Ženske lahko berejo, ne smejo pa maševati

Samo za trenutek je završalo med ženskami za vatikanskem obzidjem, ko je papež te dni objavil apostolsko pismo in v njem formalno dovolil ženskam pri maši brati berilo in pri obhajilu deliti hostije. Potem so ugotovile, da je uradno oznanilo sprememb samo navidezen premik. Papež Frančišek formalno dovoli, kar so ponekod pri maši že lahko počele zadnja leta, o morebitnem duhovništvu pa tudi pri njem ni govora.

Papež Frančišek je v apostolskem pismu formalno dovolil, da ženske lahko imajo večjo veljavo pri bogoslužju. Uradno je dovolil, da lahko berejo berila in pri obhajilu delijo hostije. Zato je ukazal spremeniti 230. člen kanonskega prava, v katerem je papež Pavel VI. leta 1972 zapisal, da smejo skladno z drugim vatikanskim koncilom berilo brati in obhajilo deliti »moški laiki«. Zdaj piše, da to lahko počnejo »laiki«.

Tudi v slovenskih cerkvah je že ustaljena praksa, da ženske enakopravno z moškimi berejo berilo in delijo hostije, tako se dogaja v številnih katoliških skupnostih po svetu. Samo v škofijah, ki jih vodijo posebej konservativni škofi, sodelovanje žensk še ni dovoljeno. Pri papeževih mašah v Vatikanu praviloma berejo berilo tudi ženske.

Apostolsko pismo torej ne prinaša nobene spremembe, samo šef kongregacije za doktrino vere, kardinal Luis Ladaria, je ob natančni teološki razlagi papeževe odločitve dobil nalogo, da brisanje besede »moški« dopove nazadnjaškemu delu sodelavcev na terenu. Branje berila in delitev hostij bo poslej uzakonjeno dejanje, ki ne bo več odvisno od dobre volje škofa ali župnika.

Duhovništva za ženske še dolgo ne bo

Ženski del katoliške javnosti sodeč po odmevih v Rimu ni v celoti zadovoljen. Nekatere predstavnice gibanj so izrazile globoko razočaranje. V cerkvenem občestvu je gibanje za večjo udeležbo in več pravic žensk zadnja leta vse glasnejše. Ženske so imele do predlanskim celo svojo prilogo Donna (Ženska) v okviru uradnega vatikanskega glasila Osservatore Romano. Potem so domnevni feminizem ob kadrovskih spremembah odločno zatrli. Takrat je protestno odstopil tudi papeški tiskovni predstavnik Greg Burke.

Najbolj razočarana je menda zgodovinarka Lucella Scaraffia, pobudnica in motor gibanja za duhovništvo žensk, avtorica odmevne knjige La donna cardinale (Ženska kardinalka). Pred leti je ustanovila žensko prilogo Donna in jo do odstavitve urejala. Uredništvo so v njenem času sestavljale samo ženske. Apostolsko pismo za Lucello Scaraffia pomeni celo korak nazaj, potrjuje samo, da duhovništva za ženske še dolgo ne bo.

Bolj kot apostolsko pismo o več ženskih pravicah v Cerkvi pa v cerkvenem občestvu odmeva javno opravičilo irskega premiera Micheála Martina zaradi dolgoletnega nečloveškega ravnanja z neporočenimi materami v domovih, ki so jih od leta 1922 do 1998 ob podpori države vodili verski redovi.

Posebna komisija je ugotovila, da je bilo najhuje v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja, ko so neporočenim materam najbolj množično načrtno, tudi nasilno, jemali nezakonske otroke in jih dajali v posvojitev. Celo uradna politika irske države je bila ločiti otroke od neporočenih mater. Redovom tudi očitajo, da se niso niti potrudili za preživetje otrok, ocenjujejo, da jih je od 10.000 do 15.000 umrlo zaradi malomarnosti. Pri redovnicah je živelo in rodilo okrog 57.000 neporočenih nosečnic, deležnih skrajno grobega ravnanja.

Premier je sistem, ki je po volji države veljal v redovnih skupnostih, ocenil za nekaj skrajno nezakonitega in nesprejemljivega. Micheál Martin je uradno priznal odgovornost države in njenih voditeljev ter obsodil mentaliteto hinavščine in zavračanja neporočenih mater.

Irska vlada je ob priznanju krivde za dogajanje v samostanih obljubila tudi odškodnine žrtvam in njihovim dedičem.