ZDA ni mogoče zaupati, da bodo pošten posrednik

Palestinski zunanji minister dr. Riad Malki se je med »turnejo« po Evropski uniji minuli teden ustavil v Ljubljani, kjer se je srečal z zunanjim ministrom Mirom Cerarjem. Govorila sta tudi o morebitnem slovenskem priznanju Palestine, ki je bilo pred poldrugim letom že zelo blizu. Z izkušenim palestinskim diplomatom smo se pogovarjali o bizarnem ameriškem »poslu stoletja«, notranji palestinski razdvojenosti, (ne)iskrenosti evropske podpore, politični radikalizaciji Izraela in drobtinicah možnosti za obuditev bližnjevzhodnega mirovnega procesa.
 

Kako vidite tako imenovani posel stoletja, ki ga je pred dvema tednoma v Bahrajnu predstavil svak ameriškega predsednika Donalda Trumpa? In kaj ta poslovno-turistična brošura, ki v celoti ignorira resničnost, pomeni za prihodnost Palestine?

Orodje je napačno. Ko tako kompleksno in pomembno vprašanje, kot je mir med Izraelom in Palestino, zaupaš posameznikom z Jaredom Kushnerjem na čelu, ki nimajo nikakršnega znanja, razumevanja, izkušenj ali zgodovine, je to zelo nezrela poteza na vseh ravneh. Sanja se jim ne, kaj se dogaja na politični ravni. Njihova edina izkušnja je – posel. Zato se tudi reče posel stoletja, in ne načrt, kaj šele dogovor. Tem posameznikom je bila zaupana skrajno kompleksna naloga, ob kateri so pogrnile tudi prejšnje ameriške administracije. Ali si tako naiven in neumen ali pa misliš, da si iskanje rešitve zaupal čarovniku, če ne celo preroku. Trump je resnično izbral napačne ljudi.

Večkrat so nam obljubili, da nam bodo podrobno – in javno – predstavili ta »posel«. Pa tega, kar se političnega dela tiče, niso storili. Poskušali so dobiti podporo arabskih držav, a niso bili uspešni. Posla jim ni uspelo skleniti. Šli so v evropske prestolnice in iskali podporo za »posel stoletja« – niso je dobili. Evropski voditelji so jih prosili, naj jim pokažejo načrt, a so jih zavrnili, rekoč, da jim morajo zaupati, ker so zavezniki. Bili so neuspešni, zato so začeli postopno uveljavljati elemente tega posla. Zato je Donald Trump 6. decembra 2017 podpisal dokument, s katerim je Jeruzalem priznal za prestolnico Izraela in tja iz Tel Aviva preselil ameriško veleposlaništvo, kar je v nasprotju z resolucijo varnostnega sveta ZN 478 iz leta 1980, ki so jo podprle tudi ZDA. Jeruzalem je s tem umaknil s pogajalske mize. Ni tako lahko … V Oslu smo se dogovorili, da obstaja šest vprašanj, ki bodo ostala odprta do zaključnih pogajanj med Izraelci in Palestinci. Ko bi se o njih dogovorili, bi podpisali mirovni sporazum. Jeruzalem je eno izmed teh vprašanj – ne moreš ga kar izbrisati in pokloniti Izraelu. S pogajalske mize je Trump umaknil tudi vprašanje beguncev. Z napadom na UNRWA (agencija ZN za palestinske begunce, op. p.) in prenehanjem njenega financiranja ter, prav tako z umikom finančne pomoči, kaznovanjem palestinskih oblasti. Nato je ameriški generalni konzulat, ki je bil leta 1848 ustanovljen za sodelovanje s Palestinci, pripojil ameriškemu veleposlaništvu. Vsi ti elementi jasno kažejo, da je ameriška administracija popolnoma pristranska. Na strani Izraela, proti Palestincem. Takšni državi ni mogoče zaupati, da bo poštena posrednica.


 

Tu so še napoved uradne pripojitve okupiranega Zahodnega brega, nadaljevanje gradnje ilegalnih naselbin ter nedavno ameriško priznanje okupirane Golanske planote (v Siriji) za – izraelsko ozemlje?

Točno tako. In ko je predsednik izraelske vlade Benjamin Netanjahu videl, da se ZDA sploh ne pogovarjajo z nami, je seveda ugotovil, da se tudi njemu ni treba. Vse, kar želi, dobi zastonj – brez pogajanj. Brez cene. Nobene potrebe po pogajanjih ne čuti več.

Ko je Kushnerjeva ekipa videla, kaj se dogaja, so si rekli, da pa morajo nekaj vendarle ponuditi tudi Palestincem … Odločili so se za ekonomsko pot in organizirali to srečanje v Bahrajnu, kjer so želeli pokazati, da so, kot Američani, pripravljeni priskrbeti arabski denar za investicije v palestinsko gospodarstvo. To je za nas žaljivo. Tako se kakovost našega življenja ne bo izboljšala. Pod izraelsko okupacijo ne. O tem sploh ni govora. Kot tudi o palestinski neodvisnosti ne. Zato se o gospodarskih dimenzijah »posla« ne moremo pogovarjati, ne da bi prej identificirali politične dimenzije. Če se jasno ne pove, da se bodo pogajalci trudili za rešitev dveh držav, za palestinsko državo ob izraelski, se o razvoju gospodarstva ne moremo pogovarjati. Toda jasno je, da Amerike ne zanima ustanovitev palestinske države. Njihov načrt je izboljšati naše bivanjske razmere pod – okupacijo. Le kdo, za vraga, misli, da bo v kaj takega privolil en sam Palestinec? Da se bomo prodali? Vse, kar je? Pozabili zgodovino? To je res neumno, arogantno, ignorantsko … Brez vsakršnega razumevanja kompleksnosti.

Leta 1948 smo izgubili svojo zemljo. Od takrat se borimo za svobodo in neodvisnost. Otroci, ki so se rodili v begunskih taboriščih zunaj Palestine, znajo natančno opisati vasi, od koder so bili pregnani njihovi stari starši. Od takrat do danes je Izrael spremenil okupacijo v kolonizacijo. Dokler bodo za izraelsko-palestinsko vprašanje odgovorni ti trije posamezniki, je polom neizbežen. Katastrofa! Ki slabi tudi položaj Združenih držav. Prepričan sem, da ne bomo edini, ki bomo ta »posel« zavrnili. Večina sveta bo to storila, vključujoč Evropsko unijo, saj obstaja le ena formula za pogajanja: ustanovitev palestinske države v mejah izpred leta 1967 z Jeruzalemom kot prestolnico. Če ne bo tako, nas bo vse bolela glava. Zdaj in za vedno.
 

Ali kot palestinski zunanji minister in izkušen diplomat med potovanjem po EU čutite iskreno podporo in odmik EU od ameriške zunanje politike?

Da, toda … Podporo sem čutil tudi med obiskom Ljubljane. Predvsem iskrenost solidarnosti in razumevanje.

Toda?

Toda pomeni razliko med načelno podporo in njeno spremembo v močno politično akcijo. Rečejo da, a dodajo, da imajo zvezane roke. Govorijo, da mora biti odločitev sprejeta kolektivno, na ravni EU. Govorijo o ameriškem in izraelskem pritisku in slabem »tajmingu«. Ovir za to, da bi Evropa načelno podporo prevedla v konkretna dejanja, je veliko. Tega se zavedamo; nismo slepi, zato poskušamo pomagati. Marca lani je bila Slovenija povsem blizu priznanja Palestine, toda pritisk je bil očitno prehud. Naša naloga je, da olajšamo stvari in ustvarimo čim boljše vzdušje, da bi Slovenija to vendarle lahko storila – zato jo je treba zavarovati pred pritiski.
 

Kako?

Tako, da bi bila del kolektivne odločitve. Del skupine držav, treh, morda štirih, ki bi se skupaj odločile za priznanje. In ne sama. Naša naloga je, da čim več držav, ki razmišljajo podobno in čakajo na primeren trenutek za priznanje, prepričamo, da to storijo. V prihodnjih tednih si bomo prizadevali za to.

Se strinjate, da bi bila vaša prizadevanja za mednarodno priznanje Palestine precej bolj plodna, če bi govorili v imenu vseh Palestincev? Tako pa je Palestina že dolgo – ne le geografsko – razdeljena. Fatah na Zahodnem bregu in Hamas na območju Gaze sta sprta in škoda za palestinsko vprašanje je silovita.

Absolutno. Verjemite, sam sem do tega vprašanja še veliko bolj kritičen kot vi. Razlike so škodljive. Zelo slabo so vplivale na podobo Palestine v svetu. Tudi med njenimi prijatelji. Sram nas je … To nas je ošibilo na diplomatski fronti – skupen nastop bi bil nujen. Voditelje Hamasa skušamo prepričati, da bi delovali drugače. Zaradi vseh izzivov in tudi groženj. Upam, da nam bo Egipt, ki je prevzel povezovalno vlogo, pomagal preseči razlike. Le skupaj se lahko spoprimemo z izraelskimi zločini proti Palestincem, ki se še naprej dogajajo vsakodnevno. Od širitve ilegalnih naselbin na Zahodnem bregu in prihajajoče priključitve do uničujočih sankcij in blokade v Gazi ter kolektivnega kaznovanja. S tem se moramo spopasti. Močni smo lahko le, če smo enotni.

Kako ocenjujete politične razmere v Izraelu, kjer se desnica spopada z – desnico? Ali v Izraelu sploh še vidite politika, s katerim bi bilo mogoče najti skupno pot do miru?

To je zelo resen problem. Na aprilskih volitvah (septembra bodo nove, op. p.) nobena izmed strank v svojem programu ni imela mirovnega sporazuma s Palestinci. To je grozno. Benjamin Netanjahu je na čelu izraelske politike od leta 1996. Prevzel je, bolj ali manj, nadzor nad celotno politično sceno, jo nekako ugrabil. V Izrael je pripeljal strah. Pred Palestinci, pred zunanjimi sovražniki, Arabci, muslimani, Iranom … Strah je orodje njegove vladavine. Sebe predstavlja kot nekoga, ki brani državo. In v tem je izjemno uspešen, a izraelsko politiko in tudi družbo je tako porinil na desno, celo na skrajno desno. Gibanje judovskih priseljencev, denimo, ki je bilo pred desetimi leti politično marginalno, je zdaj v sredici izraelske politike. V vladi sprejemajo ključne odločitve in Izrael oddaljujejo od demokratičnih vrednot k radikalizaciji.

Predsednik palestinskih oblasti Mahmud Abas se nikoli ni nehal pogovarjati z izraelsko stranjo. Ves čas se, še vedno, srečuje z različnimi izraelskimi političnimi delegacijami. Nikakor ne le z levice. Z ljudmi iz vojske, politiki, obveščevalci, intelektualci. Išče kontakt, možnost pogajanja. Resnično ne vem, ali na izraelski strani v tem trenutku obstaja kdo, ki si prizadeva za mir s Palestinci. Tudi laburisti niso več, kar so bili. Ehud Barak je svojo zgodovinsko priložnost zapravil, res ne vem … Dejstvo je, da v Izraelu, politično, zdaj ni pravi čas za mir s Palestinci. Morda moramo počakati. In biti vzdržljivi, pametni ter iskati prave ljudi v Izraelu. Ne smemo pozabiti, da ima Izrael po 71 letih obstoja še vedno dve veliki težavi – z legitimnostjo in varnostjo. Izraelska šibkost je notranja, ne zunanja. Palestinci smo v jedru Izraela. Izrael nam bo enkrat moral priznati pravico do lastne države. V skupno dobro. Tako bi lahko rešil obe svoji veliki težavi. Druge možnosti – vsaj za nas – ni. Apartheida ne bomo nikoli sprejeli.