Glasu od Opportunityja (še) ni

Prašno neurje se na Marsu umirja, a rover Opportunity ostaja tiho. Roverjeve baterije se namreč polnijo prek solarnih panelov, sončne svetlobe pa je bilo zaradi ogromno prahu v atmosferi bore malo.

Tako ekipa na Zemlji ni zaznala signala skoraj 15-letnega roverja že od 10. junija. Ga bo dočakala? Ekipa je, kot so zapisali na spletni strani Nase, optimistična. Pred neurjem so ugotovili, da so bile baterije kljub starosti v relativno dobrem stanju, prah, ki se je vzdignil s tal na začetku poletja, je tudi ublažil temperaturna nihanja, zato verjamejo, da strupeni mraz ni bil usoden za robota, a dokler se stik ne vzpostavi, tega ne morejo potrditi. 

Kaj lahko naredijo do takrat? 

Koliko sončne svetlobe prispe do tal oziroma motnost ozračja merijo s tako imenovano enoto tau. 10. junija je ta znašala 10,8, po navadi je motnost 0,5. Tau mora pasti na dve, da se bodo solarni paneli lahko začeli polniti. Motnost bodo pri Nasi spremljali s pomočjo orbiterja Reconnaissance. Z mrežo zemeljskih teleskopov, ki so namenjeni stikom med Zemljo in sondami v vesolju, oprezajo za morebitnimi pingi, to so avtomatski signali, ki jih robot pošlje ob bujenju sistema. 

Rover ima več varnih načinov delovanja. Inženirji menijo, da je trenutno zagotovo v načinu delovanja ob nizki energiji v baterijah in se bo zbudil, ko bodo paneli začutili sonce. Varnostna ura je kritična pri stanju hibernacije, saj sicer rover ne ve, kdaj mora komunicirati. Ko rover dlje časa ne vzpostavi stika z Zemljo, se lahko vklopi tudi varnostni način za pregled komunikacijskih sistemov. 



Ko, če, se bo vzpostavil stik, bo trajalo še kar nekaj časa do popolnega okrevanja, saj morajo zbrati čim več podatkov – od zgodovine dogajanja z baterijo, ure, do fotografij samega sebe – da ocenijo, kako naprej. Pa vendar, rover morda ne bo več takšen, kot je bil. Baterije so morda bile predolgo brez polnjenja, zato je kapaciteta padla, in se bodo hitreje praznile. Sam prah pa, kot so pojasnili pri Nasi, ni tako težaven, saj praviloma s časom, kot se je izkazalo že v preteklosti, pade z roverja sam od sebe.