Bogastvo neprekinjenih gozdnih krošenj

Gozdovi so pljuča planeta. Toda pljuča planeta so, kot vemo, ogrožena, kar bistveno vpliva ne le na gozdno biodiverziteto, temveč tudi na človeška življenja.

Kaj se z gozdovi – in posledično nami – dogaja ter kako jih ohraniti zdrave in stabilne, proučuje veliko raziskovalcev, med njimi tudi dr. Thomas Nagel z ljubljanske biotehniške fakultete, sicer docent gozdarstva. Za svoj prispevek k raziskavi Gozdna mikroklima upočasnjuje učinke globalnega segrevanja, ki je potekala pod vodstvom znanstvenikov z univerz v Gentu in Cambridgeu, financirala pa jo je slovenska javna agencija za raziskovalno dejavnost (ARRS), je leta 2020 prejel naslov odlični v znanosti.

Študija se je, kot pove že naslov, osredotočala na razmerje med gozdno mikroklimo in makroklimatskim segrevanjem. Eno njenih ključnih dognanj je, da ima ohranjanje zastornosti in vertikalne zgradbe gozda neposreden pozitiven učinek na blaženje podnebnih sprememb. Zakaj, je v pogovoru pojasnil dr. Nagel.

Kako bi definirali mikroklimo in v kakšnem razmerju je do tega, kar imenujemo makroklima? Kakšna dinamika zaznamuje te sisteme?

Mikroklima je sklop klimatskih razmer, kot so temperatura, svetloba, vlažnost in hitrost vetra, izmerjenih na lokalni ravni, nanjo pa vpliva veliko dejavnikov, še posebej topografija in zastornost vegetacije. V nasprotju s tem makroklima opisuje klimatske razmere na večjih območjih in večinoma temelji na meritvah uradnih meteoroloških postaj, ki stojijo na odprtih travnatih krajih. Mikroklima je pogosto veliko bolj dinamična kot okoliška makroklima.

Med kakšnimi tipi mikroklime razlikujemo?

Obstaja cela vrsta mikroklim in pogosto so odvisne od raziskovalnega vprašanja in območja, ki je v obravnavi. Gozdnega ekologa bo, denimo, zanimalo, kakšna drevesa rastejo na toplih, južnih pobočjih, v globokih kraških vrtačah oziroma mraziščih ali pa na razgoljenih gozdnih površinah, ki jih je na primer povzročil vetrolom, medtem ko bo ekolog proučeval hrošče in glive in ga bo morda zanimala mikroklima razkrajajočega debla v senčni gozdni podrasti.

V raziskavi ste se osredotočili na mikroklimo v evropskih gozdovih. Kako so bili vanjo vključeni slovenski gozdovi?

Najprej bi rad poudaril, da sta študijo vodila Florian Zellweger in Pieter De Frenne s cambriške in gentske univerze. Seveda je sodelovalo še veliko drugih raziskovalcev, ki so prispevali podatke o raziskavah vegetacije gozdov evropskega zmernega pasu, med njimi tudi podatke iz treh pragozdnih rezervatov v Sloveniji.

Rezultati so pokazali, da zastornost gozdov varuje pred učinki makroklimatskih sprememb, zmanjševanje zastora pa neravnovesje povečuje. Zakaj?

Tako je. Gozdne krošnje oziroma neprekinjen zastor krošenj varuje pred segrevajočo se makroklimo, ki jo povzročajo antropogene podnebne spremembe, zato je mikroklima v gozdu hladnejša. Sčasoma se je segrela tudi gozdna mikroklima in rastlinske združbe so se v zadnjih desetletjih na to seveda začele odzivati. Vendar to hkrati pomeni, da rastlinske združbe v senčnem gozdnem prostoru niso dobro prilagojene trenutni makroklimi – ko se gozdni zastor zaradi krčenja gozdov hitro odpre in rastlinsko združbo izpostavi toplejši »makroklimi«, se marsikatera vrsta spremembam ne morejo prilagoditi tako hitro. Gre za spremembe, ki vodijo v izgubo avtohtone biotske raznovrstnosti, zato je tako pomembno varovati naše preostale naravne gozdove in pragozdove ter izvajati gozdnogospodarske pristope, ki ohranjajo neprekinjen zastor krošenj – takšne pristope, kot se izvajajo v Sloveniji.

Raziskovalne dejavnosti so zajemale eno celino in so se izvajale več let. Kako dolgo in kje je delo potekalo, kako je bilo strukturirano?

Študija je temeljila na podatkih iz 2955 trajnih vegetacijskih vzorčnih ploskev, ki so v stotih gozdnih sestojih, razporejenih po celotnem zmernem pasu Evrope. Vsaka od teh površin je bila ponovno popisana vsaj enkrat – v obdobju od 12 do 66 let. Na primer, vzorčne ploskve v Sloveniji so bile prvič vzpostavljene leta 1983 in ponovno popisane leta 2015. V manjši podskupini vzorčnih ploskev, razporejenih po Evropi, so raziskovalci merili gozdno mikroklimo z zapisovalniki podatkov, ki so celo leto vsako uro beležili temperaturo zraka, medtem ko so bili makroklimatski podatki pridobljeni z meteoroloških postaj. Študija na podlagi vseh teh podatkov in vrste statističnih modelov kaže, kako so spremembe v gozdni mikroklimi vplivale na rastlinske združbe v zadnjih desetletjih. Ta študija je odličen primer, koliko raziskovalcev mora sodelovati, da lahko odgovorijo na pomembna, obsežna raziskovalna vprašanja.

Kaj trenutno najbolj ogroža strukturo drevesnih krošenj? Katere očitne in ne tako očitne človeške dejavnosti?

V globalnem smislu je največja grožnja krčenje gozdov, zlasti v tropih, kjer je večina zadnjih preostalih pragozdov na Zemlji. Ti so dom velikega dela svetovne biotske raznovrstnosti in hranijo ogromne količine ogljika, vendar je stopnja krčenja gozdov ponekod še vedno zelo visoka, pogosto zaradi komercialnega kmetijstva in vse večjega svetovnega povpraševanja po različnih kmetijskih proizvodih. So pa tudi bolj subtilne grožnje gozdnim krošnjam, zlasti nenehno naraščanje globalne temperature ter vse pogostejše in vse daljše suše, kar vodi v hitrejše odmiranje dreves. Poleg tega drevesa avtohtonih vrst uničujejo vneseni tujerodni škodljivci in patogeni organizmi, kot je invazivna gliva jesenovega ožiga, ki povzroča obsežno smrtnost jesenov po Evropi. Gozdovi kažejo precejšnjo odpornost proti nekaterim od teh groženj, vendar le do določene točke!

Ali je mogoče ugotovitve te raziskave posplošiti na svetovne sestave gozdnih združb?

Vsekakor, več vidikov študije je mogoče posplošiti na katerikoli gozdni ekosistem v našem segrevajočem se svetu. Morda je tisto najpomembnejše, kar je pokazala naša raziskava, to, da se gozdne rastline in verjetno številni drugi organizmi, ki živijo v gozdu, odzivajo na spremembe v gozdni mikroklimi in ne na makroklimo. Zato je upoštevanje mikroklime v študijah, ki proučujejo vpliv globalnih sprememb na biotsko raznovrstnost gozdov, izredno pomembno za boljše razumevanje in obvladovanje naraščajočih groženj za gozdove. Naša študija je bila izvedena v evropskem zmernem podnebnem pasu, vendar podobne raziskave, ki proučujejo vlogo gozdov pri uravnavanju mikroklime in s tem povezane gozdne biotske raznovrstnosti, izvajajo po vsem svetu.

Kako in kje lahko uporabljate rezultate raziskave?

Rezultati te in drugih mikroklimatskih študij lahko pomagajo izboljšati ekološko utemeljene načine gospodarjenja z gozdovi. Povpraševanje po lesu je velikansko in še narašča, zato je eden največjih izzivov, s katerimi se spoprijema družba, kako zadovoljiti to povpraševanje, hkrati pa zmanjšati izgubo biotske raznovrstnosti avtohtonih gozdov po vsem svetu. Del tega se nanaša na načine gospodarjenja z gozdovi, na gozdnogojitvene sisteme, ki ne vodijo do hitrega zvišanja temperature v gozdni mikroklimi in obenem ugodno vplivajo na prilagoditev rastja podnebnim spremembam. To je velikanski izziv, ki pa ga ne smemo prezreti, če želimo ohraniti vse ekosistemske storitve gozdov, ki so ključne tako za dobro počutje kot za preživetje ljudi.