V nadaljevanju preberite:

Ko je Mao Zedong 1. oktobra 1949 točno ob treh popoldne razglasil rojstvo Ljudske republike Kitajske, so postala Vrata nebeškega miru točka velikega preobrata. »Kitajski narod je vstal!«

Pripisujejo mu stavek, ki ga pravzaprav ni bilo v njegovem govoru, vendar je bilo vzdušje na Trgu nebeškega miru, ki takrat ni bil niti četrtino tako velik, kot je danes, v resnici prežeto s prepričanjem, da Kitajska v tem trenutku vstaja iz agonije, skozi katero se je opotekala, vse odkar je odvrgla cesarska oblačila in začela eksperimentirati z novimi državnimi ureditvami.

Najbrž Kitajska v tistem trenutku ni imela dovolj močnih nog, da bi lahko na njih trdno stala nacija, ki je štela 540 milijonov ljudi. Takrat je v mestih živelo samo 57 milijonov Kitajcev, samo 20 odstotkov celotnega prebivalstva je znalo brati in pisati (kar v primeru kitajskega jezika še vedno ne pomeni, da so bili pismeni), gospodarstvo je bilo obremenjeno z vsemi mogočimi oblikami revščine in zaostalosti, pričakovana življenjska doba pa je znašala zgolj šestintrideset let, kar je bila seveda posledica ne samo lakote, temveč tudi nekaj vzporednih epidemij, ki so pustošile po deželi brez zdravil in cepiv, brez zadostnega števila bolnišnic in zdravnikov. Poleg vsega tega je bilo okoli dvajset milijonov Kitajcev zasvojenih z opijem, tako da nova oblast nanje nikakor ni mogla računati.

Kitajska je torej vstala precej negotovo, na majave noge negotove prihodnosti. In njena Komunistična partija, ki se je komajda umaknila iz državljanske vojne s Kvomintangom (Nacionalistično partijo), ki je sledila po vojni proti Japonski, si je morala nemudoma nadeti nov vojaški plašč in se podati v nič manj težko in tvegano bojevanje od tistega, ki ga je vodila sedemindvajset let od svoje ustanovitve do takrat.