Dinozavri naj ne bi bili navdih za grifone

Grifon je veličastno bajeslovno bitje s telesom leva ter glavo in krili orla. Najstarejše upodobitve izvirajo iz starega Egipta in z Bližnjega vzhoda, bitja imajo dolgo zgodovino tudi v srednji Aziji in Grčiji. Od osemdesetih let prejšnjega stoletja velja prepričanje, da so grifone navdihnili fosili dinozavra Protoceratopsa, ki so jih domnevno našli na nahajališčih zlata v gorovju Altaj v današnjem Kazahstanu. To teorijo so zdaj znova pretresli in paleontologa dr. Mark Witton in Richard Hing z Univerze v Portsmouthu menita, da je čas, da ozadje zgodbe o fantastični zveri spišejo na novo.

Kot je zapisano v članku, objavljenem v reviji Interdisciplinary Science Reviews, ni trdnih dokazov, ki bi podpirali teorijo (gre za enega najbolj znanih geomitov) zgodovinarke in klasične folkloristke Adrienne Mayor. Na podlagi grških in latinskih besedil ter sorodnih umetniških del je postavila tezo, da so skitski iskalci zlata naleteli na fosilizirana okostja Protoceratops in nato po trgovskih poteh proti jugozahodu razširjali zgodbe o nenavadnih kljunatih štirinožcih. Wittonova skupina zdaj poudarja, da si grifoni in dinozavri anatomsko niso podobni, prav tako fosilov niso našli v bližini starodavnih nahajališč zlata. V antičnih besedilih so ta bitja varovala neprecenljive zaklade v srednji Aziji.

Protoceratops je bil majhen, okoli dva metra dolg rastlinojed dinozaver, ki je živel v Mongoliji in severni Kitajski v obdobju krede (pred 75 do 71 milijoni let). Spadajo v skupino rogatih dinozavrov. Obstaja veliko različnih upodobitev grifonov skozi stoletja, vendar imata Protoceratops in grifon pravzaprav le malo skupnih značilnosti: štiri okončine in kljun. Podaljški lobanje dinozavra štrlijo nazaj, medtem ko greben grifonov štrli navzgor. Grifoni so upodobljeni z razmeroma dolgimi okončinami z močnimi kremplji (včasih ima vse štiri tace levje, pogosto pa ima sprednje noge ptičje), Protoceratops je imel sprednje noge krajše kot zadnje in tope kremplje. Rep dinozavra pa v ničemer ni podoben mačjemu.

Kot ugotavljata paleontologa, so zamisli, da bi fosile odkrili nomadi, ki so iskali zlato, malo verjetne. Fosile so namreč kasnejši raziskovalci našli daleč stran od nahajališč zlata. »Po teoriji naj bi nomadi našli napol razgaljene fosile, kot da bi šlo za nedavno poginule živali. Vendar so ponavadi vidni le koščki dinozavrovih kosti, te pa nepoznavalci večinoma spregledajo. Če bi želeli odkriti celotno okostje, bi ga morali izruvati iz skal, kar je še za sodobne paleontologe z vso tehnologijo zahtevna naloga. Bolj verjetno torej je, da so fosili Protoceratopsov ostali neopaženi, četudi so bili nomadi na območjih, kjer bi jih lahko našli,« je komentiral Witton.

Primerjava okostja dinozavra in nekaterih antičnih ilustracij grifonov VIR: Mark Witton  

Prav tako se ne ujemajo scenariji o tem, da so se zgodbe o grifonih začele s srednjeazijskimi fosili in se nato širile proti zahodu, pa tudi v antični literaturi ni nedvoumnih omemb fosilov Protoceratopsa. »Vse o poreklu grifonov je skladno z razlago o namišljeni zveri, ki so si jo zamislili kot himero med velikimi mačkami in pticami ujedami. Sklicevanje na vlogo dinozavrov, zlasti vrste iz oddaljenih dežel, kot je Protoceratops, v zgodbe o grifonih vnaša nepotrebno zapletenost in nedoslednost glede njihovega izvora, prav tako ta sklicevanja ne zdržijo natančnega pregleda,« je pojasnil Witton.

Avtorji nove študije sicer poudarjajo, da so fosili vsekakor bili kulturno pomembni in so navdihnili številne mitološke zgodbe po vsem svetu. »Z idejami, da so starodavna ljudstva naletela na dinozavrove kosti in jih vključila v mitologijo, ni v osnovi nič narobe, vendar moramo takšne ideje preveriti z realnimi zgodovinskimi, geografskimi in paleontološkimi dejstvi. Sicer gre le za špekulacije,« je poudaril Richard Hing.

»Vsa mitološka bitja ne zahtevajo razlage s pomočjo fosilov. Nekateri najbolj znani geomiti – Protoceratops in grifoni, otoški pritlikavi sloni in kiklopi ter zmaji in dinozavri – nimajo nobene resne podlage v dokazih. Te razlage so vznemirljive in se tudi zdijo verjetne, vendar pri tem ignoriramo naše vse večje znanje o geomitih, ki temeljijo na dejstvih in dokazih,« je še dodal Witton.

Adrienne Mayor je v odzivu za Guardian poudarila, da stoji za svojo raziskavo, je pa pozdravila nove interpretacije. »Grški in rimski avtorji, ki so pisali o grifonih, so poročali, da zgodbe o neznani živali izvirajo iz osrednje Azije, pripovedovali pa so jih ljudje, ki so potovali po trgovskih poteh med Kitajsko in Sredozemljem. Ker se zavedam, da ne moremo biti prepričani, da so zgodbe o grifonih navdihnila opazovanja fosilov, še vedno čakam na dobro protihipotezo, ki v celoti upošteva grško-rimske literarne in umetniške dokaze,« je poudarila.