Žalobna čustva, mrakobni pogledi

Menda ni v njej gorelo še nikoli, pa je videla marsikaj in v svoji 850-letni zgodovini preživela vsa mogoča pustošenja. V ponedeljek zvečer milost ni bila na več na njeni strani, pogled na Notredamsko katedralo je žaloben, vidik na tragedijo pa za nekatere tudi politično mrakoben.

Vsakdo, ki je bil kdaj v Parizu, ima svojo zgodbo z Notredamsko katedralo – kaj je ne bi imel, ko pa je prva turistična atrakcija, ki jo vsako leto obišče 13 milijonov ljudi z vsega sveta. In prav zato naj si na tem mestu dovolim omeniti lastna občutja. Od mojega prvega dolgega pariškega poletja leta 1992 je peščena površina pred čudovitim simbolom krščanstva kraj za srečevanje – prenekateri zmenek z znanci in prijatelji se je veselo začel prav tam; kakor je tudi točka, ki jo ob vsakem obisku mesta tisočerih luči prečim vsaj enkrat na dan: zato, ker je po najlepšem mestu na svetu nujno hoditi peš in opazovati sociologijo urbanega središča. Razkrije se v vsem francoskem blišču in bedi, seveda če so finančni lesk morda nepregledne gruče turistov, ki se fotografirajo pred katedralo, in so beda berači, ki z ljubkimi psički ali žalostnimi otroki prosjačijo v bližini, medtem ko je nekje vmes, v notranjosti, za prastarimi zidovi sakralnega hrama, morda res stik s stvarstvom ali vsaj spokojni postanek ... Tako se na otočku Île de la Cité obnaša človeštvo iz dneva v dan.

Tudi blizu stanujoč Parižan, Francoz in prepričan Evropejec Guillaume Klossa gre mimo Naše gospe vsako jutro, ko pelje v šolo hčer. Do včeraj zjutraj je imel občutek, kot je povedal za Delo, da »stopa mimo nečesa večnega«, zdaj pa je njemu in prav tako številnim Francozom, ki so ponoči s ponedeljka na torek pod milim nebom jokali nad plesom zubljev in dima, jasno, kako »krhka je dediščina: ni več strehe, ni gotskega stolpiča, tudi kar je ostalo, se zdi izjemno ranljivo ...« Nujno se je zavedati, da brezmejna zgodovina vedno preseže človeka, kajpada politiko in enkrat očitno tudi 850 let star kulturni, umetnostni, arhitekturni, sakralni, prav tako turistični spomenik. A ne pustimo, da nas ob tej tragediji mehko zazibajo žalostno privzdignjena, morda nostalgična, kar patetična čustva. Tudi v srcu slej ko prej zakljuva razum.      


 

Od čustev k trdi politiki

Ker je človeška domišljija brezmejno igranje, tudi igra zavrženosti in zarotništva, so se v ponedeljek ponoči brž pojavile mednarodne primerjave z 11. septembrom 2001, ko je treščilo v simbol ameriške (kapitalistične) moči. Morda se je nekdo res na široko zasmejal, potem ko je, skoraj dve desetletji pozneje, malo pred sedmo uro zvečer zagorelo na otočku sredi Sene: ko se je zasmodilo v simbolu evropske (kulturne) moči. Menda se je zanetilo nekje na podstrešju ali pri električnih napeljavah, tistih za ogrevanje, bog ve kje, potem pa se je požar bliskovito razširil … Francoski pisatelj René de Ceccatty je za Delo posvaril pred »prehitrimi komentarji, dokler niso pojasnjeni razlogi za dramo. In vendar lahko pripomnimo, da se je katastrofa zgodila prav v trenutku, ko bi moral predsednik Emmanuel Macron pred kamerami razgrniti ukrepe kot odgovor na socialno vznemirjenje rumenih jopičev.«



V zraku je bil večerni politični nagovor, »od katerega pa nasprotniki, in v Franciji jih je veliko, niso pričakovali ničesar. Da je bil nastop potem odpovedan, razumemo vsi. Zavedam se, da je moja pripomba lahko slišati neprijetna in neumestna, toda 'dogodek je padel v pravem trenutku'. Predsedniku republike namreč zagotavlja pozorno simpatijo vsega sveta in tudi vlogo povezovalca naroda.« Pisatelj de Ceccatty, ki ga slovensko bralstvo pozna po romanu Nevidni gost, gre z razmišljanjem še globlje v nemirne vode, ko pravi, kako je bilo prvemu med Francozi tako prizaneseno za izjave, ki bi »nedvomno izzvale precej živahne proteste, zaradi določene osuplosti in nezaupanja. Macron zdaj ponovno izkorišča izredne okoliščine, tako kot jih je ob predsedniških volitvah pred dvema letoma.« Tem je, kot vemo, sledilo veliko razočaranje volivcev, saj ga javnomnenjske ankete prikazujejo kot najmanj priljubljenega predsednika v peti republiki. Zdaj, ko je katedrala tragično iznakažena, »njena streha vdrta in glavna ladja ogrožena, bodo Macronov naslednji nagovor Francozi gotovo poslušali manj agresivno, pričakovanja opeharjenega francoskega naroda bodo porinjena v ozadje.« De Ceccattyjevo opažanje je mogoče, kajpada, brati spolitizirano zarotniško, celo šankovsko zavržno …, čeprav je sabotažni vidik vedno v zraku: brez vsakršnega namiga, komu bi se lahko utrnil, in vendar z neprijetnim občutkom, da smo morda predvsem marionete na odru, kjer ni nič sveto.




 

Nadčasna simbolika

Notredamska katedrala ni, kot še pravi Klossa, samo simbol Francije in zaklad gotske arhitekture, ampak je njena simbolika širša in močna: tudi evropska. Od leta 1163, ko so postavili temeljni kamen, »so v naslednjih dveh stoletjih prihajali v Pariz mojstri in obrtniki z vseh koncev stare celine … Upodablja kartezijanskega duha, tudi renesančnega in razsvetljenskega, esprit napredka, moderne Evrope.« Koliko zgodovinsko ključnih svečanosti je bilo v njej, recimo kronanje Napoleona in kronanje kralja Henrika VI. Angleškega, pa koliko pogrebnih maš za francoskimi predsedniki, spomnim se tiste mrzlega januarja 1996, ko so se poslavljali od socialista Françoisa Mitterranda ...

Dimenzija katedrale je kajpada religiozna: René de Ceccatty jo označuje za simbol cerkvene oblasti, močno povezane z zgodovino cerkve v Franciji in še vedno intimno solidarne s politično oblastjo, kljub ločitvi države od cerkve že od leta 1905. In seveda je optika tudi nadčasna: gotski stolpič, tako imenovana puščica, ki je pod ognjenimi zublji prvi padel v ponedeljek zvečer, je lahko bil stik z onkraj. Če je, recimo, onkraj tisto, kar presega človeško življenje, kar presega politiko, in očitno celo večstoletno, skoraj tisočletno dediščino ... Kako smo ranljivi, nemočni, kot piš v času.