenja.

Zakaj?

Na videz je bilo vse super: blog je bil uspešen kot še nikoli, služil sem kot še nikoli. Vendar nisem znal opredeliti, česa si želim. Morda sem delal preveč, bil sem neprestano dosegljiv po internetu in telefonu. Kakorkoli že, potreboval sem odklop in meditacija je tu odigrala ključno vlogo. Zbujal sem se ob štirih zjutraj, čez dan sem meditiral, in hodil spat ob devetih zvečer. Bila je »globoka« izkušnja in zelo je pomagala. Kmalu sem si začel postavljati prava vprašanja – denimo, kako pomagati ljudem –, ki so jim sledili pravi odgovori.

Ste bili pod stresom tudi zaradi vseh spletnih strani, ki jih imate? Poleg ShouMeLoud upravljate še štiri strani ter profila na twitterju in facebooku.

Morda, a moram poudariti, da sem sestavil ekipo treh ljudi, saj sam ne bi zmogel vsega. Pomaga mi tudi žena, predvsem pa se zanašam na spletna orodja, kot sta JetPack in SocialPilot – zadnji se je izkazal kot izjemno uspešen za upravljanje družbenih omrežij. S pravim orodjem lahko pri urejanju strani prihraniš ogromno časa.

Kako sicer razporejate svoj čas?

Vsak dan vstanem ob petih zjutraj ter opravim jogo in meditiram. Nato si izpišem tri stvari, ki jih moram ta dan postoriti. Z njimi se ukvarjam najkasneje do sedmih zvečer. Če jih do takrat ne izpeljem do konca, jih preložim na naslednji dan, saj je večer čas za mojo družino.

Predvidevam, da vam je kot blogerju težko potegniti ločnico med zasebnim in javnim življenjem. Kako to storite?

Zanimivo, o tem še nisem razmišljal (daljši premislek). Družinskega življenja na spletu ne izpostavljam. Pri drugih stvareh pa se vprašam, ali bo informacija komu koristila ali ne. Če bo, jo objavim, v drugem primeru pa jo zadržim zase.

Kdo lahko z bloganjem zasluži milijon dolarjev?

Najprej moraš ugotoviti, do česa čutiš strast. Recimo, da do petih stvari. Nato moraš narediti izbor, katera izmed njih je najbolj dobičkonosna – da bo pritegnila dovolj bralcev in oglaševalcev. Naposled moraš preveriti še konkurenco. Če so vsi pogoji izpolnjeni, se začne trdo delo. Je mogoče z bloganjem zaslužiti milijon? Seveda, v najboljšem primeru v letu in pol. Lahko to stori vsakdo? Ne.