»Živali so brez glasu. Zato sem tu. Jaz sem njihov glas«

Ol Pejeta – »Nikoli se nisem bal živali. Do živali čutim le spoštovanje. Bojim se slabih ljudi,« mi je med dopoldansko patruljo po rezervatu Ol Pejeta v vznožju Mt. Kenya, druge najvišje gore v Afriki, dejal 36-letni John Angila, ki je član rangerske varnostne enote, ki s psi išče in zasleduje divje lovce. Leto in pol stara Malajka in štiriletni Otis, čudovita črno-rjava krvosledca, psa svetega Huberta, sta več-kot-enakovredna člana ekipe, ki v Ol Pejeti, 1900 metrov visoko nad morjem, skrbi za preživetje divjih živali, tudi ogroženih vrst.

John se je »pasji« enoti (Ol Pejeta Conservancy Dog Unit) pridružil leta 2017. Prej je štiri leta deloval v enoti, ki je znotraj rezervata štela in nadzirala nosoroge. Njegov motiv še zdaleč ni bila le redna služba v zasebnem rezervatu v osrednji Keniji, kjer med drugim bivata zadnji dve severni beli nosoroginji, predstavnici funkcionalno že izumrle živalske vrste. Za rangersko službo v Ol Pejeti se je prijavil, ker je – osebno – želel obračunati z divjimi lovci in tako pomagati pri zaščiti divjih živali. Še posebej nosorogov, ki v divjini praktično nimajo nikakršne možnosti za preživetje, saj bi jih lokalni podizvajalci organiziranih mednarodnih tihotapsko-morilskih združb takoj »locirali« in ubili. Končni destinaciji roževine, ki tvori nosorogove roge, pa tudi naše nohte in lase, sta Kitajska in Vietnam, kjer rogove, človeška omejenost je neomejena, uporabljajo v medicinske namene ter kot – afrodiziak.



Zato v Keniji velika večina nosorogov – južnih belih in črnih – živi v strogo varovanih rezervatih. In tudi zato je bilo leto 2020 prvo, ko v Keniji, ki je sicer primer dobre prakse boja proti divjim lovcem (že desetletja prepovedan lov na divje živali, ostra zakonodaja, ki za divje lovce določa dosmrtno ječo in/ali plačilo približno 150.000 dolarjev ter aktivna vloga države in lokalnih skupnosti), ni bil ubit en sam nosorog.

Spoštovanje, ne strah

»Treba je biti miren, previden, spoštljiv, preudaren. Ko patruljiramo po rezervatu, in to počnemo čisto vsak dan, smo ves čas obkroženi z divjimi živali. Tu je veliko levov, hijen in bivolov, ki so, če so sami in starejši, človeku najbolj nevarni. S sloni in nosorogi je najlaže. Opaziš jih na daleč. Hitro ti dajo vedeti, če jim kaj ni všeč. Po navadi imaš možnost, da se pravočasno umakneš. A presenečenja so seveda možna, vendarle gre za divjino,« je med strumno hojo po nizki, dodobra razgreti savani, razlagal John, ki je študiral naravovarstvo, a hitro spoznal, da bo razliko lahko naredil le z neposrednim terenskim delom.
»Dober občutek je, ko veš, da je tvoje delo učinkovito. Da dejansko rešuješ življenja,« je dodal v vojaško oblačila z oznako zasebnega rezervata oblečeni John Angila in zategnil držalo nemške avtomatske puške. »Živali so brez glasu. Zato sem tu. Jaz sem njihov glas,« je odločno dejal.

Nazadnje je bila njegova enota v resnem strelskem obračunu udeležena pred skoraj tremi leti. Med rangerji ni bilo žrtev – divji lovci, ki so se hoteli prebiti do črnih nosorogov, ki jih varujeta dve liniji elektrificirane žičnate ograje in stotine nadzornih kamer, pa so plačali visoko ceno. Štirje so bili ubiti: rangerji, oboroženi varuhi živali v nacionalnih parkih (državni uslužbenci) in tudi v zasebnih rezervatih (zasebna varnostna organizacija) v Keniji imajo pravico uporabe orožja, če je njihovo življenje ogroženo. Če so – napadeni.



Rangerji – tako državni kot zasebni – morajo o vseh svojih aktivnostih obveščati lokalno policijo. Ujete divje lovce lahko zadržijo do prihoda policistov, potem jih morajo predati državnim organom pregona. Zadnjih nekaj let se divji lovci v Keniji na sodišču znajdejo zelo hitro: sistem je učinkovit. A ima – s tem se strinja tudi naš sogovornik – precej veliko šibkost. Sodišča namreč hitro in učinkovito (z drakonskimi kaznimi) kaznujejo predvsem »male ribe«, divje lovce, ki po navadi prihajajo iz lokalnega okolja. Sistem kaznovanja se le redko dotakne že posrednikov v mednarodni trgovini z nosorogovimi rogovi in slonjimi okli (slonovina). Kaj šele njenih vrhov, ki so tesno povezani z oblastnimi in korporacijskimi strukturami. »Pri našem delu je izjemno pomembna obveščevalna dejavnost. Tesno smo povezani z lokalno skupnostjo. Samo okoli rezervata – v mestu Nanyuki – delujejo vsaj tri organizirane kriminalne združbe. Veliko sodelujemo tudi z lokalno policijo. Skupaj z njimi tudi vadimo, velikokrat pa, ker smo tako dobro izurjeni in tudi oboroženi, opravljamo tudi njihove naloge. Za dobre odnose z lokalno skupnostjo je to zelo pomembno,« je povedal John Angila, ki svoje službe ne bi nikoli (za)menjal.

Tovarištvo

Johnova enota je na dan, ki smo ga preživeli skupaj, pridnega, a hiperaktivnega Otisa ter umirjeno Malajko še dodatno urila v veščini sledenja in iskanja. Njuna osnovna naloga je – sledeč svojemu izjemno občutljivemu nosu, ki vonja posameznega človeka zadrži tudi do dvainsedemdeset ur – izslediti divje lovce, ki se jim je uspelo izogniti preostalim varnostnim oviram v strogo varovanem rezervatu. Da bi se prepričal v učinkovitost profesionalnega pasjega krvosledca, sem moral prijeti za cunjo, ki jo je John prislonil na sila radoveden Malajkin smrček. Potem so jo pripadniki »pasje enote« umaknili, sam pa sem se moral preko nizke savane skriti približno kilometer in pol daleč.

Počepnil sem pod akacijo in čakal. Ne dolgo. Ekipa se je – s poveljnikom enote Johnom Tekelesom na čelu in razigrano, a disciplinirano Malajko na povodcu – čez slabih dvajset minut pojavila za mojim hrbtom. Malajka me je prevohala, prav nič sovražno, in blago zalajala. Našla me je. Njeno delo je bilo opravljeno. Poveljnik Paul jo je nemudoma nagradil s klobasico. Pasja radost, dobesedno. A to je bila tudi za Malajko delno le igra: kot vsak kuža tudi ona čuti razpoloženje svojega gospodarja in se nanj, ne glede na ogromno količine vadbe, intenzivno odziva. Ko so rangerji v resni akciji, je zategadelj tudi ona resna, čuječa in ostra.



»Malajka in Otis in tudi ostali psi so naši sodelavci, tovariši in prijatelji. Imamo skupno nalogo. Ves čas smo skupaj. Delamo, treniramo in se družimo,« je med nadaljevanjem precej rutinirane patrulje nadaljeval John, oče štirih otrok, ki tako kot ostali rangerji v rezervatu zapored dela štirideset dni, potem pa ima na voljo sedem prostih dni. »Eden od mojih motivov za trdo delo je, da bomo lahko svojim otrokom omogočil kvalitetno izobrazbo. Ta je ključ za vse. Tudi za pravi odnos do narave. Želim, da bi bila ozaveščena; da bi vedela, da smo skupaj z naravo eno. Mislim, da je ravno neizobraženost kriva za uničujoč odnos do narave. Najbolj nesprejemljivo je, da jo imamo za samoumevno. Ampak – vedno, ko vidim slona, vedno, ko slišim leva, vedno, ko opazuje nosoroga, se počutim ponižnega in privilegiranega. Za to se je vredno boriti,« je pogovor o svoji življenjski misiji zaključil ranger John Angila, ki skupaj s človeškimi in pasjimi tovariši, prav v času našega obiska so imeli glavno besedo razposajeni mladički krvosledcev, živi znotraj rezervata. Tik ob velikem ograjenem pašniku, kjer večino dneva, za visokimi ograjami in stalnem obhodu oboroženih varnostnikov, preživita Najin in Fatu, zadnji dve severni nosoroginji, z naskokom najbolj prepoznavni stanovalki rezervata Ol Pejeta. Johnov neposredni sosed je tudi slepi črni nosorog Baraka. »Prijatelji smo!«

Mednarodne tihotapske združbe so močnejše od držav

»Kriminalne organizacije imajo svoje oči in ušesa povsod. Mislim, da v Keniji – podobno je drugod po Afriki – ne obstaja niti en sam rezervat ali nacionalni park, kamor globalni trgovci z nosorogovimi rogovi in slonjimi okli niso 'infiltrirali' svojih ljudi. Zato moramo biti še bolj previdni in povezani, ves čas moramo biti na preži,« mi je v večernih urah, ko se je nebo nad visoko savano obarvalo v kovinsko modrino, dejal poveljnik posebne rangerske enote v Ol Pejeti John Djoguna. Njegova enota je elitna – skrbi tako za (dodatno) zaščito severnih belih nosoroginj, kot za celotno čredo južnih belih in severnih nosorogov (skupaj v rezervatu Ol Pejeta nekaj manj kot dvesto). Mimogrede: enoletno varovanje enega samega nosoroga vodstvo rezervata, ki živi od turizma, temu je pandemija zadala silovit udarec, in živinorejskih farm, stane približno 10.000 dolarjev.

Elitna rangerska enota je na terenu ves čas – v dveh izmenah po dvanajst ur. Včasih enota zunaj ostane tudi oseminštirideset ur. Izurjeni so kot najboljše vojaške enote: pred leti so se dejansko morali spopadati tudi z milicami iz sosednje Somalije, ki so s pobijanjem živali v kenijskih parkih in rezervatih in prodajo rogov in oklov tihotapskim mafijam služile denar za nakup orožja. Zelo podobno se trenutno, denimo, dogaja v Burkini Faso, kjer so divji lovci, povezani z lokalno »franšizo« Al Kaide (Džamat Nusrat al Islam) pred dobrim mesecem zverinsko ubili španskega novinarja in mojega najboljšega prijatelja Davida Beriana, njegovega snemalca Roberta Fraileja ter irskega rangerja Rorya Younga, ki je vodil naravovarstveno podjetje Chengeta Wildlife Foundation, ki je po Afriki (med drugim) urili lokalne rangerje za boj proti krivolovu.

»Živali nas imajo za del narave. Smo sestaven del njihovega sveta, in tako se tudi vedejo do nas. In mi do njih,« je med večerno patruljo povedal John Djoguna, ki se je elitni enoti rangerjev pridružil pred štirimi leti. Uvodno usposabljanje je trajalo osemindvajset dni, a za njim je bilo že več let opravljanja rangerskih nalog v okoliških parkih in rezervatih. Čeprav je krivolova v Keniji bistveno manj kot, denimo, v letih 2012-2014, je bilo zadnjih sedemnajst pandemičnih mesecev za rangersko ekipo izjemno delovnih. Odsotnost turistov in preusmerjena pozornost sta divjim lovcem, domačim (ti so v večini) in tujim, zopet na široko odprla vrata. »Res je, da se že več kot dve leti nismo znašli v strelskem obračunu z divjimi lovci, toda praktično vsak dan zazvoni alarm, kar pomeni, da želi nekdo vdreti v naš rezervat. Nemudoma se odzovemo, zato smo v pogonu štiriindvajset ur na dan vsak dan v tednu,« je poveljnik elitne rangerske enote nadaljeval s pripovedjo medtem, ko se nam je v mraku počasi, a zanesljivo približeval južni beli nosorog. Samec še nedavno prav tako kritično ogrožene vrste, ki pa ji je, kot kaže, vendarle uspelo preživeti – in manj kot tristo je njihova populacija v dobrih desetih letih poskočila na 20.000.



Nosoroga, ki se je blago nervozno prestopal, je enota osmih rangerjev očitno motila. Nahajali so se na njegovem teritoriju. »Vedno smo mi tisti, ki se umaknemo. Nobeno pravice nimamo pri živalih povzročati stresa. Tu smo, da jih varujemo in ne motimo,« je bil jasen poveljnik Djoguna in nam zaupal, da njihovo orožje, kljub temu, da so zasebna varnostna organizacija, ki deluje v okviru rezervata, v skladu s kenijsko zakonodajo pripada – državi. Skupaj z njegovo enoto, katere člani so pripovedovali o svojih (številnih) doživetjih v bližnjih srečanjih z divjimi živalmi, smo se malce premaknili.



Tokrat je naša prisotnost prebudila zanimanje izrazito močnega slonjega samca, ki se nam je med večerno pašo hitro približeval. »Pred sloni se ne beži, ampak počasi, umirjeno umika. Drugače je z osamljenimi bivoli, ki jih je, stare in poražene, čreda izločila. Frustrirani so, nezadovoljni. In ko vidijo človeka, se njihova volja po navadi še poslabša. Če jaz zagledam osamljenega bivola hitro splezam na najbližje drevo,« je v smehu dejal John Djoguna, čigar skrbno izbrano rangersko moštvo, podobno kot »pasja ekipa«, tesno sodeluje s policijsko postajo v bližnjemu Nanyukiju (provinca Lakipia), ki je zaradi svoje strateške lege dolgo časa veljal za eno izmed središč krivolova v Keniji.



»Do petdesetega leta bi rad delal kot ranger in se potem upokojil. Moja želja je, da bi otroci mojih otrok lahko v naravi – in ne v varovanem okolju – opazovali vse mogoče živalske vrste in da bi na Kitajskem, v Vietnamu in tudi drugod po svetu, kjer kupujejo rogove nosorogov in slonje okle, spoznali, kake grozote povzročajo in kakšne neumnosti počnejo. Do takrat bom vsak dan zunaj – kot zaščitnik živali in narave in tudi ljudi, ki smo del tega ekosistema,« se je v poznih večernih urah, ko smo lahko le še ugibali od kod prihajajo različni živalski glasovi, poslovil poveljnik elitne enote rangerjev v rezervatu Ol Pejeta.