V izbor Odlični v znanosti 2022 Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), ki so bili predstavljeni v okviru dogodka Dan ARRS 2022: Podpiramo odličnost, se je uvrstilo 21 dosežkov različnih avtorjev z raznovrstnih področij. Med sedmimi znanstvenimi dosežki v družboslovju in humanistiki je bil nagrajen tudi dosežek jezikoslovke dr. Vesne Mikolič »Cankar v petih korakih«, ki je pod naslovom Ali bereš Cankarja? pri Slovenski matici izšel v knjižni obliki.

Knjiga profesorice slovenskega jezikoslovja in raziskovalke na Znanstveno-raziskovalnem središču v Kopru in na Univerzi v Trstu predstavlja povsem novo branje Cankarja, pri katerem so nova spoznanja po avtoričinih besedah plod »meddisciplinarne povezanosti jezikoslovnih in literarnih ved ter digitalnih pristopov«.

Literarna zgodovina je Ivana Cankarja določila za enega največjih, če ne celo največjega slovenskega pisatelja, pa vendar tako slovenisti kot drugi strokovnjaki opozarjajo, da njegova veličina ni porok za branost. Zakaj se bralcem kanonizirani slovenski avtorji tako radi zatikajo? Je tega res kriva šola?

Slovenska družba je v zadnjem stoletju doživela zelo hiter razvoj na vseh področjih, industrializacija je pospešila preseljevanje ljudi s podeželja v urbana središča, življenje prej pretežno ruralnega prebivalstva se je moderniziralo tako po vaseh kot v mestih. Tako slovenski socialni realizem izpred druge svetovne vojne in po njej pripoveduje o razmerah, ki se današnjega človeka težje dotaknejo, pri delih slovenskega realizma pa k težji recepciji prispevata še predmoderni slog in arhaični jezik.

Tudi Cankarja dojemamo kot slogovno zahtevnega pisca, ki naj bi poudarjal predvsem trpljenje, temne strani slovenskega življa, čeprav je prav on bistveno moderniziral slovensko prozo, tako motivno kot jezikovno. Šole in šolski sistem so krivi tedaj, ko se učni načrti, maturitetne pole, učiteljice in učitelji ne potrudijo dovolj, da bi v slovenski književnosti poiskali tiste elemente, s katerimi se današnji mladi vendarle lahko poistovetijo oziroma ki jih je možno aktualizirati, tako da ti avtorji za mlade postanejo zanimivi.

Kako lahko sekundarna literatura o kanoniziranih avtorjih in avtoricah, čeprav teh med njimi skorajda ni, pripomore k njihovi branosti? Je v tem po vaši oceni uspešna?

Slovenska literarnoteoretska in literarnozgodovinska dela prispevajo predvsem k novim znanstvenim dognanjem o okoliščinah in postopkih ustvarjanja slovenskih avtorjev, avtoric pa na žalost precej manj. Vendar ta dela nimajo neposrednega namena spodbujati branje obravnavanih avtorjev. Če izvzamemo priročnike za branje maturitetnih del, take literature pravzaprav primanjkuje. Funkcijo omogočanja lažje recepcije literarnih del imajo spremne besede, ki so lahko res učinkovite, če se te vloge zavedajo in ne ostajajo zgolj v polju teoretskega raziskovanja. Vsekakor so pohvale vredni tisti uredniki in založbe, ki poskrbijo za knjižne izdaje s spremno besedo.

Spodbujanja branja Cankarjevih del ste se lotili še posebej inventivno, v petih korakih. Zakaj ste se odločili za takšen, mestoma »numeričen« pristop?

Tako kot moramo pri učenju jezika usvojiti neki obseg besedišča, da se nam začnejo odpirati še drugi pomeni, tako tudi v literarni svet nekega avtorja lažje vstopamo, če poznamo njegovo osnovno besedišče. Ko sem z raziskavo prišla do Cankarjevih ključnih besed, se mi je na tej osnovi izoblikoval sistem novih bralnih strategij, razdeljen na pet korakov. Branje Cankarja v petih korakih navidezno ponuja recept za instantno branje, v resnici pa se z vsakim korakom bolj poglabljamo v njegov svet. Ti koraki so tako povezani najprej s prepoznavanjem ključnih besed, nato načini vzpostavljanja njihove moči, v tretjem koraku gre za idejne plasti Cankarjevih del, v četrtem iščemo njihovo kulturno in medkulturno razsežnost, kar vse v zadnjem koraku zaokrožimo tako, da se prepustimo ritmu in razpoloženju njegovih del.

V prvem koraku ste razgrnili nabor ključnih besed, ki se pojavljajo v Cankarjevem opusu. Kako točno ste prišli do tega nabora? Kaj nam o Cankarjevem delu sporoča njegovo temeljno besedišče?

Kot jezikoslovki, ki se s književnostjo ukvarjam z vidika literarne pragmatike in teorije ključnih besed, so mi tu prišli prav pristopi digitalne humanistike in korpusnega jezikoslovja. Tako sem najprej oblikovala Cankarjev korpus, to je elektronsko zbirko besedil, ki so prosto dostopna na Wikiviru. Korpusna analiza je pokazala, da se tri četrtine besed v njegovih delih ponavljajo, približno pet odstotkov pa je takih, ki se pojavljajo več kot stokrat ali celo več kot tisočkrat. Prav v to zadnjo skupino sodi njegovih petsto ključnih besed, ki so v prilogi moje knjige predstavljene v seznamih po pogostosti in po abecednem vrstnem redu.

Med Cankarjevimi ključnimi besedami prevladuje precej elementarno besedišče, ki izhaja iz človeka in njegovega vsakdanjega okolja. A Cankarjeve preproste besede niso prostaške in surove, niti visokoleteče, eterične in nerazumljive, njihova moč izvira prav iz njihovega pogostega ponavljanja v različnih, nepredvidljivih besednih zvezah, kontekstih in prenesenih pomenih, ki se razraščajo vse do simbolov. S tem jih dvigne v visokokultivirano govorico in jim da posebno težo, ki sooblikuje idejno plast njegove literature.

Tako se kot najpogosteje uporabljena beseda in kot prva na seznamu ključnih besed pojavlja leksem oči, kar kaže na to, da Cankar ni bil le programsko usmerjen v opazovanje sveta z lastne perspektive, pač pa se vse dogajanje v njegovih delih odslikava skozi oči njegovih junakov. Prav tako lahko ugotovimo, da imajo Cankarjevi temni simboli vedno tudi svoj nasprotni, svetli pol, na primer senca – sonce, blato – zvezde, in da iste besede lahko enkrat pomenijo trpljenje, drugič upanje, kot denimo klanec ali dolina. Na tej osnovi lahko, v nasprotju z nekaterimi preteklimi interpretacijami, pridemo do spoznanja, da Cankarjevo hrepenenje ni le večno iskanje nedosegljivega, pač pa kot prvinsko gibalo življenja povezuje človekovo trpljenje in njegove sanje po novem življenju. Kot je v enem svojih zadnjih esejev ugotavljal tudi Boris Paternu, je dno pri Cankarju v nekem smislu vir upanja. Pravzaprav so v vsakem njegovem delu vsaj nakazani luč, upanje, novo življenje, v takšni ali drugačni obliki.

V knjigi seveda obdelate še druge vidike Cankarjeve literature, njegove kulturne poglede, štimungo njegovih besedil in podobno, ki jih naposled sestavite v celoto. Se boste oziroma ali bi se podobno lotili tudi kakšnega drugega avtorja?

Cankar je bivanjsko tematiko posameznika dvignil tudi na skupnostno raven. Enega od razlogov za njegovo senzibilnost za narodno vprašanje lahko vidimo v bivanju na Dunaju, kjer je preživel celo desetletje, vse svoje zrelo ustvarjalno obdobje. Ta medkulturni pogled in ta prepotrebna distanca sta gotovo prispevala k njegovi zmožnosti, da je tako pozorno videl narod in mu s svojim pogledom pomagal na poti k prerojenju. Cankar je v resnici slovenski Shakespeare; tako kot je ta povzemal angleškega duha in soustvarjal angleški jezik, tako je Cankar v svoje delo zajel slovenskega duha in jezik, obenem pa vplival nanju.

Ko poznamo ta pomenska in idejna izhodišča Cankarjeve govorice, pa se lahko zgolj še prepustimo razpoloženju in ritmu njegovih del, ki izhajata prav iz ponavljajočih se ključnih besed, motivov in idej. Podobno sem že analizirala še nekatere druge avtorje in lahko rečem, da je zelo zanimivo prepoznavati avtorje po njihovem ključnem besedišču, kar se da s pridom uporabiti tudi v šoli.

Bralska recepcija, zlasti med mlajšimi generacijami, se spreminja v prid avtoricam in pripadnikom marginaliziranih skupin. Beli moški, njihovi privilegirani vidiki in izkušnje, so za mlajše bralce out. Toda Cankar je veliko energije posvetil temam, ki so v ospredju danes, denimo razredu, razmerjem med družbenimi razredi ...

Absolutno je bil Cankar glasnik marginaliziranih družbenih skupin v času porajajočega se divjega kapitalizma. Izredno empatično se je lahko vživel tudi v žensko, Gospa Judit je feministični roman par excellence, Hiša Marije Pomočnice pa dokaz izjemnega razumevanja bolnih deklet, tudi njihove zatrte seksualnosti. V živalskih črticah vizionarsko opozarja na tragične posledice človekovega vehementnega odnosa do vseh drugih živih bitij, do narave nasploh.

Kaj pa je vas najbolj pritegnilo k Cankarjevemu opusu?

Cankar me je v svoj svet potegnil med študijem, in to tako močno, da sem sanjala o njem. Začutila sem njegovo iskreno željo po pisanju, skladnem s pristnim odnosom do sveta. Začela sem občudovati njegovo neposrednost, mojstrsko povezano s patosom. Ta me ni več motil ali oviral pri razumevanju, pač pa sem ga začutila kot pisateljevo ljubezen do človeka in slovenske družbe, ki ji je res želel najboljšega razvoja. Prav tako danes v iskanju njegovih literarnih oseb najdem rešitve tudi zase. Se mi je pa sedaj, ko so mi po opravljeni raziskavi njegovo besedišče in njegovi postopki postali še bližji, še lažje potopiti v njegov svet; v trenutku sem notri in tako lahko z užitkom najdevam sestavine svojega lastnega novega življenja.