Človek ni otok

Štiriindvajsetletni Christopher McCandless je ob koncu študija vse svoje prihranke podaril v humanitarne namene ter se aprila 1992 s puško in nahrbtnikom na ramah podal na popotovanje po Aljaski. Nastanil se je v starem, razpadajočem avtobusu ter se preživljal z lovom in nabiranjem. Septembra so ga našli mrtvega; umrl je zaradi pomanjkanja hrane in verjetno zastrupitve. Eden od zapisov, ki jih je načečkal v knjigo Doktor Živago, ki jo je imel s seboj, je bil: »Sreča je resnična le, ko jo delimo.«

Ljudje smo socialna bitja in odnosi so neizmerno velik del našega življenja. Razvoj sposobnosti, pomembnih za socialno interakcijo, se začne kmalu po rojstvu. Ena od njih je skupna vezana pozornost, ki je prisotna že pri dojenčkih in malčkih – gre za sposobnost, da z drugo osebo delimo pozornost na isti objekt ali dogodek. Druga je teorija uma, ki pomeni sposobnost zavedanja in razumevanja lastnih mentalnih stanj in mentalnih stanj drugih. Otroci postopoma razvijejo razumevanje tega, da imajo drugi ljudje lastna prepričanja, namere in želje, ki so lahko drugačni od njihovih, poleg tega pa prepričanja ne ustrezajo vedno realnosti in so lahko napačna.



Pripadnost in sodelovanje sta z evolucijskega vidika pomembna za naše preživetje. To, da smo del skupine, nam omogoča večjo zaščito in učenje ustreznega vedenja od drugih. Odnose je mogoče proučevati z najrazličnejših vidikov in nekaj odgovorov nam lahko da tudi proučevanje možganov. Naši možgani in um se oblikujejo in delujejo skozi neprekinjeno interakcijo z drugimi. Ne gre za enosmerne procese, temveč za nenehen vzajemni vpliv med nami in okoljem.

Delovanje naših možganov oblikuje naše vedenje in učenje, vključno s socialno interakcijo, naš socialni kontekst pa vpliva na možgansko strukturo in funkcijo. V možganih potekajo kompleksni procesi, ki omogočajo doživljanje socialnega okolja na način, ki se nam pogosto zdi samoumeven – razlikovanje človeka od prometnega znaka, prepoznavanje prijatelja na ulici, občutek bolečine, ko se oseba zraven nas udari v prst. Nevroznanost se pomika od tega, da skuša čustvene in socialne procese razlagati z delovanjem posameznih delov možganov, ter se vedno bolj osredotoča na povezave med številnimi nevronskimi omrežji. Napredne metode slikanja možganov, kot je funkcijsko magnetnoresonančno slikanje, omogočajo, da delovanje teh omrežij tudi podrobno proučujemo.


 

Kako procesiramo socialne informacije

Socialna kognicija je širok pojem, ki zajema kognitivne procese, povezane s hrambo in razumevanjem informacij o samem sebi in drugih ljudeh. Ti so potrebni za to, da interpretiramo socialne informacije in se ustrezno obnašamo v socialnem okolju. Obstajajo številne teorije o socialni kogniciji, ki pa se strinjajo, da ti procesi ne potekajo v strogem zaporedju, temveč se med seboj prepletajo. Tri od področij socialne kognicije so zaznavanje socialno pomembnih dražljajev, njihova interpretacija in vedenjski odzivi nanje.



Dražljaji, ki so pomembni za socialno komunikacijo, so različnih čutnih modalitet – od vidnih in slušnih do taktilnih in olfaktornih. Mednje spadajo človeško gibanje, telesna govorica, dotik, ton glasu ... Vse to nam daje informacije o tem, kaj ljudje okrog nas trenutno počnejo, in omogoča predvidevanje vedenja v prihodnosti. Pri zaznavanju dražljajev je pomemben primarni somatosenzorični korteks – območje možganske skorje, kjer se obdelujejo čutne informacije iz celega telesa. Obstajajo tudi območja, specializirana za specifične procese, na primer zaznavanje biološkega gibanja, kot sta smer pogleda ter premikanje obraza in telesa. Pri prepoznavanju obrazov je pomembno tudi območje, ki se imenuje fuziformni girus.



Ko zaznamo dražljaj iz okolja, se odvije hitra in avtomatična presoja o tem, ali je ta dražljaj za nas relevanten. Dražljaji, ki jim pripišemo čustveno vrednost in jih interpretiramo kot za nas pomembne, imajo prednost pri nadaljnjem procesiranju. Eden od takšnih dražljajev je na primer človeški obraz, še posebej če vsebuje čustvene izraze. Raziskave s sledilnikom očesnih gibov so pokazale, da na slikah, na katerih so ljudje in neživi predmeti, pogled večinoma najprej usmerimo na obraz. Tudi raziskave z elektroencefalografom (EEG), s katerim zaznamo spremembe v električni napetosti v možganih, ki odražajo različne kognitivne procese, potrjujejo domnevo o hitrem in prednostnem procesiranju obrazov.
 

Zrcaljenje omogoča empatijo

Omrežje, ki sodeluje pri razločevanju pomembnih dražljajev od nepomembnih, se v angleščini imenuje salience network, kar bi lahko prevedli kot kar bi lahko prevedli kot omrežje za poudarjanje dražljajev. Z njim so povezane številne kompleksne funkcije, med njimi komunikacija, socialno vedenje in samozavedanje. Vključeno je v zavedanje o tem, kakšna čustvena in fiziološka stanja dražljaji v nas vzbujajo, povezavo novih dražljajev z že obstoječim znanjem, vrednotenje njihovega potenciala za nagrado in kazen in odločanje o vedenjskem odzivu. Dve od območij, ki jih sestavljajo, se imenujeta amigdala in inzula. Amigdala sodeluje pri spominu in izkušanju ter procesiranju čustev, še posebej strahu. Inzula je pomembna pri zaznavanju fiziološkega stanja lastnega telesa, kar omogoča prepoznavo lastnih čustvenih stanj.



Tega, ali je neki dražljaj za nas pomemben ali ne, ne moremo presoditi, ne da bi mu pripisali čustveno vrednost. Regije, ki so aktivne pri opazovanju bolečine, čustvovanja ali dejanj drugih, so aktivne tudi takrat, ko bolečino, čustvo ali dejanje doživljamo oziroma izvajamo sami. Ta sistem zrcalnih nevronov nam omogoča, da avtomatično posnemamo dejanja drugih ter z njimi delimo čustva. To je eden od mehanizmov za razumevanje drugih in je izrednega pomena za sobivanje z drugimi. Pri vseh teh procesih pa je pomembno, da vemo, kje se končajo naša lastna doživljanja in začnejo doživljanja drugih, pri čemer med drugim sodelujejo temporoparietalni spoj in deli prefrontalnega režnja. Slednji so še posebej pomembni za abstraktnejše funkcije, na primer pripisovanje mentalnih stanj drugim. Razlikovanje med seboj in drugimi omogoča prevzemanje tuje perspektive in zrelejši empatični odziv.



Obnašanje, ki ni skladno s pričakovanji, pogosto vodi v konflikte ali celo izločitev posameznika iz skupine. Interpretaciji in razumevanju drugih mora zato slediti izbira ustreznega vedenjskega odziva. Pri tem poteka kognitivni nadzor od zgoraj navzdol, ki zajema tako uravnavanje čustev kot integracijo lastnih prepričanj z informacijami iz socialnega konteksta. Pri vsem tem sodelujejo deli prefrontalnega režnja. Pri izbiri vedenja je pomembno poznavanje socialnih konceptov, vedenjskih norm in skriptov, ki nam povedo, kako se je treba obnašati v določenih situacijah.