Enajsti september ameriške cerkve in Vatikana

Ameriški katoliški cerkvi, z njo pa tudi vesoljni katoliški cerkvi, se dogaja 11. september, čisto pravi Caporetto (Kobarid), ocenjujejo cerkveni analitiki, ki skrbno spremljajo novice iz Pensilvanije. Dokumente o škandalu so dočakali šele na veliki šmaren. Tristo duhovnikov je zlorabljalo vsaj 1000 otrok in mladostnikov, njihova dejanja so za zidovi cerkva, škofij, tudi za vatikanskim obzidjem, desetletja skrbno prikrivali.

Preiskave so trajale več let, od takrat, ko je papež Frančišek prižgal zeleno luč za preganjanje kriminalcev v talarjih. Pred njim je to prvi strožje obravnaval Benedikt XVI., še prej so se v instituciji, ki velja za sveto, ukvarjali z ubogimi grešnimi dušami storilcev, ne pa z žrtvami in posledicami duhovniških zločinov. Izsledki preiskav so zapisani na skoraj 900 straneh, predstavila jih je velika porota, povzetek dokumentov pa je pred javnostjo prebral vrhovni tožilec Pensilvanije Josh Shapiro. Zakaj so se odločili za objavo ob velikem cerkvenem prazniku, ko škofje pridigajo o čistosti in svetosti, ni jasno. Papirji so bili pripravljeni nekaj mesecev, v začetku marca so napovedali objavo, pa jo je vrhovno sodišče zadrževalo, domnevno zaradi pritiskov iz najvišjih krogov ameriške cerkve, kjer se skrivajo nekatera v dokumentu omenjena in z dokazi obremenjena imena.
 

Vseh žrtev še niso odkrili

Velika porota je vložila nič koliko prošenj in zahtev, da so ji naposled dovolili pred javnost. Da je bilo pred objavo veliko nasprotovanj, je bilo pričakovati, saj je Shapiro naštel vrsto v pensilvanski cerkvi znanih imen in dodal, da je ta in ta duhovnik, ki je bil vpleten v posilstva ali je dejavno skrival storilce, zdaj škof, dva izmed nekdanjih v dokumentu omenjenih škofov sta bila povzdignjena celo v kardinala. Shapiro je naštel vrsto srhljivih podrobnosti, med drugim slovar za razumevanje latovščine, s katero so se kriminalci v talarjih sporazumevali.

Shapiro je povedal, da se je pogovarjal z vsako žrtvijo posebej, v njegovih dokumentih ni trditev v slogu »naj bi nekdo storil to in to« ali »naj bi se zgodilo«, ampak je vse dokumentirano s pisnimi dokazi in izjavami žrtev, marsikaj tudi s priznanji storilcev, ki jih po sedanji zakonodaji večinoma ni mogoče preganjati, ker so zločini zastarali. Tožilec je zatrdil, da je 300 posiljevalcev in 1000 žrtev najbrž le vrh ledene gore. Po objavi dokumentov se bodo gotovo oglasile druge žrtve, tudi seznam zločincev bi se lahko podaljšal. V Pensilvaniji prevladuje prepričanje, da bo po sedanjem škandalu vendarle mogoče spremeniti zakonodajo in posilstva, ne samo duhovniška, uvrstiti med zločine, ki ne zastarajo.

Sprevrženost vsaj treh stotnij storilcev je bila tolikšna, da bi bilo celo dokazom težko verjeti, če ne bi bili zbrani iz skritih cerkvenih skrinj in skrivališč. Ljudje z imenom, priimkom in cerkveno funkcijo so se spolno izživljali tudi nad majhnimi otroki, nekatere, večkrat fante kot dekleta, so zlorabljali tudi po več let.

Poročilo posebej omenja štiri posiljevalce, rekli so jim »plenilci«, ki so zlasti v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja sejali strah med katoliško mladino v Pensilvaniji, pa se jih nihče ni lotil. Skupino je vodil zdaj pokojni »oče« Zirwas, v njej so bili še »očetje« Francis Pucci, Robert Wolk in Richard Zula.

Najverjetneje so na objavo 900 strani dolgega dokumenta počakali, dokler papež Frančišek pred kratkim ni nagnal bivšega washingtonskega nadškofa kardinala McCarricka ter mu prepovedal opravljanje duhovniškega poklica. McCarrick je bil prvi izmed škrlatnih knezov, ki ga je doletela tako huda kazen zaradi pedofilije. Prav kardinale kot vse po vrsti potencialne papeže so prej za vatikanskim obzidjem najbolj skrbno čuvali. Njihovi obrazi so morali biti neomadeževani.

Ob primeru McCarrick in podobnem primeru Wilson v Avstraliji (škofu, ki je bil obsojen na leto dni zapora, so včeraj dovolili prestajati kazen v hišnem priporu) so se zgodili doslej neznani pojavi. Za dokaz so bila – tako vsaj trdijo – dovoljena priznanja in pričevanja, menda izrečena pri spovedi.
 

Škofije so pomagale sodišču

Šest škofij iz ameriške zvezne države Pensilvanija je veliki sodni poroti pomagalo zbirati dokaze, ki so bili dolgo skrbno skriti prav pri njih, v škofijah in župnijah, tako kot so bili pri njih skriti duhovniki, škofje, nekateri so zdaj že kardinali, ki so sodelovali v umazanem poslu ali pa vedeli zanj, pa nič ukrenili. Hudodelce so selili iz kraja v kraj, iz župnije v župnijo, iz škofije v škofijo, kakor se je v preteklosti dogajalo tudi v Evropi. Vpletenim je bila glavna skrb ne umazati imena cerkve in ne ponoviti, kar se je v Bostonu zgodilo pred tremi desetletji. Takrat so v zvezni državi Massachusetts prvič javno razkrili spolne zločine duhovnikov, zgodil se je pravi potres, zapirali so župnije in škofije, za odškodnine pa porabili na milijarde dolarjev.

Zdaj pravijo, da so bile doslej porabljene 3 milijarde dolarjev, točna številka verjetno nikoli ne bo znana, saj so cerkveni denarni skladi skriti in jih tudi reforme papeža Frančiška še niso uredile. Velike vsote so za odškodnine in podkupnine žrtvam, da bi se odrekle tožbam, porabili tudi v Avstraliji, pa na Irskem, Avstriji, Poljskem in še marsikje. Cerkvi v Minnesoti je bilo pred kratkim sodno naloženo izplačilo 210 milijonov dolarjev 450 žrtvam duhovniških zlorab. V Čilu je papež Bergoglio letos zaradi pedofilije odstavil pet škofov.